Arhiv za 5. Maj 2006

Ljudje ne živimo le od zelenjave

Petek, 5. maj 2006

Center Ljubljane in še posebej stara Ljubljana sta pregovorni območji urbanega mrtvila. Kaj vrabci, že mestni golobi čivkajo o družabnem dolgočasju in poslovni neperspektivnosti.

Faktorji, ki vplivajo na življenje v centru in starem mestnem jedru, naslednji: ekonomski, prometni, kulturni in socialni ter upravno-politični. Po mojem sta za kakršnekoli spremembe na bolje v stari Ljubljani ključna samo ekonomski ter kulturni in socialni.

Logičen pogoj za razmah gostinskih in trgovskih dejavnosti — ne le v starih mestnih jedrih — je ta, da se podjetnikom izplačajo. To pa ne pomeni samo tega, da morajo imeti dovolj strank, ki bodo plačevale za blago in storitve, temveč morajo biti tudi stroški poslovanja dovolj nizki. V stari Ljubljani je razmerje med prometom in stroški neekonomsko, celo iracionalno: v konkretnem primeru predvsem zaradi najemnin, ne toliko zaradi stroškov dela, zalog, nabave itd.

Kaj storiti? Znižati najemnine? Jih regulirati? Subvencionirati? Vztrajati in prepričevati ljudi, da je prijetno in zabavno in nenazadnje ekonomsko produktivno zapravljati za karkoli že, kar bi jih veselilo? Jih kulturno prosvetljevati in urbano emancipirati za hedonistično življenje v starem mestnem jedru? Zviševati ali zniževati cene blaga in storitev? Spodbujati oziroma se lotevati samo najbolj donosnih dejavnosti?

Natančnih odgovorov na ta vprašanja ne poznam — ali vsaj ne prioritet in učinkovitosti možnih rešitev. Kljub temu pa mi je jasno, da v stari Ljubljani že obstaja skoraj vse, kar bi bilo potrebno za njen ponovni, moderni razcvet.

V soboto sem bil v Nici in sem doživel neke vrste razsvetljenje glede starih mestnih jeder. Ko sem stal na panoramski ploščadici na grajskem hribu nad starim mestom in zrl na prometno-kopališki vrvež Nabrežja Združenih držav Amerike in Angleške promenade, sem nenadoma postal zelo optimističen glede stare Ljubljane.

Nica na prvi pogled ni najbolj primerljiva z Ljubljano, pa vendar: ožje mesto ima 350.000 prebivalcev — čeprav z zaledjem vred blizu milijona! — in je peto ali šesto največje francosko mesto, obenem pa prvo turistično (po številu turistov na prebivalca). Njeno staro mestno jedro je očarljiv kaos ozkih mediteranskih uličic in trgov, polnih trgovin in lokalov, okrog njega pa se širijo novejše meščanske četrti.

Prva stvar, ki sem jo opazil, je bila ta, da v vseh teh trgovinah, ki jih je bilo dobesedno na stotine, ni bilo praktično ničesar, kar bi z veseljem kupil — z izjemo enega izjemnega antikvariata in enega modnega butika, kjer pa so prodajali blagovne znamke v stilu Trgovine s konceptom na Židovski stezi. Vse druge trgovine pa so se šibile pod tonami suvenirjev — na primer zvočnimi škržati: keramika made in Provansa, zvok pa made in Tajvan —, izdelki lokalne umetne obrti, šopki lavendla z žitom, kozmetičnimi parafernalijami, cenenimi oblačili, nakitom, rožami, reproduciranimi umetninami itd.

Dejstvo je, da stara mestna jedra — v nasprotju s prepričanjem ljubljanskih mestnih oblasti (ki jim je to sicer zgolj credo, ne da bi kaj konkretnega v to smer tudi storili) in blazirano kultiviranih ljubljanskih middle-class snobov — ne morejo preživeti s preveč ekskluzivno ponudbo. Ta je seveda lahko del celotne ponudbe, vendar je temelj vsega populistična roba, ki ne obremenjuje preveč ne denarnic ne možganov.

Fiksna ideja kvazi mestotvornih Ljubljančanov je, da v staro mestno jedro spada kultura v domnevno najbolj kultiviranih oblikah: od etnološko legitimnih izdelkov umetne obrti (s štemplom Janeza Bogataja) in družabno legitimnih lokalov (s štemplom Damjana Ovsca) pa do koncertov klasične glasbe (s štemplom Primoža Lorenza).

Kolikor so stara mestna jedra dejansko arhitekturni spomeniki, so res neke vrste muzeji na prostem. A to še ne pomeni, da morajo biti zaščitena v tem smislu, da se v njih ne bi smelo dogajati nič takega, kar ni v skladu s kulturo kot elitizmom. Če hočemo, da bo stara Ljubljana v urbanističnem in socialnem smislu preživela in se razvijala naprej, mora postati nekakšen bazar. In bazar dandanes nima nobene zveze z orientalskimi štanti, na katerih bi se kupci in prodajalci pogajali, kdo bo koga bolje opetnajstil.

Današnji bazarji v starih mestnih jedrih so ekonomska in kulturna, nenazadnje pa tudi arhitekturna, urbanistična in seveda socialna protiutež brezosebnemu avtomatizmu megamarketov na robu mesta in ekskluzivnosti dizajnerskih trgovin ob glavnih ulicah. Neglede na kvaliteto, količino in vrednost nakupljenega so današnji bazarji originalno človeški način kupoprodajne menjave, kakršnega danes izkušamo samo še na živilskih tržnicah. Toda ljudje ne moremo živeti le od zelenjave. Za polno mestno bivanje rabimo tudi simpatično zanikrne štacune s stvarmi, ki jih najverjetneje ne rabimo, a ki jih konzumiramo vsaj kot mimoidoči radovedneži, da ugotovimo, kaj vse obstaja v našem mestu.

Vse to v stari Ljubljani že obstaja — vendar se žal sooča s karajočimi pogledi mestnih zakonodajalcev in inšpektorjev, predvsem pa z ekonomskimi pritiski logike ponudbe in povpraševanja. Vse, kar še manjka, je razumen poslovni model, ki ne bo v neskladju z demokracijo trga, a bo vendarle omogočal preživetje tudi manj uspešnim. Navsezadnje je življenje v strem mestnem jedru eden najboljših adutov mesta za turistično zanimivost.

Kar mi je v stari Nici še posebej padlo v oči, je bila obilica špecerij, pekarn, mesnic in delikates ter podzemnih garaž in restavracij. Če zaključim malo bolj pesimistično, bi rekel, da je v stari Ljubljani to neizvedljivo. Četudi bi se našlo investitorje za garaže, bi se našlo še tem več vogalovarstvenikov, ki bi take posege v dediščino Plečnika in baroka gladko blokirali. Nadalje se mi zdi nemogoče ponovno vzpostaviti mrežo malih privatnih trgovin z živežem: pa ne samo zato, ker imamo po en kilometer vsaksebi Spare in Mercatorje, temveč zato, ker so poklici pekov, mesarjev, zelenjavarjev, slaščičarjev in sploh špeceristov kot štacunarjev v eni osebi izumrli.

Do takrat, ko bodo Ljubljančani začeli jesti zunaj — ne da bi bili povabljeni na poslovna kosila ali si plačevali večerje s službenimi karticami —, pa bomo vsi skupaj tudi že pošteno shujšali.

  • Share/Bookmark