Arhiv za 7. Maj 2006

8. pismo, Bernarda Marku: Maček v nebesa, pes pa z mano v pekel (15. 4.)

Nedelja, 7. maj 2006

Dragi podjetnik!

To pa je novica, Crnkovič d.o.o.! Iz srca čestitam. Odkrito povedano gre za vašo čisto novo podobo v mojih očeh. Doslej ste se mi zdeli en strašno nežen fant, dobrosrčen, neškodljiv, občutljiv, spravljiv, pravičen in nikomur nič hudega želeč. Bili ste kot dragocena porcelanska figurica v izložbi kakega imenitnega antikvariata v Salzburgu ali na Dunaju in treba je bilo zelo paziti, če so vas vzeli v roke, da se ja ne bi kaj odkrhnilo ali odkrušilo.

Crnkovič podjetnik je pa druga pesem. O podjetništvu vem kar veliko in morali se boste v temeljih predelati, sicer cekinov ne bo. Najprej morate v galvanizacijo: trd bodi, neizprosen, mož jeklen. Nikakor ne porcelanast. Treba bo gristi, odrivati, tacati in kdaj tudi pohoditi, treba bo prehitevati, se sprenevedati. Pravi kapitalizem je ena sama dolga kača smrtnih grehov in če ste podjetnik, ste seveda kapitalist, pomeni dobro opremljen grešnik.

V dosedanjem dopisovanju sem sicer mimogrede ugotovila, da imate čeljusti kar čvrste in zobe tudi in da, če ste pri volji, kvalitetno šavsnete. Kar je za vas perspektivno. Tolaži me tudi vaša epizoda z legendo slovenskega lektorstva, nepozabnim in nenadkriljivim Sršenom, dobro se ga še spominjam. Menda je šlo takole: kot zeleni začetnik pripravnik ste napisali za Delo kolumno, ki jo je Sršen lektorsko zmasakriral tako, da je bilo vse rdeče. Vi ste ponoreli. Zahtevali ste sprejem pri glavnem uredniku Dela, opravičilo Sršena in odbitek pri njegovi naslednji plači.

Vsaka vam čast. In tudi pohvala komisiji, da vam je sploh dala zeleno luč za službo, kajti napovedoval se jim je prvovrstni trouble maker. Ne rečem, da ste pozneje to tudi bili, ampak napoved je bila več kot temačna. Tako rekoč smrtno nevarna. Danes vas ob takšni zgodbi ne bi sprejeli, lahko vam garantiram. Tudi jaz vas ne bi. Trouble makerjev se še vedno bojim kot hudič križa, izpili so mi dosti preveč krvi.

Eno k drugemu: morda le niste tako podjetniško nebogljeni, kot bi človek ugibal na prvi pogled.

Ko sva že tako pri podjetništvu, vam odgovarjam še na nekaj vprašanj iz vašega prejšnjega pisma, za katere mi je zmanjkalo prostora.

Kaj bi naredila drugače, kaj bi spremenila, če bi šla še enkrat skozi kalvarijo svoje novinarsko uredniške poti? Nič. Vse bi ponovila, bilo je krasno in uspešno in tudi kiksi, ki jih na srečo ni bilo veliko, so bili poučni. Zelo žal mi je le, da sem bila, ko sem načrtovala vse tiste revije, prezgodnji petelin. Ko sem delala Lady, sem direktorju sicer plašno — in daljnovidno — zašepetala, da bi v projekt morda tudi sama prispevala nekaj svojega denarja, če lahko. Ni bilo lahko, rečeno je bilo, naj ne bluzim. Če bi se zgodba z mojimi novimi projekti začela le nekoliko pozneje, bi bila jaz danes kar bogata gospa in bi si lahko tudi večkrat na leto privoščila izlet na Kajmanske otoke, kjer bi z Matjažem Gantarjem zagotovo sedla na pivo in obujala spomine na najino kolumnarjenje pri Dnevniku.

Tudi o mojih najljubših lokalih nisem rekla nobene, ker jih namreč ni bilo. Celo na kavi v hišem bifeju so me v vsem času videli komaj enkrat ali dvakrat, ker je bilo dela noro veliko in nikakor nisem utegnila sedeti ob kavi in švefljati. Je pa Kalvan, ki je bil vaš lokal, tudi meni v lepem spominu. Tam sva se midva pred davnimi leti družila na zanimivem pogovoru, ki se ga zagotovo spominjate in je bil eden mojih največjih uredniških uspehov. Takole je šlo:

Lepega dne sem se odločila, da Jano dvignem na višji nivo, kar mi bodo omogočili najuglednejši slovenski kolumnisti, ki bodo vsak teden pisali kolumne za Jano. Za zagon ideje sem potrebovala genialno uvodno ime, ki bo povleklo za sabo tudi svoje naslednike. Kdo je najprimernejši, je bilo jasno, bili ste na vrhuncu svoje kolumnistične slave pri Delu. Zavrtela sem telefon in ljubeznivo ste se odzvali, primerno radovedni, kaj hočem od vas. Zdaj ne vem več, kaj sva pri Kalvanu pila, dobro pa se spomnim, kaj ste odvrnili, ko sem vas povabila na Jano. Srepo ste se zazrli vame in skoraj revsknili: »Bodite no resni!«

Bil je več kot jasni ne, ampak jaz sem trmasta. Čez kakšne pol ure ste se malce omečili in mi dovolili, da za dober denar v Jani povzamemo vašo staro kolumno iz zadnje Sobotne priloge.

Zdaj sem bila užaljena jaz in me je imelo, da bi se poslovila. Pa se nisem. Končno sem izstrelila zadnjo in največjo topovsko kroglo. “Petdeset jurjev za dve tipkani vsak teden,” sem rekla. In se že tresla, kaj bo rekel k temu moj direktor, kajti petdeset jurjev je bila tedaj velikanska vsota. Tudi danes, po toliko letih, je to še lep in redko dosegljiv časopisni honorar.

Po tistem ste klonili.

Če bi hotela zdaj šavsniti jaz, bi zapisala: kupila sem vas za petdeset tisočakov, ampak to bi ne bilo prijazno, zato tega absolutno nočem reči. Moj direktor, ki je moder mož, pa me tudi ni ozmerjal.

Za vami so potem prišli drugi, tudi sami imenitni kolumnisti, toda prvega ne pozabiš nikoli.

Zdaj pa vam za današnji konec povem nekaj, česar ne boste verjeli, ker je res neverjetno. Tudi moj pokojni maček je bil Mur. Z enim samim R, ker je bil dosti manj imeniten od vašega. Pravzaprav sta bila mačka dva, oba sta bila črna in imenovala sta se Čuri in Muri, ker pa sem ju skoraj vedno klicala hkrati, je bila potrebna ustrezna okrajšava in sta postala Čur in Mur. Skupaj s psom Pikijem, ki se je veliko potepal, smo živeli srečno in preprosto življenje v majhni predmestni hišici. Nenadoma in nepričakovano pa sem skupaj še s tremi iz redakcije od podjetja dobila – ah, ta zlati socializem! — blokovsko stanovanje in živali, vajene zlate svobode, so morale v rejo. Mura so vzeli za svojega ljubljanski frančiškani, domnevali so, da bo po samostanu dobro lovil miši. Koliko miši je Mur polovil po samostanu, preden je šel v nebesa, ne vem, upam, da mi ni delal prevelike sramote. V nebesa so ga spravili dobričine frančiškani in ga torej ne bom nikoli več videla, kajti jaz grem brez ovinkov in brez debate v pekel.

Torej vas lepo pozdravlja vaša peklenska

Bernarda

  • Share/Bookmark

7. pismo, Marko Bernardi: Crnkovič d.o.o. (14. 4.)

Nedelja, 7. maj 2006

Draga Bernarda,

vidite, tako nastajajo trači: da je moj prijatelj osvajal vašo hčerko! Prosim? Niti slučajno. On že ne. Sem preveril. Kategorično zanika. Pravi, da vaša trditev samo dokazuje, da nimate pojma o ničemer. Jasno. Kaj hudiča se vam plete po glavi? Tudi če ne bi preveril, ga predobro poznam, da bi mu pripisal ambicije pri taki punci, kot je bila vaša hčerka — kolikor se je še spomnim s faksa —, ali celo kaj takega, da bi se kot neuslišan ljubimec nazadnje revanširal s sesuvanjem matere. Kakšna absurdna predpostavka! Mogoče je to bil kateri drugi prijatelj. Sploh pa, kakšne prijatelje mi vendar pripisujete, da bi se šli takšno maščevanje?

Za nobenega od njih mi sicer ni znano, da bi se trudil okrog mlade francistke Rakovčeve, ampak bom že izvohal. Sicer pa pustiva to. Jaz ne bom izdal identitete napačnega, vi pa ne identitete pravega.

Upam samo, da ne mislite, da sem prijatelj z nekom, s komer v resnici nisem.

Jemljem na znanje genezo Jane in počepovalne navade vaše takratne psičke. Prav zadovoljen pa tudi nisem, ker se mi zdi nesprejemljivo dajati živalim človeška imena. Še toliko bolj, ker je Janča — sicer Janja, ne Jana — ime moji sestrični.

Če sva že pri tem, svojemu prvemu mačku sem dal ime — kako predvidljivo za študenta primerjalne književnosti! — Murr. No, za zastonj dobljenega, navadnega, plebejskega, tigrastega in od markiranja oblazinjenega pohištva obsedenega mačkona je bilo še kar primerno. Nekega dne ga je povozil avto (v najbolj mirni ulici v Ljubljani, ki se je temu primerno imenovala Ulica padlih borcev). Kdo ve, če so še danes kje na tistem vrtu za Bežigradom sledovi grobka z deščico z napisom “MURR: bil je dober maček”.

Pa da ne boste mislili, da nisem jokal.

Potem sem nabavil — ja, dobesedno, za 500 mark! — rusko modro. Po mladiča sem moral v Zagreb, drugje takrat ni bilo te pasme. Rejka se je cmerila, ko sva odhajala. “Isti tata!” je rekla, ko mi je prvič počival na ramenu. Poimenoval sem ga Ronson. Oziroma, s polnim imenom in priimkom, Ronson Wiesengrund Murrovič. Ad 1 sem takrat po mojem ravno uporabljal ta vžigalnik. Ad 2 sem odkril, kaj pomeni od nekdaj skrivnostni W. v imenu Theodorja W. Adorna. Zdelo se mi je čisto noro ime — ravno prav za mačka, seveda, ne za človeka. Ad 3 pa je bil hommage predhodniku Murru.

Če vas zanima, mora biti nekje v zadnjič omenjeni dokumentaciji s fotografijami ilustriran članek o simbiozi med mano in Ronsonom izpod peresa vaše svakinje Alme. Če Lord še ni obstajal, potem je to bilo najbrž v Jani.

V nadaljevanju zgodbe sem Ronsona prepustil Alanu Hranitelju. Lani je poginil. Ob smrti ga je dal kremirati.

O psu bolje, da ne razlagam. Stal je 1.500 mark (na pet obrokov). Kupil sem ga, ker sem izgubil brezvezno stavo s svojo pastorko Nike. Ime mu je bilo tako, ki si je izmislil rejec. Simply. Simply the Best. Bratcem in sestricam je bilo ime Sound of Silence, Saved by the Bell in ne vem kako še na S po glasbenih hitih. (Vsekakor ne Soldier od Fortune od Deep Purplov in ne Só Danço Samba od Jobíma.) Bil je prikupno zmeden. In kako tudi ne bi bil? Kadar je sedel, mu je bilo ukazano “sédi”! Kadar je ležal, mu je bilo ukazano “lezi”! Pri kosilu je znal tako ganljivo fehtati, da je vedno dobil z mize, kar je hotel. Kadar sem bil jezen na njega — kar ni bilo redko —, sem ga zmerjal s srbsko kletvico “jebo ti pas mater”, čeprav je bil Škot (višavec). Toda kljub temu sem ga zmerjal z ljubeznijo. Bil je zaslužen za moje najbolj obskurne kolumne, ki sem jih kdaj pisal — v Lordu. (Kar pa seveda ne pomeni, da mi niso ratale.) Poleg tistih 1.500 mark — plus regularne hrane, opreme, daril in cepljenja — me je stal eno bundo in dva para hlač za odškodnino skromnim, toda iznajdljivim serijskim ugriznjencem. V bistvu sem jo še dobro odnesel, razen na koncu. Za slovo je benigno ugriznil nosečnico — in za nameeček še pravnico —, ki je potem grozila s poravnavo za 1.300.000 SIT. Zdilal sem se za 300 jurjev.

Čeprav je pes, ga pogrešam kot svinja. Neverjetno, kako človeku zleze pes pod kožo! Rabil sem pol leta, da sem se v marketih odvadil misliti na to, da moram kupiti konzervo chappyja. Še več! Celo pred nekimi čisto drugimi vrati sem imel prisluhe, da praska po vratih, da bi mi čim prej lahko obliznil uho, ko bi se ob prihodu sklonil k njemu in ga stisnil k sebi.

Slišal sem že celo očitek, da je bil (ta) pes edini človek, ki sem ga imel resnično rad. Kar pa seveda ni res.

Ta teden sem bil na kar dveh tiskovnih konferencah. Prva je bila ob ponatisu Papeža Wojtyle Andreja Novaka iz leta 1983, ki mu je Luka napisal nov predgovor z naslovom Večni vstopi v čas: Papeška ekstaza komunikacije, druga pa ob izidu prenovljene revije Ekran, ki jo je od Simona Popka prevzela nova odgovorna urednica Nika Bohinc. Na nobeno seveda nisem šel iz novinarskih razlogov. Na prvo sem šel iz prijateljskih nagibov, ker sem si pač domač z Novaki, na drugo pa iz tako rekoč protokolarnih, kot predsednik sveta Ekrana. Na obeh sem bil nejevoljno presenečen.

Tiskovne konference so načeloma PR manever, ki bi se ga novinarji morali — ali sicer vsaj smeli — izogibati, a ne na škodo predstavljenega dogodka ali dela. Problem je v tem, da novinarji to prozornost razumejo, vendar pri tem zanemarjajo dejstvo, da predmet konferenčnega informiranja zna biti preveč pomemben, da bi ga kar tako zignorirali. Knjiga o Janezu Pavlu II. — četudi gre za ponatis — je dogodek, ki ne bi smel kar tako mimo javnosti. Celo cerkveni mediji so jo spregledali. Zakaj? Ker avtorji in založniki niso iz kroga Družine in Mohorjeve družbe?

In ne samo to! Če pa novinarji le pridejo na tiskovno, pa dajo vedeti — po potrebi tudi prav neolikano —, da je brez veze, da so sploh tam. Kaj potem sploh lahko nastane iz takega novinarskega udejstvovanja? Zlovoljna usluga kolegom iz druge dejavnosti, kot da ne bi tudi oni drugi njim, medijem, delali usluge.

Za pavzo med pisanjem tega pisma sem imel še eno blazno poslovno debato s prijateljem. Odločil sem se, da bom ustanovil podjetje. Crnkovič d.o.o. ali kaj takega. Po mojem je to edini način, da se spravim k pameti glede financ. Tudi ravno prav, da sem pred časom slučajno — pravzaprav kar tja v en dan — za prgišče dolarjev registriral domeno crnkovic.com. Če ne bom postal komršl, ne bo nič iz vsega tega.

Vaš

Marko

  • Share/Bookmark