7. pismo, Marko Bernardi: Crnkovič d.o.o. (14. 4.)

Nedelja, 7. maj 2006

Draga Bernarda,

vidite, tako nastajajo trači: da je moj prijatelj osvajal vašo hčerko! Prosim? Niti slučajno. On že ne. Sem preveril. Kategorično zanika. Pravi, da vaša trditev samo dokazuje, da nimate pojma o ničemer. Jasno. Kaj hudiča se vam plete po glavi? Tudi če ne bi preveril, ga predobro poznam, da bi mu pripisal ambicije pri taki punci, kot je bila vaša hčerka — kolikor se je še spomnim s faksa —, ali celo kaj takega, da bi se kot neuslišan ljubimec nazadnje revanširal s sesuvanjem matere. Kakšna absurdna predpostavka! Mogoče je to bil kateri drugi prijatelj. Sploh pa, kakšne prijatelje mi vendar pripisujete, da bi se šli takšno maščevanje?

Za nobenega od njih mi sicer ni znano, da bi se trudil okrog mlade francistke Rakovčeve, ampak bom že izvohal. Sicer pa pustiva to. Jaz ne bom izdal identitete napačnega, vi pa ne identitete pravega.

Upam samo, da ne mislite, da sem prijatelj z nekom, s komer v resnici nisem.

Jemljem na znanje genezo Jane in počepovalne navade vaše takratne psičke. Prav zadovoljen pa tudi nisem, ker se mi zdi nesprejemljivo dajati živalim človeška imena. Še toliko bolj, ker je Janča — sicer Janja, ne Jana — ime moji sestrični.

Če sva že pri tem, svojemu prvemu mačku sem dal ime — kako predvidljivo za študenta primerjalne književnosti! — Murr. No, za zastonj dobljenega, navadnega, plebejskega, tigrastega in od markiranja oblazinjenega pohištva obsedenega mačkona je bilo še kar primerno. Nekega dne ga je povozil avto (v najbolj mirni ulici v Ljubljani, ki se je temu primerno imenovala Ulica padlih borcev). Kdo ve, če so še danes kje na tistem vrtu za Bežigradom sledovi grobka z deščico z napisom “MURR: bil je dober maček”.

Pa da ne boste mislili, da nisem jokal.

Potem sem nabavil — ja, dobesedno, za 500 mark! — rusko modro. Po mladiča sem moral v Zagreb, drugje takrat ni bilo te pasme. Rejka se je cmerila, ko sva odhajala. “Isti tata!” je rekla, ko mi je prvič počival na ramenu. Poimenoval sem ga Ronson. Oziroma, s polnim imenom in priimkom, Ronson Wiesengrund Murrovič. Ad 1 sem takrat po mojem ravno uporabljal ta vžigalnik. Ad 2 sem odkril, kaj pomeni od nekdaj skrivnostni W. v imenu Theodorja W. Adorna. Zdelo se mi je čisto noro ime — ravno prav za mačka, seveda, ne za človeka. Ad 3 pa je bil hommage predhodniku Murru.

Če vas zanima, mora biti nekje v zadnjič omenjeni dokumentaciji s fotografijami ilustriran članek o simbiozi med mano in Ronsonom izpod peresa vaše svakinje Alme. Če Lord še ni obstajal, potem je to bilo najbrž v Jani.

V nadaljevanju zgodbe sem Ronsona prepustil Alanu Hranitelju. Lani je poginil. Ob smrti ga je dal kremirati.

O psu bolje, da ne razlagam. Stal je 1.500 mark (na pet obrokov). Kupil sem ga, ker sem izgubil brezvezno stavo s svojo pastorko Nike. Ime mu je bilo tako, ki si je izmislil rejec. Simply. Simply the Best. Bratcem in sestricam je bilo ime Sound of Silence, Saved by the Bell in ne vem kako še na S po glasbenih hitih. (Vsekakor ne Soldier od Fortune od Deep Purplov in ne Só Danço Samba od Jobíma.) Bil je prikupno zmeden. In kako tudi ne bi bil? Kadar je sedel, mu je bilo ukazano “sédi”! Kadar je ležal, mu je bilo ukazano “lezi”! Pri kosilu je znal tako ganljivo fehtati, da je vedno dobil z mize, kar je hotel. Kadar sem bil jezen na njega — kar ni bilo redko —, sem ga zmerjal s srbsko kletvico “jebo ti pas mater”, čeprav je bil Škot (višavec). Toda kljub temu sem ga zmerjal z ljubeznijo. Bil je zaslužen za moje najbolj obskurne kolumne, ki sem jih kdaj pisal — v Lordu. (Kar pa seveda ne pomeni, da mi niso ratale.) Poleg tistih 1.500 mark — plus regularne hrane, opreme, daril in cepljenja — me je stal eno bundo in dva para hlač za odškodnino skromnim, toda iznajdljivim serijskim ugriznjencem. V bistvu sem jo še dobro odnesel, razen na koncu. Za slovo je benigno ugriznil nosečnico — in za nameeček še pravnico —, ki je potem grozila s poravnavo za 1.300.000 SIT. Zdilal sem se za 300 jurjev.

Čeprav je pes, ga pogrešam kot svinja. Neverjetno, kako človeku zleze pes pod kožo! Rabil sem pol leta, da sem se v marketih odvadil misliti na to, da moram kupiti konzervo chappyja. Še več! Celo pred nekimi čisto drugimi vrati sem imel prisluhe, da praska po vratih, da bi mi čim prej lahko obliznil uho, ko bi se ob prihodu sklonil k njemu in ga stisnil k sebi.

Slišal sem že celo očitek, da je bil (ta) pes edini človek, ki sem ga imel resnično rad. Kar pa seveda ni res.

Ta teden sem bil na kar dveh tiskovnih konferencah. Prva je bila ob ponatisu Papeža Wojtyle Andreja Novaka iz leta 1983, ki mu je Luka napisal nov predgovor z naslovom Večni vstopi v čas: Papeška ekstaza komunikacije, druga pa ob izidu prenovljene revije Ekran, ki jo je od Simona Popka prevzela nova odgovorna urednica Nika Bohinc. Na nobeno seveda nisem šel iz novinarskih razlogov. Na prvo sem šel iz prijateljskih nagibov, ker sem si pač domač z Novaki, na drugo pa iz tako rekoč protokolarnih, kot predsednik sveta Ekrana. Na obeh sem bil nejevoljno presenečen.

Tiskovne konference so načeloma PR manever, ki bi se ga novinarji morali — ali sicer vsaj smeli — izogibati, a ne na škodo predstavljenega dogodka ali dela. Problem je v tem, da novinarji to prozornost razumejo, vendar pri tem zanemarjajo dejstvo, da predmet konferenčnega informiranja zna biti preveč pomemben, da bi ga kar tako zignorirali. Knjiga o Janezu Pavlu II. — četudi gre za ponatis — je dogodek, ki ne bi smel kar tako mimo javnosti. Celo cerkveni mediji so jo spregledali. Zakaj? Ker avtorji in založniki niso iz kroga Družine in Mohorjeve družbe?

In ne samo to! Če pa novinarji le pridejo na tiskovno, pa dajo vedeti — po potrebi tudi prav neolikano —, da je brez veze, da so sploh tam. Kaj potem sploh lahko nastane iz takega novinarskega udejstvovanja? Zlovoljna usluga kolegom iz druge dejavnosti, kot da ne bi tudi oni drugi njim, medijem, delali usluge.

Za pavzo med pisanjem tega pisma sem imel še eno blazno poslovno debato s prijateljem. Odločil sem se, da bom ustanovil podjetje. Crnkovič d.o.o. ali kaj takega. Po mojem je to edini način, da se spravim k pameti glede financ. Tudi ravno prav, da sem pred časom slučajno — pravzaprav kar tja v en dan — za prgišče dolarjev registriral domeno crnkovic.com. Če ne bom postal komršl, ne bo nič iz vsega tega.

Vaš

Marko

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Nedelja, 7. Maj, 2006 ob 21:59 v kategoriji Draga Bernarda, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.