8. pismo, Bernarda Marku: Maček v nebesa, pes pa z mano v pekel (15. 4.)

Nedelja, 7. maj 2006

Dragi podjetnik!

To pa je novica, Crnkovič d.o.o.! Iz srca čestitam. Odkrito povedano gre za vašo čisto novo podobo v mojih očeh. Doslej ste se mi zdeli en strašno nežen fant, dobrosrčen, neškodljiv, občutljiv, spravljiv, pravičen in nikomur nič hudega želeč. Bili ste kot dragocena porcelanska figurica v izložbi kakega imenitnega antikvariata v Salzburgu ali na Dunaju in treba je bilo zelo paziti, če so vas vzeli v roke, da se ja ne bi kaj odkrhnilo ali odkrušilo.

Crnkovič podjetnik je pa druga pesem. O podjetništvu vem kar veliko in morali se boste v temeljih predelati, sicer cekinov ne bo. Najprej morate v galvanizacijo: trd bodi, neizprosen, mož jeklen. Nikakor ne porcelanast. Treba bo gristi, odrivati, tacati in kdaj tudi pohoditi, treba bo prehitevati, se sprenevedati. Pravi kapitalizem je ena sama dolga kača smrtnih grehov in če ste podjetnik, ste seveda kapitalist, pomeni dobro opremljen grešnik.

V dosedanjem dopisovanju sem sicer mimogrede ugotovila, da imate čeljusti kar čvrste in zobe tudi in da, če ste pri volji, kvalitetno šavsnete. Kar je za vas perspektivno. Tolaži me tudi vaša epizoda z legendo slovenskega lektorstva, nepozabnim in nenadkriljivim Sršenom, dobro se ga še spominjam. Menda je šlo takole: kot zeleni začetnik pripravnik ste napisali za Delo kolumno, ki jo je Sršen lektorsko zmasakriral tako, da je bilo vse rdeče. Vi ste ponoreli. Zahtevali ste sprejem pri glavnem uredniku Dela, opravičilo Sršena in odbitek pri njegovi naslednji plači.

Vsaka vam čast. In tudi pohvala komisiji, da vam je sploh dala zeleno luč za službo, kajti napovedoval se jim je prvovrstni trouble maker. Ne rečem, da ste pozneje to tudi bili, ampak napoved je bila več kot temačna. Tako rekoč smrtno nevarna. Danes vas ob takšni zgodbi ne bi sprejeli, lahko vam garantiram. Tudi jaz vas ne bi. Trouble makerjev se še vedno bojim kot hudič križa, izpili so mi dosti preveč krvi.

Eno k drugemu: morda le niste tako podjetniško nebogljeni, kot bi človek ugibal na prvi pogled.

Ko sva že tako pri podjetništvu, vam odgovarjam še na nekaj vprašanj iz vašega prejšnjega pisma, za katere mi je zmanjkalo prostora.

Kaj bi naredila drugače, kaj bi spremenila, če bi šla še enkrat skozi kalvarijo svoje novinarsko uredniške poti? Nič. Vse bi ponovila, bilo je krasno in uspešno in tudi kiksi, ki jih na srečo ni bilo veliko, so bili poučni. Zelo žal mi je le, da sem bila, ko sem načrtovala vse tiste revije, prezgodnji petelin. Ko sem delala Lady, sem direktorju sicer plašno — in daljnovidno — zašepetala, da bi v projekt morda tudi sama prispevala nekaj svojega denarja, če lahko. Ni bilo lahko, rečeno je bilo, naj ne bluzim. Če bi se zgodba z mojimi novimi projekti začela le nekoliko pozneje, bi bila jaz danes kar bogata gospa in bi si lahko tudi večkrat na leto privoščila izlet na Kajmanske otoke, kjer bi z Matjažem Gantarjem zagotovo sedla na pivo in obujala spomine na najino kolumnarjenje pri Dnevniku.

Tudi o mojih najljubših lokalih nisem rekla nobene, ker jih namreč ni bilo. Celo na kavi v hišem bifeju so me v vsem času videli komaj enkrat ali dvakrat, ker je bilo dela noro veliko in nikakor nisem utegnila sedeti ob kavi in švefljati. Je pa Kalvan, ki je bil vaš lokal, tudi meni v lepem spominu. Tam sva se midva pred davnimi leti družila na zanimivem pogovoru, ki se ga zagotovo spominjate in je bil eden mojih največjih uredniških uspehov. Takole je šlo:

Lepega dne sem se odločila, da Jano dvignem na višji nivo, kar mi bodo omogočili najuglednejši slovenski kolumnisti, ki bodo vsak teden pisali kolumne za Jano. Za zagon ideje sem potrebovala genialno uvodno ime, ki bo povleklo za sabo tudi svoje naslednike. Kdo je najprimernejši, je bilo jasno, bili ste na vrhuncu svoje kolumnistične slave pri Delu. Zavrtela sem telefon in ljubeznivo ste se odzvali, primerno radovedni, kaj hočem od vas. Zdaj ne vem več, kaj sva pri Kalvanu pila, dobro pa se spomnim, kaj ste odvrnili, ko sem vas povabila na Jano. Srepo ste se zazrli vame in skoraj revsknili: »Bodite no resni!«

Bil je več kot jasni ne, ampak jaz sem trmasta. Čez kakšne pol ure ste se malce omečili in mi dovolili, da za dober denar v Jani povzamemo vašo staro kolumno iz zadnje Sobotne priloge.

Zdaj sem bila užaljena jaz in me je imelo, da bi se poslovila. Pa se nisem. Končno sem izstrelila zadnjo in največjo topovsko kroglo. “Petdeset jurjev za dve tipkani vsak teden,” sem rekla. In se že tresla, kaj bo rekel k temu moj direktor, kajti petdeset jurjev je bila tedaj velikanska vsota. Tudi danes, po toliko letih, je to še lep in redko dosegljiv časopisni honorar.

Po tistem ste klonili.

Če bi hotela zdaj šavsniti jaz, bi zapisala: kupila sem vas za petdeset tisočakov, ampak to bi ne bilo prijazno, zato tega absolutno nočem reči. Moj direktor, ki je moder mož, pa me tudi ni ozmerjal.

Za vami so potem prišli drugi, tudi sami imenitni kolumnisti, toda prvega ne pozabiš nikoli.

Zdaj pa vam za današnji konec povem nekaj, česar ne boste verjeli, ker je res neverjetno. Tudi moj pokojni maček je bil Mur. Z enim samim R, ker je bil dosti manj imeniten od vašega. Pravzaprav sta bila mačka dva, oba sta bila črna in imenovala sta se Čuri in Muri, ker pa sem ju skoraj vedno klicala hkrati, je bila potrebna ustrezna okrajšava in sta postala Čur in Mur. Skupaj s psom Pikijem, ki se je veliko potepal, smo živeli srečno in preprosto življenje v majhni predmestni hišici. Nenadoma in nepričakovano pa sem skupaj še s tremi iz redakcije od podjetja dobila – ah, ta zlati socializem! — blokovsko stanovanje in živali, vajene zlate svobode, so morale v rejo. Mura so vzeli za svojega ljubljanski frančiškani, domnevali so, da bo po samostanu dobro lovil miši. Koliko miši je Mur polovil po samostanu, preden je šel v nebesa, ne vem, upam, da mi ni delal prevelike sramote. V nebesa so ga spravili dobričine frančiškani in ga torej ne bom nikoli več videla, kajti jaz grem brez ovinkov in brez debate v pekel.

Torej vas lepo pozdravlja vaša peklenska

Bernarda

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Nedelja, 7. Maj, 2006 ob 22:01 v kategoriji Draga Bernarda, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.