Mama je mama in otroci so otroci

Petek, 12. maj 2006

Saj poznamo stare levičarje. Pa vendar je neglede na to težko verjeti, da lahko še leta 2006 nekdo napiše naslednje: “Moderni narodi se vzpostavijo z revolucijo. V 19. stoletju se navdihujejo pri francoski, v 20. pri oktobrski.”

Neverjetnost citirane trditve ni v tem, da bi bila zmotna. Nasprotno. Trditev drži za mnoge narode, tudi za slovenskega. Dejstvo je namreč, da so se Slovenci začeli nacionalno in politično emancipirati med drugo svetovno vojno. Proces je trajal še vsa naslednja desetletja v jugoslovanskih okvirih in se je šele z osamosvojitvijo Slovenije prevesil v zaključno fazo.

Neverjetnost trditve Rastka Močnika v zadnji Mladini je v tem, da je tako samoumevno afirmativna. Močnik namreč implicira (ne pa tudi argumentira) naslednje: s tem, da so se Slovenci zgledovali pri oktobrski revoluciji, so postali moderen narod — ergo, oktobrska revolucija je bila pozitivna, kot tudi vse tisto, kar se je po njenem zgledu ves ta čas dogajalo na Slovenskem.

Pomota izvira iz človeško razumljivega, toda racionalno nevzdržnega mešanja dveh vzročno povezanih, toda etično nepovezljivih zgodovinskih dejstev: razveseljivega, da so Slovenci postali moderen narod, in žalostnega, da so do te emancipacije pripeljale škodljive družbenopolitične vsebine. Močnikova logika je logika cilja, ki posvečuje sredstva. Slovence je emancipirala medvojna in povojna komunistična revolucija. Iztrgala jih je iz pasivne zibke “isto-rodnosti dece matere domovine [kot] večinsko etnično skupnost”, in iz njih naredila politično ozaveščene, kozmopolitske državljane. Svetovna revolucija v vsako slovensko vas. Ali kaj?

Ne bi rad izpadel patetičen ali celo alarmanten. Toda tragika slovenskega naroda je, da se je razen leta 1941 in 1991 v glavnem emancipiral po zaslugi negativnih zgodovinskih odločitev in okoliščin. No, najbolj tragično ni to dejstvo sámo po sebi, temveč to, da še danes skoraj nihče — ne na levi ne na desni — ne razume naslednjega:

Ne razumejo, da sámo po sebi še nič pomeni, če so Slovenci moderen narod, ampak da morajo na tej podlagi iz sebe še marsikaj narediti; ne razumejo, da so moderen narod tako zaradi zgodovinskih pomot, kakršni sta bili kolaboracija z okupatorjem in komunistična revolucija, kot pravilnih odločitev in dejanj, kakršne so bile upor proti okupatorju in osamosvojitev in še cela vrsta gospodarskih, socialnih in kulturnih dosežkov v vseh teh desetletjih — ta ali oni režim in sistem gor ali dol. Ne razumejo, da je vse to, kar danes smo, tako posledica uporništva kot kolaborantstva, tako kozmopolitske ambicioznosti kot provincialne zaplankanosti. Ne razumejo, da je vse to usoda naroda, kakršno si je včasih aktivno izbiral sam, včasih pa se pasivno prepuščal okoliščinam. Ne razumejo, da so mu to usodo krojili tako levičarji kot desničarji, a da vse to vendarle nima zveze z levičarstvom in desničarstvom. Ne razumejo, da ima usoda naroda in države zvezo samo s tem, kar hočemo na tej podlagi doseči *danes*, ne da bi si za vse to pripisovali zasluge oziroma se obtoževali *za nazaj*.

France Cukjati je na proslavi ob dnevu upora proti okupatorju na Nanosu rekel: “Čas je, da slovenska domovina postane mati vseh svojih otrok.” Rastko Močnik pa je ta stavek prevedel takole: “Uradna ideologija naj v imenu nacionalizma rehabilitira domači fašizem in kolaboracijo.”

Močnikov prevod Cukjatijeve izjave je tendenciozna oslarija. Predsednik Državnega zbora je resda uporabil tradicionalistično, že tako ali tako neoriginalno metaforo iz repertoarja državotvornega govorništva, ki pa mu tako po funkciji kot tudi kot posamezniku čisto lepo pristoji. (No, saj tudi Močniku lepo pristoji njegov prevod le-te.) Ampak ali je tak način izražanja, ki intelektualističnim stilistom — z mano vred, da ne bo pomote — ni povšeči, že tudi argument, da je vsebina povedanega zgrešena?

Ne! Cukjatijeva metafora z domovino materjo je točno to, kar je stilistično lepše in tudi intelektualno bolj razdelano v torkovem Delu napisal Marcus Ferrar, z Johnom Corsellisom soavtor knjige ‘Slovenija 1945: Smrt in preživetje po drugi svetovni vojni’: “Pomanjkanje skupnega pogleda na zgodovino naroda je razkošje, ki si ga majhen narod težko privošči. Vsiljuje se vprašanje, kakšne so skupne vrednote Slovencev. Nekega dne bodo morali najti skupno stališče glede svoje zgodovine, ki ne bo nikogar poniževalo, [ki bo] priznavalo strahotne dileme, se odkrito spoprijemalo z resnico in prevzelo polno odgovornost za preteklost, dobro in slabo. Ker to *je* Slovenija. […] Slovenci niso edini na poti tega prizadevanja. Noben evropski narod ne more ponosno dvigniti glave in trditi, da je prestal drugo svetovno vojno brez vsake krivde. Glede tega smo vsi v istem čolnu.” To je to. Angažiran, a neobremenjen Anglež to seveda reče z lažjim srcem kot Slovenec, vendar to ne pomeni, da nam mu ni treba prisluhniti.

V tem smislu pozdravljam Cukjatijevo gesto, da se je na proslavi na Nanosu postavil v vlogo matere naroda. Nobena emocionalno zdrava in inteligentna mati ne bi imela za svojega samo domnevno vzornega in zaslužnega sina, medtem ko bi se tistemu, ki je zašel na stranpota, odrekla. Mama je mama in otroci so otroci — kakršnikoli že so.

Če je Cukjati zdaj nekakšna mati naroda, pa je seveda značilno, da so Janeza Stanovnika, predsednika Zveze združenj borcev, nekoč imenovali oče naroda. Dva dni za mamo je imel namreč govor na protiproslavi še patriarhalni foter z brki in sinove in hčere z žuganjem opomnil, da je za te zgodovinsko-moralne zadeve zadnja in brezprizivna avtoriteta on in nihče drug.

Zgodovinska rešitev se skriva v tej občečloveški normalnosti, da bi kot državljani sprejemali tako Stanovnikovo trdo in moralistično očetovsko figuro kot tudi milino Cukjatijeve figure odpuščajoče matere, ki ne dela razlik. V političnem in državljanskem smislu normalno čustvujočemu človeku je jasno, da je sprava le komplementarnost materinstva in očetovstva na nacionalnem in zgodovinskem nivoju, zato bo to konfliktnost presegel in oba, ne nezdružljiva principa, moškega in ženskega, sprejel. Seveda pa je za to morda preveč Slovencev tako na eni kot na drugi strani preveč frustriranih. Žal.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Petek, 12. Maj, 2006 ob 17:28 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne, MC Arhiv, O, moj Blog!.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

2 komentarjev na “Mama je mama in otroci so otroci”

  1. davor pravi:

    Sprave ni in je ne bo, ker se mešata dve ravni.

    Na splošni ravni ne more biti dvoma, kdo je bil pozitivec in kdo bad boy. Na ravni posameznika pa je treba priznati, da so imeli na obeh straneh tako dobre kot tudi poredne fante.

    Samo tak pogled, da pripadnost eni strani še ne pomeni nujno, da si tudi kot posameznik dober ali slab, odvisno od strani pač, lahko na ravni posameznikov privede do sprave oz. do preusmeritve interesa na stvari, ki so v sedanjosti in prihodnosti od stvari, ki so v “davni” preteklosti.

  2. polona pravi:

    Zelo lepo zamišljena rešitev, ki bi bila lahko povsem izvedljiva, predvsem če pomislimo, koliko časa in generacij je že minilo.

    Žal pa je v naših medijih verjetno premalo ljudi, ki bi v njih tako objektivno kot vi predstavljali ta problem.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.