Arhiv za 15. Maj 2006

10. pismo, Marko Bernardi: Vsi isti, manekeni na rumeni pisti (18. 4.)

Ponedeljek, 15. maj 2006

Draga Bernarda,

medtem ko vam rojijo po glavi črne misli o umiranju, si jaz belim glavo, kaj naj naredim z Melito Berzelak ali s kom. Ko je v soboto izšla Modna Jana z intervjujem z mano, sem zadevo na hitro preletel in se mi je zdela v redu postavljena. Celo mesidž sem poslal Meliti, češ, hvala, zelo ste se potrudili. Šele potem sem se dobro zagledal v svojo podobo in ugotovil, da so me na nosilni fotografiji pošteno obdelali v foto-šopu. Retuširali so me tako obilno in nespretno, da spominjam na Sharon Stone, ki si je med Bazičnim instinktom 1 in 2 dala delati toliko liftingov, da zgleda — prosto po Marcelu — danes mlajša kot leta 1992. Zradirali so mi podočnjake in zgladili kožo na zgornjem delu lic, imam pa jih tudi na sumu, da so mi šarili po obrveh in čelu.

Ni problem, da na fotki zgledam star 30 let. Problem je v tem, da zgledam čuden, nenaraven, popravljen, umeten, zliftan! To nisem jaz! Mar bi objavili najmanj uspelo fotko, samo da bi me pustili pri miru! Kateremu kretenu je prišlo na misel, da mi naredi to kao uslugo, da me polepša? Ali ta svojat iz glossy in rumenih medijev morda misli, da sem frustriran zaradi svojega izgleda, svojih gubic, svojih mešičkov, svoje ne več gladke kože? Da hočem zgledati večno mlad?

To ste vse vi krivi! Res ste škodljivka. V Sloveniji ste postavili na noge te solzavo prijazne medije, ki se jim smilijo ljudje, ki ne ustrezajo predstavam o absolutni in večni lepoti. Niste pa poskrbeli, da bi vaši nasledniki sprevideli razliko med 44-letnim moškim, ki živi od svoje glave in je sprijaznjen s svojo podobo skozi čas, in recimo 22-letno smrkljo, ki živi od svojega obraza, na katerega se je v delčku sekunde, ko je fotograf pritisnil na sprožilec, slučajno prikradla senca dvoma v večno lepoto, ki jo je treba eliminirati! Za njih smo vsi isti: manekeni na rumeni pisti.

Nakar sem zvečer na televiziji ujel reklamni telop za Modno Jano. Glas je našteval brezosebne modne zadeve, pa nasvete za ne vem kaj, pa to in ono — niti besede pa o tem, da je v novi številki intervju z mano. Da ne bo pomote: nisem užaljen. Ampak ali mar mislite, da bodo anonimno omenjeni nasveti, kakršnih vsak mesec izide na tone tudi v ducatih drugih revij, bolj prepričali bralce, da kupijo Modno Jano, kot če bi jih rajcali z napovedjo, da je v tej številki intervju z mano? Si kar predstavljam način razmišljanja človeka, ki je izbiral udarne vsebine: gotovo je pomislil tudi na moj intervju, ampak si je rekel, oh, da si ta Crnkovič ne bo kaj mislil, saj je dovolj že to, da smo mu dali intervju, ker navsezadnje je tako kot jaz novinar in je brez veze, da ga preveč ven mečemo, saj smo si vsi enaki, ne? Kot da ne bi vedeli, da vlečejo imena in samo imena! Ne se potem čuditi, če se Modna Jana prodaja v štirimestni nakladi.

Zaradi mene bi lahko mirno napisali, da ste me pred desetimi leti kupili za 50 jurjev na kolumno. Sam bi to razložil tako, da ste mi s to ponudbo pomagali razumeti, da dejansko nimam razloga, da ne bi pisal za Jano. Saj se še spomnite Financ, ne? Denar ni vse, pomaga pa.

Ta vaš honorar je imel daljnosežne posledice. Ko sem se pred tremi, štirimi leti še enkrat začel dogovarjati za kolumne za Jano, je Berzelakinja jamrala, češ, nimamo več take naklade kot nekoč. Samo tistim davnim 50 jurjem na ljubo sem sprejel takrat že bednih 30. Nikoli ne rečem ne zaradi nizkega plačila. Res pa je, da sem nekajkrat opravil delo in se honorarju raje odpovedal, ker se mi je zdel žaljivo nizek.

Vseeno mi je, kje in kako ter v kakšnem agregatnem stanju in s koliko pogrebci bom pokopan. To prepuščam žalujočim ostalim. Naj imajo veselje z marmorjem, sadikami, svečami, peskom in plevelom, če se jim ljubi. Očetov grob obiskujem bolj iz spoštovanja do mame kot do njega. Moj ati je itak vedno z mano.

Če bom že imel nagrobnik, potem naj bo na njem napis: “POZOR, VSE MINE!” Da me ne bo kdo potacal.

Ne bi pa imel nič proti, če bi po meni poimenovali kolumnistično nagrado, sklad za mlade kolumniste, medijsko fundacijo ali celo ulico. Ampak na tem bom moral še delati.

Sicer pa, s smrtjo mi je težila že Manca, zdaj pa še vi. Tega nisem pričakoval od vas.

Ne verjamem, da bi se Makarovičeva lotila podjetja, kot je mačje pokopališče. Ona ni Stephen King, pa tudi podjetnica ne.

In če že govoriva o njej, potem je to priložnost, da odgovorim na vprašanje, ali mi grejo Slovenci na živce. Ne, ne grejo mi na živce. Načeloma ne. To bi bilo preveč posplošujoče — čisto v stilu Svetlane Makarovič, ki Slovence obklada s Slovenceljni, ali Vesne Vuk Godina, ki jih obklada s Slovenčki. (Zadnjič sem si izmislil njen mail naslov, ga bom kar izpisal: vesna afna vuk pika godina pika ki.) To se mi zdi brez veze. Ne moreš nekega naroda kar počez v nič devati. Niti svojega. Za vsako slabo stvar je kriv posameznik. Če je neka slaba stvar množična, potem je krivda pač na strani množice posameznikov. In kar je bistveno: za vsakega tepca se najde tudi pameten človek, ki s tem nima nič. Kdor zmerja Slovence, zmerja tudi nič krive.

Kolumnist si tega ne sme privoščiti. Si predstavljate, da bi komentatorji pisali, češ, kakšni so Avstrijci, Hrvati, Srbi, Američani, Ukrajinci, Moldavci? No, v slovenskih medijih se zgodi tudi to, ampak jaz sem proti. Novinar, ki kaj takega napiše, operira s stereotipi, kar je s profesionalnega stališča nesprejemljivo. Zato sem tudi proti pavšalnemu zmerjanju Slovencev s strani Slovencev. Kaj šele posmehovanju! To se mi pa sploh zdi sado-mazo. Toliko samospoštovanja pa je le treba imeti. Zato sem prepričan, da so “Slovenčki” in “Slovenceljni” samo neposrečena metafora populističnih intelektualk. Lahko je šimfati, če šimfaš kar počez, anonimno, nikogar konkretnega, ampak nasplošno narod, ki ti ne more nič zabrusiti nazaj.

Tudi moj želodec je v zelo dobrem stanju, le da najbrž ne zaradi preklinjanja. Po mojem me rešuje to, da sem po karakterju idealna mešanica flegmatika in kolerika. Seveda se znam tudi razjeziti. Ampak dejstvo je, da razen kot ventil to ponavadi ne pomaga. Veliko bolje je, če se človek zaradi problemov ne sekira. Ne, da bi se slepil, da jih ni, ali da jih ne bi poskušal rešiti. Ampak da bi se zaradi tega sekiral? Da bi bil zamorjen, neješč, nespečen? Ne, hvala.

Pozdravljam z najglobljim spoštovanjem,

Marko

  • Share/Bookmark

9. pismo, Bernarda Marku: Predgrobno in zagrobno branje (17. 4.)

Ponedeljek, 15. maj 2006

Dragi Marko,

navezujem se na vašega Murra od zadnjič, tedaj mi je zmanjkalo prostora.

Umrlo mi je že kar nekaj živali, ker pač že dolgo živim. Z vašimi mački se je ravnalo spoštljivo tudi po smrti, z mojimi živalmi ne. Čeprav so bila živalska pokopališča (kar nekaj sem si jih ogledala v tujini, doma pa menda ni bilo nikoli nobenega) nekaj najbolj sentimentalnega in prijaznega, jih zdaj ni več videti nikjer. Vsaj jaz jih že dolgo nisem videla in bojim se, da so tovrstni grobki iz mode. Ste vi zadnje čase kje videli katerega? Prepričana sem, da nasploh tudi vi ljubite tiste posebne samotne sprehode med prastarimi grobovi na velikih evropskih pokopališčih. To so krasna, zelo polna počutja, ko se nate za kratek čas obesi sicer že davno odloženo, prežvečeno in staromodno premišljanje o večnosti in minljivosti.

Kaj jaz vem, zakaj jaz nisem pokopavala svojih pokojnikov. Morda zato, ker sem si vsakič zelo kmalu omislila novo žival in je bilo smiselno, potegniti čez zgodovino nekega odnosa trd čustveni rez. Morda tudi iz komoditete. Dolgo nisem imela svojega lastnega vrtička in bi morala s kadavrom v gozd.

Pa tudi zato, ker imam takorekoč že vse življenje eno samo posmrtno željo. Svojega groba ne maram. Za vse na svetu ga nočem. Naj me raztresejo, kamor me hočejo, za tisto se ne bom kapricirala. A če sem že živela artificielno in zasvinjano, plastično in nevrotično, zlagano in zafnano, naj imam vsaj po smrti čisti, tihi, naravni mir. Nobenih Slovencev okoli sebe. Nobenih smrdljivih vencev in brezzveznih šopkov in kislih pogledov sorodstva, ki mora na mojem grobu vsake kvatre enkrat očistiti plevel in navoziti pesek, pa se jim že tako mudi. Fuj, fuj. In seveda, nobene Mance ali koga drugega iz njene španovije, ki bi me umirajočo božal po roki in me bodril. Groza. Tudi umirala bi rada tako, kot se za naravni stvor spodobi. V miru in tišini bi se rada zalezla nekam na samo, stran od drugih. Medtem, ko bom spuščala dušo, hočem biti zelo skoncentrirana, skrbno in brez motenj od zunaj želim prisluškovati vase, da vidim, kaj se bo tedaj, na točki med biti in ne biti, dogajalo; že vse življenje me to mejno dogajanje zanima ko hudič. Tudi živali v naravi umirajo same. Zaležejo se nekam. Zame osebno – sploh nočem posploševati! — je pot v smrt zelo intimno, zelo samotno opravilo.

Seveda je Manca krasna punca in to, kar počne z umirajočimi, ima zagotovo smisel in veliko vrednost. Ampak zame ne. Z menoj nikakor. Če se mi katerikoli predsmrtni tolažnik namala tja, kjer bom spuščala dušo jaz, bom poskrbela za najhujše tuljenje svojega življenja. Domnevam namreč, da razen tuljenja in zmerjanja v tistih okoliščinah ne bom več spravila iz sebe kaj učinkovitejšega.

Kristusbog, kaj jaz to danes pišem! Kakšna premišljanja trosim sredi najlepše pomladi. To je najbrž od Murrovega grobka in od napisa: bil je dober maček.

Odličen napis.

Le to bi še rada dopisala, pravkar se mi je utrnilo, da bi pri nas lahko zgradila krasno mačje pokopališče Svetlana Makarovič, takšnega s stilom in z nekaj črnega humorja. In seveda primerno zaračunala. Mislite, da bi Svetlana to hotela? Ni mi znano, ali ima do slovenskih mačkov enak odnos, kot do njihovih lastnikov. Če sodi, da so tudi mački predvsem Slovenci in ne predvsem mački, ne bo seveda s pokopališčem nič.

Tega, vidite, vas tudi še nisem vprašala: ali vam gredo na splošno Slovenci kaj na jetra? Saj ni treba, da vsi in ni treba, da nenehno. Vsaj malce pa, a? In kdaj? Kdaj vam gredo Slovenci najbolj na jetra?

Ali ste oni dan v Delu prebrali, da je v Sloveniji med najbolj ogroženimi avtohtonimi pasmami tudi krškopoljski prašič? Pred kratkim nam je televizija ponovno postregla s filmi o pujsku Babe, ki so sicer abotni, ampak Babe je pa srček. In sem se ob tem spomnila na slavnega Geroga Clooneya, katerega najljubša domača žival je bil dolgo vrsto let dobro vzgojen in ubogljiv pujs na vrvici. To bi bila najbrž zanimiva rešitev za našo izumirajočo avtohtono pasmo: ljubki krškopoljski pujski na povodcih po širni Sloveniji. Bili bi tudi vznemirljiv in svinjsko dober material za spot o posebnih mikih Slovenije, ki ga pravkar finiširamo, na vsak način bi privabil k nam več radovednih gostov kot slovenska zastava, ki jo predlaga v spot naš zunanji minister. Da ne pozabimo na najbolj praktičen vidik: če bi te tvoj prašič resnično razjezil, sploh ni treba, da ga namlatiš. Lahko ga kar požreš.

Preklinjala doslej nisem skoraj nič. Ste morda ta moj trud sploh opazili? Grdo govorjenje je takorekoč moja zaščitna znamka. Veliko ljudi mi ga zelo zameri, na prvem mestu moja mama. Kaj vse mi je uboga prastara gospa doslej že morala zameriti! Najbolj – in skoraj najprej – seveda Heleno. Šlo je za neko davno pohujšljivo časopisno rubričico, kjer se je prvič v domovini uporabila namesto moškega spolovilo ali spolnega organa strašna beseda tič. A dovolj o Heleni.

Vrniti se želim k mojemu grdemu govorjenju.

Spoštujem vse ugovore zoper to nesnago. A treba je priznati, da ima stvar tudi svoje dobre strani. Razbremeni. Jaz sem taka, in imam morda tudi tako delo, da se mi v želodcu kar naprej nabirajo neki pritiski. Plus kislina. Plus tremor. Plus pulz. Začenja se vrenje. Čutim čudna nihanja, malce vrtoglavice, občutek, kot da boš zdaj zdaj eksplodiral. V obupu se oziraš okoli sebe. Kaj storiti? Je še kje kakšna rešitev?

Tedaj se na obzorju zarišejo velike plameneče črke. Na njih piše: JEBENTI. Pazite: ne JEBEMTI, ampak JEBENTI. Najbrž zato, ker mi gre N nekako bolje iz ust kot M.Ugibam.

Če bi rekla JEBEMTI, bi bila stvar jasna. Jebem ti karkoli že in to je hud greh. Ampak ne,jaz zavpijem jebenti, s tem, da je treba besedo razstaviti v dva elementa. Najprej pride “je”. Potem malce predahneš. In ko vsi okoli tebe že upajo, da je to to, dodaš zelo glasno, da, skoraj vpiješ, “benti”, z dolgim, zategnjenim poudarkom na e: “beeenti”. Nič otipljivega. Nič logičnega. Pravzaprav nič posebej spotikljivega. Ampak v želodcu se tisti hip vse spremeni. Kislina izgine, stresi popustijo, pritisk se uravnovesi, življenje je spet vredno svojega imena. In to vse s pomočjo zgolj ene prav dozirane kletvice.

Vse življenje živim stresno. Zelo stresno. A moj želodec je kot rosno jutro. Samo zato, ker preklinjam in se razbremenjujem. Me obsojate? Imate morda vi boljši recept? Sama ušesa so me.

Prijazen pozdrav,

Bernarda

  • Share/Bookmark

Kdo je Majda Petan?

Ponedeljek, 15. maj 2006

14052006541.jpg

… in koliko nosilcev zvoka je prodala od novega leta?

  • Share/Bookmark