10. pismo, Marko Bernardi: Vsi isti, manekeni na rumeni pisti (18. 4.)

Ponedeljek, 15. maj 2006

Draga Bernarda,

medtem ko vam rojijo po glavi črne misli o umiranju, si jaz belim glavo, kaj naj naredim z Melito Berzelak ali s kom. Ko je v soboto izšla Modna Jana z intervjujem z mano, sem zadevo na hitro preletel in se mi je zdela v redu postavljena. Celo mesidž sem poslal Meliti, češ, hvala, zelo ste se potrudili. Šele potem sem se dobro zagledal v svojo podobo in ugotovil, da so me na nosilni fotografiji pošteno obdelali v foto-šopu. Retuširali so me tako obilno in nespretno, da spominjam na Sharon Stone, ki si je med Bazičnim instinktom 1 in 2 dala delati toliko liftingov, da zgleda — prosto po Marcelu — danes mlajša kot leta 1992. Zradirali so mi podočnjake in zgladili kožo na zgornjem delu lic, imam pa jih tudi na sumu, da so mi šarili po obrveh in čelu.

Ni problem, da na fotki zgledam star 30 let. Problem je v tem, da zgledam čuden, nenaraven, popravljen, umeten, zliftan! To nisem jaz! Mar bi objavili najmanj uspelo fotko, samo da bi me pustili pri miru! Kateremu kretenu je prišlo na misel, da mi naredi to kao uslugo, da me polepša? Ali ta svojat iz glossy in rumenih medijev morda misli, da sem frustriran zaradi svojega izgleda, svojih gubic, svojih mešičkov, svoje ne več gladke kože? Da hočem zgledati večno mlad?

To ste vse vi krivi! Res ste škodljivka. V Sloveniji ste postavili na noge te solzavo prijazne medije, ki se jim smilijo ljudje, ki ne ustrezajo predstavam o absolutni in večni lepoti. Niste pa poskrbeli, da bi vaši nasledniki sprevideli razliko med 44-letnim moškim, ki živi od svoje glave in je sprijaznjen s svojo podobo skozi čas, in recimo 22-letno smrkljo, ki živi od svojega obraza, na katerega se je v delčku sekunde, ko je fotograf pritisnil na sprožilec, slučajno prikradla senca dvoma v večno lepoto, ki jo je treba eliminirati! Za njih smo vsi isti: manekeni na rumeni pisti.

Nakar sem zvečer na televiziji ujel reklamni telop za Modno Jano. Glas je našteval brezosebne modne zadeve, pa nasvete za ne vem kaj, pa to in ono — niti besede pa o tem, da je v novi številki intervju z mano. Da ne bo pomote: nisem užaljen. Ampak ali mar mislite, da bodo anonimno omenjeni nasveti, kakršnih vsak mesec izide na tone tudi v ducatih drugih revij, bolj prepričali bralce, da kupijo Modno Jano, kot če bi jih rajcali z napovedjo, da je v tej številki intervju z mano? Si kar predstavljam način razmišljanja človeka, ki je izbiral udarne vsebine: gotovo je pomislil tudi na moj intervju, ampak si je rekel, oh, da si ta Crnkovič ne bo kaj mislil, saj je dovolj že to, da smo mu dali intervju, ker navsezadnje je tako kot jaz novinar in je brez veze, da ga preveč ven mečemo, saj smo si vsi enaki, ne? Kot da ne bi vedeli, da vlečejo imena in samo imena! Ne se potem čuditi, če se Modna Jana prodaja v štirimestni nakladi.

Zaradi mene bi lahko mirno napisali, da ste me pred desetimi leti kupili za 50 jurjev na kolumno. Sam bi to razložil tako, da ste mi s to ponudbo pomagali razumeti, da dejansko nimam razloga, da ne bi pisal za Jano. Saj se še spomnite Financ, ne? Denar ni vse, pomaga pa.

Ta vaš honorar je imel daljnosežne posledice. Ko sem se pred tremi, štirimi leti še enkrat začel dogovarjati za kolumne za Jano, je Berzelakinja jamrala, češ, nimamo več take naklade kot nekoč. Samo tistim davnim 50 jurjem na ljubo sem sprejel takrat že bednih 30. Nikoli ne rečem ne zaradi nizkega plačila. Res pa je, da sem nekajkrat opravil delo in se honorarju raje odpovedal, ker se mi je zdel žaljivo nizek.

Vseeno mi je, kje in kako ter v kakšnem agregatnem stanju in s koliko pogrebci bom pokopan. To prepuščam žalujočim ostalim. Naj imajo veselje z marmorjem, sadikami, svečami, peskom in plevelom, če se jim ljubi. Očetov grob obiskujem bolj iz spoštovanja do mame kot do njega. Moj ati je itak vedno z mano.

Če bom že imel nagrobnik, potem naj bo na njem napis: “POZOR, VSE MINE!” Da me ne bo kdo potacal.

Ne bi pa imel nič proti, če bi po meni poimenovali kolumnistično nagrado, sklad za mlade kolumniste, medijsko fundacijo ali celo ulico. Ampak na tem bom moral še delati.

Sicer pa, s smrtjo mi je težila že Manca, zdaj pa še vi. Tega nisem pričakoval od vas.

Ne verjamem, da bi se Makarovičeva lotila podjetja, kot je mačje pokopališče. Ona ni Stephen King, pa tudi podjetnica ne.

In če že govoriva o njej, potem je to priložnost, da odgovorim na vprašanje, ali mi grejo Slovenci na živce. Ne, ne grejo mi na živce. Načeloma ne. To bi bilo preveč posplošujoče — čisto v stilu Svetlane Makarovič, ki Slovence obklada s Slovenceljni, ali Vesne Vuk Godina, ki jih obklada s Slovenčki. (Zadnjič sem si izmislil njen mail naslov, ga bom kar izpisal: vesna afna vuk pika godina pika ki.) To se mi zdi brez veze. Ne moreš nekega naroda kar počez v nič devati. Niti svojega. Za vsako slabo stvar je kriv posameznik. Če je neka slaba stvar množična, potem je krivda pač na strani množice posameznikov. In kar je bistveno: za vsakega tepca se najde tudi pameten človek, ki s tem nima nič. Kdor zmerja Slovence, zmerja tudi nič krive.

Kolumnist si tega ne sme privoščiti. Si predstavljate, da bi komentatorji pisali, češ, kakšni so Avstrijci, Hrvati, Srbi, Američani, Ukrajinci, Moldavci? No, v slovenskih medijih se zgodi tudi to, ampak jaz sem proti. Novinar, ki kaj takega napiše, operira s stereotipi, kar je s profesionalnega stališča nesprejemljivo. Zato sem tudi proti pavšalnemu zmerjanju Slovencev s strani Slovencev. Kaj šele posmehovanju! To se mi pa sploh zdi sado-mazo. Toliko samospoštovanja pa je le treba imeti. Zato sem prepričan, da so “Slovenčki” in “Slovenceljni” samo neposrečena metafora populističnih intelektualk. Lahko je šimfati, če šimfaš kar počez, anonimno, nikogar konkretnega, ampak nasplošno narod, ki ti ne more nič zabrusiti nazaj.

Tudi moj želodec je v zelo dobrem stanju, le da najbrž ne zaradi preklinjanja. Po mojem me rešuje to, da sem po karakterju idealna mešanica flegmatika in kolerika. Seveda se znam tudi razjeziti. Ampak dejstvo je, da razen kot ventil to ponavadi ne pomaga. Veliko bolje je, če se človek zaradi problemov ne sekira. Ne, da bi se slepil, da jih ni, ali da jih ne bi poskušal rešiti. Ampak da bi se zaradi tega sekiral? Da bi bil zamorjen, neješč, nespečen? Ne, hvala.

Pozdravljam z najglobljim spoštovanjem,

Marko

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 15. Maj, 2006 ob 09:35 v kategoriji Draga Bernarda, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

3 komentarjev na “10. pismo, Marko Bernardi: Vsi isti, manekeni na rumeni pisti (18. 4.)”

  1. jure pravi:

    Dragi Marko. Zelo rad preberem tvoje zapise in ob branju zelo uživam.

    Rad bi te pa prosil če si ogledaš tale filmček in pri tem kaj pokomentiraš.

    Film je nastal za predstavitev našega razreda na maturantskem plesu.

    Hvala.

    Tukaj je link: http://video.google.com/videoplay?docid=7132632585145536430&q=sau+tv

  2. tilen pravi:

    ja, menda bo kmau tvoj birthday ;) tko da, ja dobr se drzis za svoja leta, cetud te za cajtng retusirajo in nasploh ah in oh ustimajo ;) cestitke torej cez en dober teden !

  3. Janko pravi:

    Marko, moram vam čestitati za vaš včerajšnji kometar (18.5.) v Dnevniku z naslovom “Cenzura stanovskega pritiska”. Pogumno, izvirno – vsekakor pa misli pravega demokrata. Je že tako, kdor ne premore kančka izvirnosti, se zateče k pretiravanju, posploševanju in zmerjanju. Sem naročnik Večera in (naj gospa oprosti moji na preteklih izkušnjah temelječi jasnovidnosti) že sedaj vem o čem bo Vesna pretiravala čez pol leta.

    Je bil rezultat referenduma o RTV takšen zaradi volilnih plakatov, zloženk, strankarske propagande in protipropagande ali so morda najglasnejši glasniki ZA bil ravno “Repovži, Kolški, Hladniki” etc s Sobotno prilogo in “Godine” z Večerovim ekvivalentom?

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.