9. pismo, Bernarda Marku: Predgrobno in zagrobno branje (17. 4.)

Ponedeljek, 15. maj 2006

Dragi Marko,

navezujem se na vašega Murra od zadnjič, tedaj mi je zmanjkalo prostora.

Umrlo mi je že kar nekaj živali, ker pač že dolgo živim. Z vašimi mački se je ravnalo spoštljivo tudi po smrti, z mojimi živalmi ne. Čeprav so bila živalska pokopališča (kar nekaj sem si jih ogledala v tujini, doma pa menda ni bilo nikoli nobenega) nekaj najbolj sentimentalnega in prijaznega, jih zdaj ni več videti nikjer. Vsaj jaz jih že dolgo nisem videla in bojim se, da so tovrstni grobki iz mode. Ste vi zadnje čase kje videli katerega? Prepričana sem, da nasploh tudi vi ljubite tiste posebne samotne sprehode med prastarimi grobovi na velikih evropskih pokopališčih. To so krasna, zelo polna počutja, ko se nate za kratek čas obesi sicer že davno odloženo, prežvečeno in staromodno premišljanje o večnosti in minljivosti.

Kaj jaz vem, zakaj jaz nisem pokopavala svojih pokojnikov. Morda zato, ker sem si vsakič zelo kmalu omislila novo žival in je bilo smiselno, potegniti čez zgodovino nekega odnosa trd čustveni rez. Morda tudi iz komoditete. Dolgo nisem imela svojega lastnega vrtička in bi morala s kadavrom v gozd.

Pa tudi zato, ker imam takorekoč že vse življenje eno samo posmrtno željo. Svojega groba ne maram. Za vse na svetu ga nočem. Naj me raztresejo, kamor me hočejo, za tisto se ne bom kapricirala. A če sem že živela artificielno in zasvinjano, plastično in nevrotično, zlagano in zafnano, naj imam vsaj po smrti čisti, tihi, naravni mir. Nobenih Slovencev okoli sebe. Nobenih smrdljivih vencev in brezzveznih šopkov in kislih pogledov sorodstva, ki mora na mojem grobu vsake kvatre enkrat očistiti plevel in navoziti pesek, pa se jim že tako mudi. Fuj, fuj. In seveda, nobene Mance ali koga drugega iz njene španovije, ki bi me umirajočo božal po roki in me bodril. Groza. Tudi umirala bi rada tako, kot se za naravni stvor spodobi. V miru in tišini bi se rada zalezla nekam na samo, stran od drugih. Medtem, ko bom spuščala dušo, hočem biti zelo skoncentrirana, skrbno in brez motenj od zunaj želim prisluškovati vase, da vidim, kaj se bo tedaj, na točki med biti in ne biti, dogajalo; že vse življenje me to mejno dogajanje zanima ko hudič. Tudi živali v naravi umirajo same. Zaležejo se nekam. Zame osebno – sploh nočem posploševati! — je pot v smrt zelo intimno, zelo samotno opravilo.

Seveda je Manca krasna punca in to, kar počne z umirajočimi, ima zagotovo smisel in veliko vrednost. Ampak zame ne. Z menoj nikakor. Če se mi katerikoli predsmrtni tolažnik namala tja, kjer bom spuščala dušo jaz, bom poskrbela za najhujše tuljenje svojega življenja. Domnevam namreč, da razen tuljenja in zmerjanja v tistih okoliščinah ne bom več spravila iz sebe kaj učinkovitejšega.

Kristusbog, kaj jaz to danes pišem! Kakšna premišljanja trosim sredi najlepše pomladi. To je najbrž od Murrovega grobka in od napisa: bil je dober maček.

Odličen napis.

Le to bi še rada dopisala, pravkar se mi je utrnilo, da bi pri nas lahko zgradila krasno mačje pokopališče Svetlana Makarovič, takšnega s stilom in z nekaj črnega humorja. In seveda primerno zaračunala. Mislite, da bi Svetlana to hotela? Ni mi znano, ali ima do slovenskih mačkov enak odnos, kot do njihovih lastnikov. Če sodi, da so tudi mački predvsem Slovenci in ne predvsem mački, ne bo seveda s pokopališčem nič.

Tega, vidite, vas tudi še nisem vprašala: ali vam gredo na splošno Slovenci kaj na jetra? Saj ni treba, da vsi in ni treba, da nenehno. Vsaj malce pa, a? In kdaj? Kdaj vam gredo Slovenci najbolj na jetra?

Ali ste oni dan v Delu prebrali, da je v Sloveniji med najbolj ogroženimi avtohtonimi pasmami tudi krškopoljski prašič? Pred kratkim nam je televizija ponovno postregla s filmi o pujsku Babe, ki so sicer abotni, ampak Babe je pa srček. In sem se ob tem spomnila na slavnega Geroga Clooneya, katerega najljubša domača žival je bil dolgo vrsto let dobro vzgojen in ubogljiv pujs na vrvici. To bi bila najbrž zanimiva rešitev za našo izumirajočo avtohtono pasmo: ljubki krškopoljski pujski na povodcih po širni Sloveniji. Bili bi tudi vznemirljiv in svinjsko dober material za spot o posebnih mikih Slovenije, ki ga pravkar finiširamo, na vsak način bi privabil k nam več radovednih gostov kot slovenska zastava, ki jo predlaga v spot naš zunanji minister. Da ne pozabimo na najbolj praktičen vidik: če bi te tvoj prašič resnično razjezil, sploh ni treba, da ga namlatiš. Lahko ga kar požreš.

Preklinjala doslej nisem skoraj nič. Ste morda ta moj trud sploh opazili? Grdo govorjenje je takorekoč moja zaščitna znamka. Veliko ljudi mi ga zelo zameri, na prvem mestu moja mama. Kaj vse mi je uboga prastara gospa doslej že morala zameriti! Najbolj – in skoraj najprej – seveda Heleno. Šlo je za neko davno pohujšljivo časopisno rubričico, kjer se je prvič v domovini uporabila namesto moškega spolovilo ali spolnega organa strašna beseda tič. A dovolj o Heleni.

Vrniti se želim k mojemu grdemu govorjenju.

Spoštujem vse ugovore zoper to nesnago. A treba je priznati, da ima stvar tudi svoje dobre strani. Razbremeni. Jaz sem taka, in imam morda tudi tako delo, da se mi v želodcu kar naprej nabirajo neki pritiski. Plus kislina. Plus tremor. Plus pulz. Začenja se vrenje. Čutim čudna nihanja, malce vrtoglavice, občutek, kot da boš zdaj zdaj eksplodiral. V obupu se oziraš okoli sebe. Kaj storiti? Je še kje kakšna rešitev?

Tedaj se na obzorju zarišejo velike plameneče črke. Na njih piše: JEBENTI. Pazite: ne JEBEMTI, ampak JEBENTI. Najbrž zato, ker mi gre N nekako bolje iz ust kot M.Ugibam.

Če bi rekla JEBEMTI, bi bila stvar jasna. Jebem ti karkoli že in to je hud greh. Ampak ne,jaz zavpijem jebenti, s tem, da je treba besedo razstaviti v dva elementa. Najprej pride “je”. Potem malce predahneš. In ko vsi okoli tebe že upajo, da je to to, dodaš zelo glasno, da, skoraj vpiješ, “benti”, z dolgim, zategnjenim poudarkom na e: “beeenti”. Nič otipljivega. Nič logičnega. Pravzaprav nič posebej spotikljivega. Ampak v želodcu se tisti hip vse spremeni. Kislina izgine, stresi popustijo, pritisk se uravnovesi, življenje je spet vredno svojega imena. In to vse s pomočjo zgolj ene prav dozirane kletvice.

Vse življenje živim stresno. Zelo stresno. A moj želodec je kot rosno jutro. Samo zato, ker preklinjam in se razbremenjujem. Me obsojate? Imate morda vi boljši recept? Sama ušesa so me.

Prijazen pozdrav,

Bernarda

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 15. Maj, 2006 ob 09:33 v kategoriji Draga Bernarda, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.