Cenzura stanovskega pritiska

Petek, 19. maj 2006

Rezultat glasovanja gledalcev oddaje Trenja na Pop TV prejšnji četrtek je bil za medijske ljudi precej presenetljiv. Na vprašanje, ali so mediji danes bolj ali manj svobodni kot nekoč, je namreč le 49 odstotkov gledalcev odgovorilo, da so manj svobodni! Točno polovica jih je odgovorila, da so bolj svobodni, en odstotek pa ni opazil sprememb.

Ali je mar mogoče, da se javnost večinoma ne solidarizira z mediji? Ali mar lajamo kar tja v en dan, v resnici pa se ljudem prav nič ne smilimo? Ali se jih res nič ne prime, kar pišemo? Ali so res tako slepi, da ne vidijo in ne štekajo?

Eno od mojih življenjskih vodil je naslednje: če o stvareh, ki niso racionalno preverljive in dokazljive, temveč so stvar takšnega ali drugačnega pogleda, mnenja oziroma debate, veliko ljudi misli enako, potem je to znak, da živijo v zmoti. Ali še natančneje: če veliko ljudi o neki taki stvari misli enako, potem je upravičeno sklepati, da so si svoje enotno stališče ustvarili na podlagi pomanjkljivih, nekvalitetnih, usmerjenih informacij, morda celo dezinformacij.

Približno izenačen rezultat glasovanja v Trenjih pa matematično gledano pomeni, da obe množici ljudi, prepričanih v več oziroma manj medijske svobode, skorajda ne bi mogli biti manjši in da glede na zgornjo teorijo torej živita v najmanjši možni zmoti.

Na drugi strani pa imamo predpostavko, da so novinarji večinoma prepričani, da se jim prostor svobode zožuje. To lahko sklepamo na podlagi poročil in komentarjev v medijih, ki problematiko obravnavajo v prevladujoče alarmantnih tonih. No, tega ne moremo verjeti zatrdno: samo natančna raziskava bi dokazala, koliko novinarjev in urednikov v resnici misli, da jim politika krati avtonomijo. Mene osebno ne bi presenetilo, če bi bil rezultat tudi v tem segmentu približno izenačen — ali vsaj bolj izenačen od tistega, kar si predstavljamo na pamet.

Svobodomiselni ciniki radi potarnajo — namreč potarnajo v funkciji očitka avtoritarneje mislečim konservativcem, ki jim svoboda ni najvišja vrednota —, da je svoboda relativen, raztegljiv pojem. Ne vem, kaj je na tem ciničnega. To je preprosto res. Še bolj res pa je, da je najbolj relativen in najbolj raztegljiv pojem nesvoboda!

Zadnje čase imam občutek, da sem vedno manj svoboden. Najprej sem začutil nelagodje, ki si ga nisem znal razložiti. Počasi in s težkim srcem pa sem spoznal, da je problem v tem, da si ne upam vedno napisati vsega, kar v resnici mislim.

Da ne bo pomote: nikoli nisem napisal vsega, kar sem mislil. Kdor napiše vse, kar mu pride na misel, v bistvu napiše karkoli — kar je smrt za novinarstvo. Samocenzura, namreč individualna novinarska samocenzura vsakogar, ki se je spustil v ta posel, je eden temeljnih pogojev za kvalitetno opravljanje te profesije. Vsakdo, ki objavlja v medijih, mora najprej sam pri sebi vedeti, kaj sme napisati in česa ne, še preden mu začnejo te meje postavljati uredniki in zakoni ali bog ne daj politiki in oglaševalci.

Svoboda medijev je svoboda samocenzure.

Svoboda samocenzure pa se konča na točki, ko razlogi za samocenzuriranje preglasijo razloge osebnih prepričanj pišočega, ki to samocenzuro implementira. To se mi je začelo dogajati. V bistvu sem začel opažati, da sem postal oportunist. Oportunist? Jaz? Ja, na nek način. Sem se postaral? Zresnil? Izgubil ostrino? Ne, nekaj drugega.

Po angleško se temu reče peer pressure, po slovensko pa stanovski pritisk. Ali po domače: nerodno mi je pred novinarskimi kolegi, ker razmišljam drugače. Prosim? Kot da si nisem na tem zgradil tako rekoč kariere! No, zdaj je drugače. Preveč drugače. Novinarski kolegi niso nikoli tako enotno trobili v en rog, kot to počnejo danes, jaz pa se še nikoli nisem čutil tako osamljenega in drugačnega. Lepo je biti drugačen in treba je biti drugačen, toda še tako drugačni (in z drugačnostjo sprijaznjeni) rabijo svojo dozo potrjevanja na način identifikacije oziroma podobnosti z drugimi. Tudi jaz.

Nekaj banalnih primerov:

Nisem si upal recimo napisati, da se mi je Ervin Hladnik Milharčič od vsega začetka zdel popolnoma neprimeren za urednika Sobotne priloge, saj so njegove profesionalne sposobnosti vse prej kot uredniške. Nisem si upal povedati, da se mi je Sobotna priloga zdela iz tedna v teden bolj dolgočasna in irelevantna in da v njej vse manj in manj preberem. Tiho sem bil, ko ga je Jančič odstavil, ker bi me novinarski kolegi denuncirali, da aktualni oblasti v rit lezem, če bi pripomnil, da ni taka tragedija, če ne bo več urednik Sobotne, in da je Irena Štaudohar čisto fejst punca. Resda sem napisal — brez strahu, da bi mi kdo razen njega samega zameril, in seveda iz trdnega prepričanja — par krepkih na račun Jančiča. Toda molčal sem, ko sem poslušal sindikalistične argumente predsednika aktiva Delovih novinarjev, ki se v imenu kolektiva očitno požvižga na avtoriteto nadrejenega (četudi si je ta ne zna ustvariti). Naprej. Čeprav se mi je zdelo pobalinsko in nevzdržno, ko je Repovž v Trenjih sesuval Slivnika, svojega predsednika uprave, o tem raje molčim. Še meni samemu ne gre v račun, da bi kdaj zagovarjal Slivnika, kako bi šele to dojeli drugi?! Molčim vsak ponedeljek, ko berem Mladino in ugotavljam, da razen Bernarda Nežmaha in Jurija Gustinčiča (od političnih zadev) nimam kaj brati, ker se mi skoraj vse drugo zdi neprebavljivo, nezrelo, resnega novinarstva nevredno levičarsko ZSMS/JBTZ pizdenje. Težko mi gre izpod prstov, da rad berem Ocvirka in Štuheca. In če se že potrudim to napisati, ne pozabim pripomniti, da se z njima sicer ne strinjam — pač fajn pišeta.

Je to kakšna svoboda, če moram razmišljati, kaj smem napisati in česa ne, da me novinarski kolegi ne bi razglasili za političnega konvertita? Enkrat, dvakrat bi me dali v Rolanje, pa bi že bil pečen. Fama bi se razširila, in tako bi moja kredibilnost samohodca, ki noče biti od nikogar, splavala po vodi.

Sem oportunist? Mogoče. Tolažim se s tem, da to počnem samo zato, da ne bi izgubil svoje neodvisnosti. Okolje, v katerem se morajo celo poštenjaki zatekati k perfidnosti, pa je seveda problem tistih, ki trobijo v drugačen rog — in to so seveda moji novinarski kolegi. Bojim se jih bolj kot kateregakoli politika.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Petek, 19. Maj, 2006 ob 15:38 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne, MC Arhiv, O, moj Blog!.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

10 komentarjev na “Cenzura stanovskega pritiska”

  1. Tomaz pravi:

    Hvala za tole.

  2. Marko Crnkovič pravi:

    Resno?

  3. Jaka pravi:

    Se zelo strinjam. Sploh s temi “banalnimi” primeri.

    Obe “strani” delujeta po načelu, če nisi naš, si njihov in vse kar ni tuljenje v isti rog vzamejo kot direktni napad na njih.

  4. tomaz pravi:

    marko,

    tisti telefonični rezultati po TVju so skraaaaajno zavajujoči.

    razlogi:

    - glasujejo samo tisti, ki gledajo oddajo (vemo starostno skupino, lastnosti teh glodalcev, itn)

    - vsak klic je potrebno plačat.

    zato zavedo nima smotrno posploševat, dvomim tudi v to, kaj dejansko ti podatki pomenijo.

    :-)

  5. moi pravi:

    Brez skrbi. Ljudje te jemljejo bistveno manj resno, kot se resno jemlješ sam.

  6. Marko pravi:

    Neodvisnost od česa točno bi po tvoje izgubil ob vsej tej samocenzuri?

  7. Otzi pravi:

    Iskreno. Najbrž vam je bilo težko napisati nekaj teh samocenzuriranih primerov, a je gotovo odleglo. Da nimate novinarji popolne svobode kar se tiče nadrejenih in politike mi je nekak še jasno, da pa je toliko stanovskega pritiska si pa ne bi mislil.

  8. Luka pravi:

    Odlično: tokrat se povsem strinjam s tabo.

  9. davor pravi:

    V stari Avstiji se je bolš prdelo!

  10. zile pravi:

    Tako ali drugače, zdi se da zdaj vsi vse (najlažje) naredimo, ko gre za brisanje levice s politične karte Slovenije.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.