Arhiv za 21. Maj 2006

12. pismo, Marko Bernardi: Slovenci se delajo Francoze (10. 5.)

Nedelja, 21. maj 2006

Draga Bernarda,

pogrešal sem že najina pisma! Očitno je pri epistolah tako kot pri kolumnah in drugih tekstih: treba jih je pisati kar naprej in v pravilnih časovnih presledkih. Dejstvo, da mi ni bilo treba pisati za četrtek, 27. aprila, ko je bil praznik, mi je čisto sesulo bioritem. Nisem vajen, da mi kolumna odpade. V Sobotni prilogi, ki vedno izide dan, dva prej, če je sobota praznik, mi ni nikoli. Mogoče kdaj v Financah, kjer so kolumne izhajale ob torkih in petkih. Zaradi bolezni pa sploh nikoli.

In če sem že pri tem, naj priznam, da sem eno kolumno (od kakšnih tisoč) napisal pijan. Ne spomnim se več, katera je to bila, spomnim pa se, da ni bilo z njo nič narobe — razen da je pisanje dlje trajalo, ker sem falil tipke in delal ful tipkarskih napak. To je bilo v starih časih, ko sem kolumne še pisal ob popoldnevih. Kakšnih pet, šest pa sem jih napisal z mačkom. To je veliko huje kot pisati pijan. Večer pred pisanjem sem zato v dosledni karanteni. No, nekajkrat sem se le spozabil.

Med vašim tropskim tavhanjem daleč od ponorelega sveta se je zgodila tudi zadnja številka Sobotne priloge Dela pod Ervinom Hladnikom Milharčičem. Gotovo vam bodo razlagali o konfliktih, kolobocijah in incidentih, ki so se dogajali tistega petka pred izidom v uredništvu Sobotne in v Delovem desku, zato o tem ne bi razpredal. Kot nekdanji kolumnist Sobotne priloge pa naj le nekaj pripomnim.

Vse to je že zdavnaj za mano, zato nisem sentimentalen — čisto vseeno pa mi tudi ni. No, hočem reči, da mi ni všeč, da je Ervin v tistem svojem skenslanem poslovilnem tekstu prikazal zadeve tako, kot da Sobotna priloga pred njegovim urednikovanjem sploh ni obstajala in da tudi po njem ne bo več. Našteti samo tistih 360 novinarjev in avtorjev, ki so pisali izključno v obdobju, ko je bil urednik on, je tendenciozno. Nisem zamerljiv, vendar se čutim užaljenega. Sobotno prilogo sem dolgo soustvarjal tudi sam — veliko dlje kot EHM —, zato se mi zdi mimo, da mene in še marsikoga od prej ni omenil.

Te dni, ko gledam sicer izvrstno zrežirano, a vsebinsko desperatno zlagano reklamo za Delo z izvrstnim Tribušonom v glavni vlogi, mi hodi po glavi naslednje. Saj se še spomnite serije spotov za Delo, v katerih smo nastopali Meršol, Ervin, Mojca Drčar in jaz? To se je vrtelo leta 1998. Pa nas poglejte danes, kam vse smo se — ali so nas — raztepli!

In kar je najbolj ironično, to novo reklamo s Tribušonom je zrežiral isti človek kot tisto staro reklamo z mano.

Zelo me veseli, da ste omenili Branka Grimsa oziroma svojo tiho željo, da bi ga zastrupili. Tudi jaz ga ne bi ravno fental. Ne vem pa, zakaj bi ga obsodili na samo tri dni straniščne školjke. Jaz bi bil bolj radikalen. Kadar zagledam Grimsa na ekranu, mu postane žal, da moramo biti kolumnisti korektni — če smo že neusmiljeno direktni — vsaj v tem smislu, da moramo operirati z argumenti in biti zadržani v okvirih lepega vedenja, ko opisujemo, kaj si o nekom mislimo. Grimsa bi jaz sesuval kar tako, kar tja v tri dni, ker mi preprosto gre na živce (milo rečeno). Tako kot sem že zadnjič omenil, da mi je Zver simpatičen, mi je Grims grozen. Organsko in nagonsko. A ker nimam drugih argumentov — niti se mi jih ne ljubi iskati —, sem raje tiho. Z idejo, da bi ga zagiftali, ste si vi to znali elegantno privoščiti.

A naj se vrnem k rumenemu tisku. Zadnjič sem v salonu hotela Villa Nina v Juan-les-Pinsu — kjer je bil moj bazni tabor za pohajkovanje po Azurni obali — morda sploh prvič vzel v roke (in potem tudi podrobno prebral) Paris Match. Čisto neverjetna revija! Mojo pozornost sta sprva pritegnila moja najljubša globalna gmizavca, ki sta se s posvojenčkoma in “osebno asistentko” sredi namibijske puščave nastavljala na naslovnici: Angelina Jolie in Brad Pitt. Resno, kurjo polt dobim, ko vidim ta dva modela (vključno z Jennifer Aniston). Ali Toma Cruisa in Katie Holmes. Ali če zvem za posteljico od Suri. Yuck!

Toda ko sem začel listati po reviji, sem hitro opazil, da je nastavljena celebrity ekskluziva samo vpadljiva vaba te številke, medtem ko je zraven še cel kup stvari, ki me dejansko zelo zanimajo. Naprimer: obsežni in informativni recenziji dveh sociološko-politoloških knjig (Eric Brunet: Etre de droite, un tabou français, in Laurent Joffrin: Histoire de la gauche caviar; prvo sem takoj kupil v monaškem Fnacu in lahko poročam, da je odlična, medtem ko druge nisem našel); profil pisatelja, filozofa in ekonomista Érica Orsennaja ob izidu njegove knjige o globalizaciji; članek o Pink Floydih, kronan z intervjujema (propos recueuillis) z Rogerjem Watersom in Davidom Gilmourjem; obsežen dosje na temo možnih izidov predsedniških volitev, napisan na podlagi elaborirane raziskave javnega mnenja (popolnoma nepodobne slovenskim); in nazadnje še profil malce postaranega Jacka Langa, Mitterrandovega ministra za kulturo od 1981 do ’92, ki se bo na volitvah kot predsedniški kandidat Socialistov morda spopadel s Ségo in Sarkojem.

Vmes pa tiste servilno sluzaste neumnosti o Angelininem porodu v Namibiji, daleč od holivudskih ginekologov, o njuni požrtvovalnosti in nesebični ljubezni do afriških otrok, pa kako je Brad čisto nov človek, bla-bla-bla.

Povejte mi, draga Bernarda, zakaj v Sloveniji ni trač revije, ki je tudi takemu človeku, kakršen sem jaz, ne le ne bi bilo nerodno brati, temveč bi jo bral celo z zanimanjem?

Pa še ena smešno-čudna anekdota iz Monte-Carla, konkretno iz ozke uličice v Monaco-Ville, samo lučaj od knežje palače. Grem in hodim in gledam okrog sebe, s fotoaparatom za vratom, kot vsak pošten turist, kar mi na lepem prideta nasproti človeka, moški in ženska. Pravzaprav ju sploh ne bi opazil, če ne bi gospa — v trenutku, ko je šla mimo mene —rekla: “Tale gospod je pa tud’ iz Slovenije.” Prisežem. Začuden sem se ozrl, toda hodila sta naprej po svoji poti, kot da ni bilo nič.

Česa takega so od vseh ljudi na svetu po mojem zmožni le Slovenci. Grejo po cesti nekje daleč v tujini, opazijo enega Crnkoviča (ali katerega drugega javno prepoznavnega rojaka) in se jim zdi tako zabavno, da si ne morejo kaj, da tega ne bi dali vedeti naglas — obenem pa se naredijo Francoza in se delajo, kot da v zavetju svoje krasne male anonimnosti niso nič rekli. V takih situacijah mi pa Slovenci grejo res na živce.

O svojem potovanju boste gotovo kaj napisali za Jano ali Modno Jano. Kljub temu pa pričakujem en majhen avant-gout že v naslednjem pismu.

Vaš Marko

  • Share/Bookmark

11. pismo, Bernarda Marku: Blišč cesarstva (21. 4.)

Nedelja, 21. maj 2006

Dragi Marko!

Lani ali predlani so imeli na Jani izredno ljubko akcijo. Skupaj s strokovnjaki so izbirali najlepšo slovensko besedo. Zmagovalka je bila presenetljiva: “midva”. Razveselila sem se, mila je, čeprav se je poznalo, da so imele glavno besedo pri izbiri ženske. To ni tipična beseda za moški sentiment.

Moja najljubša beseda pa je “zakaj?”. Z obveznim vprašajem. Zdi se se mi najbolj bistvena od vseh besed. Najbolj potrebna, čeprav je ljudje, zanimivo, tudi intelektualci, sploh ne uporabljajo dovolj. Na vsak način premalo in na vsak način ne tedaj, ko bi bilo to najbolj obvezno.

Neusmiljeno je pretepel svojega najboljšega prijatelja. Grozno, ne? Ne bomo nič vprašali, zakaj? Ah, saj skoraj ni potrebno.

No, pa bom le rekla, zakaj ga je. Zato, ker mu je ubil dekle. Je še vedno tako grozno?

Posebej neradi to besedo, to mojo favoritko, uporabljajo politiki. Se ve zakaj. Ker pogosto frustrira tistega, ki bi se rad razšopiril.

Zakaj ves ta dolgi uvod? Zato, ker si z mojo favoritko tudi vi včasih niste ravno na ti. Spet sem slišala očitke. Mnogo očitkov. Denimo: “S smrtjo mi je težila že Manca, tega od vas res nisem pričakoval.”

Kako prosim? Niste pričakovali? Kdo pa je začel? Zakaj sem se o tem razpisala? Zato, ker ste zelo presunljivo opisali smrt in pogrebe in tudi nagrobnik svojih ljubih živalc. In me tako rekoč izzvali, da sem vam sledila. Saj si vendar dopisujeva in izmenjavava misli in stališča, ne.

Marko, Marko.

Tudi za foto-šop v Modni Jani, kjer so vas — tudi po mojem kontraproduktivno — pomladili na petindvajsetletnika sem, jasno, kriva jaz. Ker sem nekoč, v prazgodovini, naredila Lady. In pobarvala domovino na veke vekov v rumeno. Sprejmem. Kdo bi ne bil rad zgodovinsko pomemben? Prosim, da so tudi spomeniki, ki mi jih bodo postavili po smrti, pobarvani rumeno. Za ulico se pa ne grebem. Tudi za sklad za rumene medije ne.

A ko sva že pri absolutnosti zaslug in absolutnosti krivde in vseskozi iščemo koga, ki bi mu vse obesili — ubogi komunisti so že zdavnaj crkovina ob poti, zgrudili so se pod grozovito težo vseobče krivde in ne migajo več —, dajmo, ne ovinkarimo in ne odlašajmo s tistim, kar se ima neizogibno zgoditi in je torej najbolje, da se čimprej zgodi. Ustoličimo tistega, ki ima že zdaj vse niti v rokah in je torej absoluten pri zaslugah in pri krivdi. Gre le še za formo, ki se mi, takšna kot jo imamo danes, ne zdi več funkcionalna.

Odgovor je najbrž na dlani. Kdaj so se imeli Slovenci v zgodovini najbolje? Na kaj obujajo najbolj nostalgične spomine? Na ranjko cesarstvo, seveda, s prestolnico na Dunaju. Prav zadnjič sem brala o neverjetnih zaslugah, ki so jih imeli cesarji za razvoj slovenskega zdravstva. Kaj vse so ustanovili! Kaj vse so preprečili, pozabila sem, ali Franc Jožef ali Marija Rezka ali oba. Pa ne samo zdravstvo, tudi vse drugo je nekako zgledno funkcioniralo in bil je red in mir.

Res bi bil Janez Janša najbrž rajši general kot cesar, ampak generali vlečejo na totalitarizem, saj veste, in to ni fino. Cesar Janez je pa druga pesem.

Cesarstvo Slovenija s sedežem v Ljubljani bi imelo še nič koliko sijajnih prednosti pred današnjim stanjem stvari. Poslance bi preoblekli v dvorjane in slavnostna dvorna oblačila bi jim šivali v Muri. “Kaj pa bodo danes dali nase?” bi se vznemirjeno spraševali in z veseljem prižigali tretji TV kanal, da vidimo in malo poopravljamo novi poslanski dvor. Cesarju bi vsa dežela izbirala princeso, ki jo bo oženil in to bi bilo nedvomno neprimerno vznemirljiveje in popularneje od izbiranja sanjske ženske, Pop TV, sorry. Cesar bi povedal, kako bo in kaj ne bo. Diskusija bo nepotrebna in izguba časa, to pravzaprav vemo že zdaj.

Izbrali bi si nov grb in novo zastavo in s tem bi bilo vse nakladanje o dosedanjih državnih simbolih končano. Prosim le, da ne bi bilo nič od tega v rumeni barvi, če ne, mi boste obesili, da sem zajebala (pardon, pardon, pardon!) še državo.

Bi si pa tudi jaz izvolila eno majčkeno funkcijo, če lahko. Rada bi bila stara čarovnica globoko v gozdu. S kuhinjo, v kateri bi varila na enem štedilniku zdravilne, na drugem pa smrtne zvarke. Strupe. Strupov v glavnem ne bi uporabljala, bili bi bolj za grožnjo in za samoobrambo. Le enkrat bi rada poskusila, kako delujejo. Trikrat lahko ugibate, na kom. Na dvorjanu Grimsu, seveda. A ker v resnici nisem hudobna, bi tudi Grimsa ne zastrupila do konca. V kupo bi mu nalila le kakšno učinkovito odvajalo: trije dnevi nonstop na školjki bi za možaka menda ne bila prehuda kazen.

Za začetek bi cesar Janez vrgel v grajsko ječo le Kacina, ostali bi se pri priči ustrašili in še mularija bi nehala divjati z mopedi po pločnikih.

In ko smo že pri cesarjih, naj za hipec skočim še na magistrat, se pravi, na ljubljansko županstvo. Tam so volitve očitno nepotrebne in tako rekoč dobljene, ker je novi župan tako rekoč izvršeno dejstvo. Prijavil se je, kot vsi vemo, zvezdogled Danny. In ker zvezde vse vedo in Dannyju vse naprej povedo, bo od njih izvedel ne le, kaj storiti, da bo zmagal, temveč tudi to, kako bo vodil mesto. Zvezde bi mu povedale, ali naj poruši Cukrarno in Kolizej ali ne, kako naj spelje enosmerni promet po centru, koliko naj stanejo parkirnine in katere lokale naj da v najem zastonj ali za le simbolično vsoto, da bo središe čudežno oživelo. V glavnem bi potreboval le odlično tajnico, funkcionalni protokol in nekaj kurirjev. Virant bi se razveselil orjaškega prihranka, ker bi lahko odpustili kakšnih šeststo po novem nezaposlenih na mestni upravi.

Zdaj pa vam pokorno pa javljam, da za nekaj časa zapuščam Slovenijo, mojo deželo. Deželo Mercatorja in Istrabenza, Kolinske in pivovarne Laško, investicijskih skladov in Matjaža Gantarja. Vse to bom nosila s sabo v srcu na skokcu v tople kraje in za zadnje, sedmo pismo bom seveda spet doma. Čuvajte mi torej Slivnika in Toplaka, Pečeta in Polonco, Bavčarja in Pahorja in vse druge dvorjane, nosila jih bom v srcu tja in nazaj. Tudi vas seveda, tudi vas.

Prisrčno pozdravljeni in prihodnjič žalostno slovo.

Vaša Bernarda

  • Share/Bookmark