11. pismo, Bernarda Marku: Blišč cesarstva (21. 4.)

Nedelja, 21. maj 2006

Dragi Marko!

Lani ali predlani so imeli na Jani izredno ljubko akcijo. Skupaj s strokovnjaki so izbirali najlepšo slovensko besedo. Zmagovalka je bila presenetljiva: “midva”. Razveselila sem se, mila je, čeprav se je poznalo, da so imele glavno besedo pri izbiri ženske. To ni tipična beseda za moški sentiment.

Moja najljubša beseda pa je “zakaj?”. Z obveznim vprašajem. Zdi se se mi najbolj bistvena od vseh besed. Najbolj potrebna, čeprav je ljudje, zanimivo, tudi intelektualci, sploh ne uporabljajo dovolj. Na vsak način premalo in na vsak način ne tedaj, ko bi bilo to najbolj obvezno.

Neusmiljeno je pretepel svojega najboljšega prijatelja. Grozno, ne? Ne bomo nič vprašali, zakaj? Ah, saj skoraj ni potrebno.

No, pa bom le rekla, zakaj ga je. Zato, ker mu je ubil dekle. Je še vedno tako grozno?

Posebej neradi to besedo, to mojo favoritko, uporabljajo politiki. Se ve zakaj. Ker pogosto frustrira tistega, ki bi se rad razšopiril.

Zakaj ves ta dolgi uvod? Zato, ker si z mojo favoritko tudi vi včasih niste ravno na ti. Spet sem slišala očitke. Mnogo očitkov. Denimo: “S smrtjo mi je težila že Manca, tega od vas res nisem pričakoval.”

Kako prosim? Niste pričakovali? Kdo pa je začel? Zakaj sem se o tem razpisala? Zato, ker ste zelo presunljivo opisali smrt in pogrebe in tudi nagrobnik svojih ljubih živalc. In me tako rekoč izzvali, da sem vam sledila. Saj si vendar dopisujeva in izmenjavava misli in stališča, ne.

Marko, Marko.

Tudi za foto-šop v Modni Jani, kjer so vas — tudi po mojem kontraproduktivno — pomladili na petindvajsetletnika sem, jasno, kriva jaz. Ker sem nekoč, v prazgodovini, naredila Lady. In pobarvala domovino na veke vekov v rumeno. Sprejmem. Kdo bi ne bil rad zgodovinsko pomemben? Prosim, da so tudi spomeniki, ki mi jih bodo postavili po smrti, pobarvani rumeno. Za ulico se pa ne grebem. Tudi za sklad za rumene medije ne.

A ko sva že pri absolutnosti zaslug in absolutnosti krivde in vseskozi iščemo koga, ki bi mu vse obesili — ubogi komunisti so že zdavnaj crkovina ob poti, zgrudili so se pod grozovito težo vseobče krivde in ne migajo več —, dajmo, ne ovinkarimo in ne odlašajmo s tistim, kar se ima neizogibno zgoditi in je torej najbolje, da se čimprej zgodi. Ustoličimo tistega, ki ima že zdaj vse niti v rokah in je torej absoluten pri zaslugah in pri krivdi. Gre le še za formo, ki se mi, takšna kot jo imamo danes, ne zdi več funkcionalna.

Odgovor je najbrž na dlani. Kdaj so se imeli Slovenci v zgodovini najbolje? Na kaj obujajo najbolj nostalgične spomine? Na ranjko cesarstvo, seveda, s prestolnico na Dunaju. Prav zadnjič sem brala o neverjetnih zaslugah, ki so jih imeli cesarji za razvoj slovenskega zdravstva. Kaj vse so ustanovili! Kaj vse so preprečili, pozabila sem, ali Franc Jožef ali Marija Rezka ali oba. Pa ne samo zdravstvo, tudi vse drugo je nekako zgledno funkcioniralo in bil je red in mir.

Res bi bil Janez Janša najbrž rajši general kot cesar, ampak generali vlečejo na totalitarizem, saj veste, in to ni fino. Cesar Janez je pa druga pesem.

Cesarstvo Slovenija s sedežem v Ljubljani bi imelo še nič koliko sijajnih prednosti pred današnjim stanjem stvari. Poslance bi preoblekli v dvorjane in slavnostna dvorna oblačila bi jim šivali v Muri. “Kaj pa bodo danes dali nase?” bi se vznemirjeno spraševali in z veseljem prižigali tretji TV kanal, da vidimo in malo poopravljamo novi poslanski dvor. Cesarju bi vsa dežela izbirala princeso, ki jo bo oženil in to bi bilo nedvomno neprimerno vznemirljiveje in popularneje od izbiranja sanjske ženske, Pop TV, sorry. Cesar bi povedal, kako bo in kaj ne bo. Diskusija bo nepotrebna in izguba časa, to pravzaprav vemo že zdaj.

Izbrali bi si nov grb in novo zastavo in s tem bi bilo vse nakladanje o dosedanjih državnih simbolih končano. Prosim le, da ne bi bilo nič od tega v rumeni barvi, če ne, mi boste obesili, da sem zajebala (pardon, pardon, pardon!) še državo.

Bi si pa tudi jaz izvolila eno majčkeno funkcijo, če lahko. Rada bi bila stara čarovnica globoko v gozdu. S kuhinjo, v kateri bi varila na enem štedilniku zdravilne, na drugem pa smrtne zvarke. Strupe. Strupov v glavnem ne bi uporabljala, bili bi bolj za grožnjo in za samoobrambo. Le enkrat bi rada poskusila, kako delujejo. Trikrat lahko ugibate, na kom. Na dvorjanu Grimsu, seveda. A ker v resnici nisem hudobna, bi tudi Grimsa ne zastrupila do konca. V kupo bi mu nalila le kakšno učinkovito odvajalo: trije dnevi nonstop na školjki bi za možaka menda ne bila prehuda kazen.

Za začetek bi cesar Janez vrgel v grajsko ječo le Kacina, ostali bi se pri priči ustrašili in še mularija bi nehala divjati z mopedi po pločnikih.

In ko smo že pri cesarjih, naj za hipec skočim še na magistrat, se pravi, na ljubljansko županstvo. Tam so volitve očitno nepotrebne in tako rekoč dobljene, ker je novi župan tako rekoč izvršeno dejstvo. Prijavil se je, kot vsi vemo, zvezdogled Danny. In ker zvezde vse vedo in Dannyju vse naprej povedo, bo od njih izvedel ne le, kaj storiti, da bo zmagal, temveč tudi to, kako bo vodil mesto. Zvezde bi mu povedale, ali naj poruši Cukrarno in Kolizej ali ne, kako naj spelje enosmerni promet po centru, koliko naj stanejo parkirnine in katere lokale naj da v najem zastonj ali za le simbolično vsoto, da bo središe čudežno oživelo. V glavnem bi potreboval le odlično tajnico, funkcionalni protokol in nekaj kurirjev. Virant bi se razveselil orjaškega prihranka, ker bi lahko odpustili kakšnih šeststo po novem nezaposlenih na mestni upravi.

Zdaj pa vam pokorno pa javljam, da za nekaj časa zapuščam Slovenijo, mojo deželo. Deželo Mercatorja in Istrabenza, Kolinske in pivovarne Laško, investicijskih skladov in Matjaža Gantarja. Vse to bom nosila s sabo v srcu na skokcu v tople kraje in za zadnje, sedmo pismo bom seveda spet doma. Čuvajte mi torej Slivnika in Toplaka, Pečeta in Polonco, Bavčarja in Pahorja in vse druge dvorjane, nosila jih bom v srcu tja in nazaj. Tudi vas seveda, tudi vas.

Prisrčno pozdravljeni in prihodnjič žalostno slovo.

Vaša Bernarda

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Nedelja, 21. Maj, 2006 ob 20:48 v kategoriji Draga Bernarda, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.