12. pismo, Marko Bernardi: Slovenci se delajo Francoze (10. 5.)

Nedelja, 21. maj 2006

Draga Bernarda,

pogrešal sem že najina pisma! Očitno je pri epistolah tako kot pri kolumnah in drugih tekstih: treba jih je pisati kar naprej in v pravilnih časovnih presledkih. Dejstvo, da mi ni bilo treba pisati za četrtek, 27. aprila, ko je bil praznik, mi je čisto sesulo bioritem. Nisem vajen, da mi kolumna odpade. V Sobotni prilogi, ki vedno izide dan, dva prej, če je sobota praznik, mi ni nikoli. Mogoče kdaj v Financah, kjer so kolumne izhajale ob torkih in petkih. Zaradi bolezni pa sploh nikoli.

In če sem že pri tem, naj priznam, da sem eno kolumno (od kakšnih tisoč) napisal pijan. Ne spomnim se več, katera je to bila, spomnim pa se, da ni bilo z njo nič narobe — razen da je pisanje dlje trajalo, ker sem falil tipke in delal ful tipkarskih napak. To je bilo v starih časih, ko sem kolumne še pisal ob popoldnevih. Kakšnih pet, šest pa sem jih napisal z mačkom. To je veliko huje kot pisati pijan. Večer pred pisanjem sem zato v dosledni karanteni. No, nekajkrat sem se le spozabil.

Med vašim tropskim tavhanjem daleč od ponorelega sveta se je zgodila tudi zadnja številka Sobotne priloge Dela pod Ervinom Hladnikom Milharčičem. Gotovo vam bodo razlagali o konfliktih, kolobocijah in incidentih, ki so se dogajali tistega petka pred izidom v uredništvu Sobotne in v Delovem desku, zato o tem ne bi razpredal. Kot nekdanji kolumnist Sobotne priloge pa naj le nekaj pripomnim.

Vse to je že zdavnaj za mano, zato nisem sentimentalen — čisto vseeno pa mi tudi ni. No, hočem reči, da mi ni všeč, da je Ervin v tistem svojem skenslanem poslovilnem tekstu prikazal zadeve tako, kot da Sobotna priloga pred njegovim urednikovanjem sploh ni obstajala in da tudi po njem ne bo več. Našteti samo tistih 360 novinarjev in avtorjev, ki so pisali izključno v obdobju, ko je bil urednik on, je tendenciozno. Nisem zamerljiv, vendar se čutim užaljenega. Sobotno prilogo sem dolgo soustvarjal tudi sam — veliko dlje kot EHM —, zato se mi zdi mimo, da mene in še marsikoga od prej ni omenil.

Te dni, ko gledam sicer izvrstno zrežirano, a vsebinsko desperatno zlagano reklamo za Delo z izvrstnim Tribušonom v glavni vlogi, mi hodi po glavi naslednje. Saj se še spomnite serije spotov za Delo, v katerih smo nastopali Meršol, Ervin, Mojca Drčar in jaz? To se je vrtelo leta 1998. Pa nas poglejte danes, kam vse smo se — ali so nas — raztepli!

In kar je najbolj ironično, to novo reklamo s Tribušonom je zrežiral isti človek kot tisto staro reklamo z mano.

Zelo me veseli, da ste omenili Branka Grimsa oziroma svojo tiho željo, da bi ga zastrupili. Tudi jaz ga ne bi ravno fental. Ne vem pa, zakaj bi ga obsodili na samo tri dni straniščne školjke. Jaz bi bil bolj radikalen. Kadar zagledam Grimsa na ekranu, mu postane žal, da moramo biti kolumnisti korektni — če smo že neusmiljeno direktni — vsaj v tem smislu, da moramo operirati z argumenti in biti zadržani v okvirih lepega vedenja, ko opisujemo, kaj si o nekom mislimo. Grimsa bi jaz sesuval kar tako, kar tja v tri dni, ker mi preprosto gre na živce (milo rečeno). Tako kot sem že zadnjič omenil, da mi je Zver simpatičen, mi je Grims grozen. Organsko in nagonsko. A ker nimam drugih argumentov — niti se mi jih ne ljubi iskati —, sem raje tiho. Z idejo, da bi ga zagiftali, ste si vi to znali elegantno privoščiti.

A naj se vrnem k rumenemu tisku. Zadnjič sem v salonu hotela Villa Nina v Juan-les-Pinsu — kjer je bil moj bazni tabor za pohajkovanje po Azurni obali — morda sploh prvič vzel v roke (in potem tudi podrobno prebral) Paris Match. Čisto neverjetna revija! Mojo pozornost sta sprva pritegnila moja najljubša globalna gmizavca, ki sta se s posvojenčkoma in “osebno asistentko” sredi namibijske puščave nastavljala na naslovnici: Angelina Jolie in Brad Pitt. Resno, kurjo polt dobim, ko vidim ta dva modela (vključno z Jennifer Aniston). Ali Toma Cruisa in Katie Holmes. Ali če zvem za posteljico od Suri. Yuck!

Toda ko sem začel listati po reviji, sem hitro opazil, da je nastavljena celebrity ekskluziva samo vpadljiva vaba te številke, medtem ko je zraven še cel kup stvari, ki me dejansko zelo zanimajo. Naprimer: obsežni in informativni recenziji dveh sociološko-politoloških knjig (Eric Brunet: Etre de droite, un tabou français, in Laurent Joffrin: Histoire de la gauche caviar; prvo sem takoj kupil v monaškem Fnacu in lahko poročam, da je odlična, medtem ko druge nisem našel); profil pisatelja, filozofa in ekonomista Érica Orsennaja ob izidu njegove knjige o globalizaciji; članek o Pink Floydih, kronan z intervjujema (propos recueuillis) z Rogerjem Watersom in Davidom Gilmourjem; obsežen dosje na temo možnih izidov predsedniških volitev, napisan na podlagi elaborirane raziskave javnega mnenja (popolnoma nepodobne slovenskim); in nazadnje še profil malce postaranega Jacka Langa, Mitterrandovega ministra za kulturo od 1981 do ’92, ki se bo na volitvah kot predsedniški kandidat Socialistov morda spopadel s Ségo in Sarkojem.

Vmes pa tiste servilno sluzaste neumnosti o Angelininem porodu v Namibiji, daleč od holivudskih ginekologov, o njuni požrtvovalnosti in nesebični ljubezni do afriških otrok, pa kako je Brad čisto nov človek, bla-bla-bla.

Povejte mi, draga Bernarda, zakaj v Sloveniji ni trač revije, ki je tudi takemu človeku, kakršen sem jaz, ne le ne bi bilo nerodno brati, temveč bi jo bral celo z zanimanjem?

Pa še ena smešno-čudna anekdota iz Monte-Carla, konkretno iz ozke uličice v Monaco-Ville, samo lučaj od knežje palače. Grem in hodim in gledam okrog sebe, s fotoaparatom za vratom, kot vsak pošten turist, kar mi na lepem prideta nasproti človeka, moški in ženska. Pravzaprav ju sploh ne bi opazil, če ne bi gospa — v trenutku, ko je šla mimo mene —rekla: “Tale gospod je pa tud’ iz Slovenije.” Prisežem. Začuden sem se ozrl, toda hodila sta naprej po svoji poti, kot da ni bilo nič.

Česa takega so od vseh ljudi na svetu po mojem zmožni le Slovenci. Grejo po cesti nekje daleč v tujini, opazijo enega Crnkoviča (ali katerega drugega javno prepoznavnega rojaka) in se jim zdi tako zabavno, da si ne morejo kaj, da tega ne bi dali vedeti naglas — obenem pa se naredijo Francoza in se delajo, kot da v zavetju svoje krasne male anonimnosti niso nič rekli. V takih situacijah mi pa Slovenci grejo res na živce.

O svojem potovanju boste gotovo kaj napisali za Jano ali Modno Jano. Kljub temu pa pričakujem en majhen avant-gout že v naslednjem pismu.

Vaš Marko

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Nedelja, 21. Maj, 2006 ob 20:48 v kategoriji Draga Bernarda, O, moj Blog!.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

2 komentarjev na “12. pismo, Marko Bernardi: Slovenci se delajo Francoze (10. 5.)”

  1. D. pravi:

    Priznam, vedno bolj se strinjam s tem, kar napišeš. Pa ne mislim na to, da bi bil kdaj osebno “kontra”, nikakor ne. Še posebej se strinjam s tvojo “cenzuro stanovskega pritiska” (tudi Lorenci ni prostovoljno odšel, a ne?!) A zakaj ti pišem pod 12. pismo Bernardi? Ker mi je v soboto ob kavi v Dnevniku (ki ga Mariborčan prebiram v Murski Soboti – si moreš mislit??!!) polepšal dan. Prav v dobro voljo me je spravil, a kaj, ko mi jo je sobotno Delo prav hitro vzelo. Mater, pa sem bil pred leti, ko sem se šele kalil na Večeru prepričan, da je Jančič iz pravega testa … Kaka napaka …

    Še veliko dobrih kolumn ti želim, kolega. Kar tako naprej.

  2. minima(non)cura(t)praetor pravi:

    Spostovani gospod Crnkovic!

    Nikdar si nisem bila mislila, da me bo doletel tovrsten reply, ki se samo dela, da ni podoben pismu bralke, a vendar menim, da je faktografija temelj kakrsnekoli kolumnistike. Zato naj vas prijazno opomnim, da je tisti prejsnji spot , tisti, v katerem ste nastopili sami, reziral Gregor Vesel, tega zdajsnjega pa Izidor Farič.

    S pozdravi,

    Bralka

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.