It’s the economy, stupid!

Četrtek, 25. maj 2006

Pred nekaj dnevi mi je hčerka prinesla obvestilo svojega ravnatelja z naslednjo vsebino: “Če se bo vaš otrok [24. maja] udeležil demonstracij in 7. šolsko uro odšel od pouka, potrebujemo vaše soglasje o udeležbi na demonstracijah.”

Kot staršu se mi je ta poteza šole zdela nekaj povsem normalnega. Ali je odločitev mladoletnikov za udeležbo na demonstracijah njihova stvar, na katero starši ne bi smeli vplivati? Po mojem ne. Ne vidim namreč razloga, zakaj bi bilo samoumevno, da ljudje, ki še nimajo volilne pravice, svoja politična stališča razglašajo na ulici!

Kljub nestrinjanju z metodami in cilji protesta sem za aprilske demonstracije kot liberalen oče hčerki le podpisal dovoljenje za izostanek od pouka. “Tudi za mojo prihodnost gre,” je nazadnje pripomnila. Šele takrat sem postal malo jezen — no, v bistvu bolj na tiste, ki so jo indoktrinirali, kot pa na njo sámo — in na njen sloganski demagogizem odvrnil z besedami, da je po mojem to bolj moja prihodnost kot pa njena, saj jo bom med študijem ravno tako vzdrževal kot zdaj, ko je še gimnazijka.

Zdaj berem, da je omenjeno obvestilo zasluga okrožnice ministra Zvera. Edino pravilno. Seveda se ne čudim, da Miha Ulčar, predsednik ŠOS, razglaša, da minister “omejuje pravico dijakov do svobodnega izražanja mnenj”. Čudim se kvečjemu Vladu Miheljaku, ki je v včerajšnji kolumni na tej strani zapisal, da je Zverova okrožnica znak “panike”, ki da pomeni “triumf dijakov in študentov […] neglede na to, ali v sredo demonstracije bodo in kako množične bodo”. Kako to, da celo pametni ljudje tako radi prehitevajo in pretiravajo z mnenji na podlagi nepovezljivih dejstev in nelogičnih sklepov, zlasti ko gre za socialnopolitična vprašanja?

Dolgo sem mislil — približno tako dolgo, kot je bila na oblasti LDS —, da se v Sloveniji ne bo nič spremenilo na bolje zato, ker nam gre ravno toliko dobro, da si nobena družbena in interesna skupina državljanov ne želi preveč bistvenih sprememb, medtem ko vlada oziroma vlade to sprijaznjenost s stagnacijo dojemajo kot prepričljiv argument, da politiki ni treba drugega kot navznoter vzdrževati obstoječe stanje, navzven pa skrbeti za dosežke v paradnih disciplinah, kakršne so EU, NATO, OVSE, evro.

Šele zdaj, ko je končno ena vlada vsaj napovedala ekonomske reforme, je postalo jasno, da je problem sprememb v bistvu veliko bolj v odporu ljudi, da jih sprejme, kot pa v nepripravljenosti politike, da jih realizira.

Šele zdaj je dediščina socializma z vso silo udarila na družbeno površje. Ker za to gre in nič drugega. Napoved reform je osmislila jugonostalgijo. Jugonostalgija namreč ni samo poslušanje starega jugorocka in negovanje spomina na Tita kot simpatične in karizmatične osebnosti, temveč je predvsem žalovanje za ekonomskimi razmerami, v katerih so relativno najbolj prosperirali tisti, ki so imeli in imajo še danes o ekonomiji najmanj pojma. Argument prikrajšanih — vključno s tistimi, ki se jim samo zdi, da so prikrajšani, in z neprikrajšanimi, ki se čutijo dolžne zagovarjati prikrajšane — ni logičen argument, temveč zgolj sindrom egiptovskih loncev mesa. Izvoljeno ljudstvo je bilo prepeljano čez Rdeče morje v svobodo, kjer pa žalujejo za sužnostjo, saj so bili prej vsaj siti.

Osebno pri ljudeh — oziroma pri človeštvu — ničesar ne preziram tako zelo kot njihovo pripravljenost, da svobodo zamenjajo za kruh.

Zadnjič sem bil kot ekonomski laik povabljen na okroglo mizo ob izidu sicer poljudno napisane knjige z naslovom Odštekonomija. Rekel sem, da ekonomijo (in tudi pravo) občudujem kot znanost, ki zna najbolj nepristransko razlagati ustroj družbe. Na to se je iz publike oglasila profesorica filozofije in začela s pestjo tolči po nevidni mizi, češ, nočemo ekonomije kot ideologije, nočemo merkantilizma, ekonomisti so v bistvu hlapci kapitalističnega sistema, ker zatirajo medčloveško solidarnost, ki je je bilo med nami nekoč v izobilju.

Potem sem malo znorel še sam in si drznil reči, da je tudi solidarnost lahko ekonomsko gibalo in da to celo mora biti, ampak sem v afektu pozabil dodati, da je bila nekdanja, socialistična solidarnost v bistvu vsiljena, ker zapovedana enakost sicer ne bi funkcionirala niti eno fiskalno leto, medtem ko je današnji problem nesolidarnosti kvečjemu v ljudeh, ki jo zahtevajo samo zase, ne pa v ekonomistih, ki predlagajo ukinitev krivičnega solidariziranja na račun ekonomsko logičnega, ki bi šele omogočilo solidarnost za vse tiste, ki so je res potrebni.

Moje stališče izvira iz dveh dejstev. Prvo je, da se kot posameznik ne čutim do te mere vpetega v družbenopolitični, nacionalni, državljanski sistem, da bi ta — kakršenkoli že je: dober ali slab, socializem ali kapitalizem, ovčji ali volčji — bistveno vplival na mojo osebno identiteto in počutje. Drugo destvo pa je, da se mi solidarnost ne zdi nekaj, brez česar ljudje ne bi mogli preživeti. Zato o vsem skupaj mislim, da bi bilo sicer dobro, če bi ljudje dojeli, da delna izguba pridobljenih delavskih, študentskih, kulturniških, materinskih in drugih pravic morda res pomeni manj solidarnosti za nekatere, toda več solidarnosti za mnoge.

A kot rečeno: politično in ekonomsko gledano lahko živim in preživim v takšni ali drugačni državi — solidarni ali ne, ambiciozni ali ne, bogati ali ne. Zaradi mene so lahko vsi okrog mene bodisi kardeljanci ali keynesijanci. Na živce pa mi gre ta intelektualna klima, v kateri ima apriori prav kdorkoli, ki ima kaj povedati proti reformam. Ne motijo me ne bogataši ne klošarji. Motijo me ljudje, ki mirno izjavijo, da “noben pameten človek ne bi podprl višjega DDV na knjige”. Motijo me kolumnisti, ki svobodo starševskega vpliva uporabljajo kot argument proti vladi. Motijo me sindikalisti, ki manipulirajo z nevednimi delavci. Motijo me alternativci, marksistični profesorji in umetniki, ki lahko rečejo karkoli, pa se moramo z njimi strinjati. Motijo me mediji, ki trobijo v isti rog z njimi, ne da bi se jim dalo razmisliti, od kod vse to izvira in kam nas ta teror istega mnenja pelje.

Hčerki za včerajšnje demonstracije zato nisem več podpisal dovoljenja za špricanje. Seveda pa je ona še najmanjša kolateralna žrtev tega razrednega boja.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 25. Maj, 2006 ob 21:09 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne, MC Arhiv, O, moj Blog!.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

15 komentarjev na “It’s the economy, stupid!”

  1. davor pravi:

    Motijo me ljudje, ki jih motijo drugi.

  2. marko zorko pravi:

    Zver ti je rekel, naj podpišeš ali ne in si podpisal?Jebenti kakšen dec! Namrel Zver. Ti pa kakor hočeš.

  3. anita pravi:

    obstaja neka tvoja hecna naklonjenost do Zvera. imata kar precej skupnega. je pa zavidanja vredeno tvoje pisanje, kako si se lahkotno odlepil od vsega tega, glede na to da si sam otrok socializma, ex jugoslovan in se kaj bi lahko nastela. crnkovich izhaja od kod ? so te ze sprasevali, vem, pa sem zamudila, kako si se pa od tega odlepil ? pa saj ni pomembno, itak se bi najbrz opredelil po trenutnem navdihu, tako kot vse drugo. se dobro da ti ne zmanjka vetra.

  4. janez pravi:

    “Motijo me ljudje, ki jih motijo drugi.”

    sweet irony :)

  5. tulula pravi:

    Marko, bravo.

    Zakaj cesa podobnega ni mogoce prebrati v tisku? Meni tak komentar odtehta ceno celega izvoda.

  6. matej pravi:

    Edino pravilno. Da v drugo nisi podpisal, namreč.

  7. Grega pravi:

    Z gospodom Zverom (in vami) se strinjam, da lahko dijaku le starši

    dovolijo udeležbo na protestu. Prav tako se z vami strinjam, da je

    šel Miheljak v svoji zadnji kolumni predaleč (sploh njegov argument, da so

    dijaki vse preveč poslušno sledili četvotki, kar naj bi kazalo na “vodljivost in ne-umnost” je iz trte zvita).

    Težko pa se z vami popolnoma strinjam v naslednjem:

    …in na njen sloganski demagogizem odvrnil z besedami, da je po mojem to bolj moja prihodnost kot pa njena, saj jo bom med študijem ravno tako vzdrževal kot zdaj, ko je še gimnazijka.

    Ko (če) bodo enkrat šolnine uvedene, jih bo skoraj nemogoče ukiniti, kar

    pomeni, da bo morala tudi vaša hči plačevati šolnine svojih otrok. Na

    dolgi rok gre torej tudi za njeno prihodnost.

    Pa še to: drugega protestnega shoda se tudi sam nisem udeležil, pa ne

    samo zaradi dežja, pač pa predvsem zaradi tega, ker so bile

    demonstracije organizirane tako kmalu po zadnjih pogajanjih, da si je

    bilo zelo težko ustvariti jasno sliko.

  8. janez pravi:

    lahko je s polnim trebuhom prezirat ljudi, ki svobodo menjajo za kruh..

    še lažje je vse kritike označit za jugonostalgike, še bolje, kar komuniste in žrtve enoumja; če se kdo ne strinja z Vlado, je pač rdečkar.. hvalabogu, da nas, nevedne študente in delavce, ki nam v imenu enoumja in pokvarjenosti študentske organizacije in sindikati serjejo po glavi, branijo vsaj Vlada in nepristranski ekonomisti; branijo pred sovragom iz nekdanjega sistema, ki je še vedno med nami in ne pusti, da bi, nevedneži, zaživeli v svobodi; razen tistih, seveda, ki hrabro kljubujejo – vsi ostali ste obsojeni na prezir.

  9. Maximus pravi:

    Dolgoročno so šolnine realnost za vsakega, ki bo hotel študirati na univerzi, ki bo dala kvalitetno znanje in bo imela tudi določen ugled.

    Če šolnin ne bo, bo tudi kvaliteta padala ne glede na tisto agencijo za kvaliteto (kateri idiot si jo je sploh izmislil?).

    Najboljše univerze pa itak izhajajo iz držav, kjer imajo šolnine. Pa ne potrebujejo nobene agencije za kvaliteto.

  10. Grega pravi:

    Maximus, najbrz ciljas na ameriske univerze. Na Finskem je univerzitetna

    izobrazba brezplacna in najmanj primerljiva z amerisko, ce ne celo boljsa.

  11. Luka pravi:

    Opa, Crni je postal konservativec, ali se motim? Seveda v najbolj plemenitem pomenu besede (ali sploh obstaja še kakšen drugi?). Sicer pa si v dobri družbi :)

  12. Jure pravi:

    “Maximus, najbrz ciljas na ameriske univerze. Na Finskem je univerzitetna

    izobrazba brezplacna in najmanj primerljiva z amerisko, ce ne celo boljsa.”

    bullshit… http://ed.sjtu.edu.cn/rank/2005/ARWU2005_Top100.htm

    Luka, konservativec bi pri nas pomoje bolj ustrezal levičarjem, ker pač nimamo kake liberalne tradicije…

  13. Luka pravi:

    Jure: “Luka, konservativec bi pri nas pomoje bolj ustrezal levičarjem, ker pač nimamo kake liberalne tradicije…”

    Jo bomo pa ustvarili, oranžni kontrarevoluciji v brk :)

  14. Tomaz pravi:

    “Maximus, najbrz ciljas na ameriske univerze. Na Finskem je univerzitetna

    izobrazba brezplacna in najmanj primerljiva z amerisko, ce ne celo boljsa.”

    bullshit… http://ed.sjtu.edu.cn/rank/2005/ARWU2005_Top100.htm

    Vedno me preseneča ta neizmerna količina kategoričnih izjav o daljnih deželah (ZDA, Skandinavija), ki jih ljudje potegnejo iz ne-vem kje in na podlagi ne-vem kakšnih dejstev…

  15. mesojedec pravi:

    “Rekel sem, da ekonomijo (in tudi pravo) občudujem kot znanost, ki zna najbolj nepristransko razlagati ustroj družbe.”

    potem pa si se zbudil moker med nogami? katero ekonomijo? keynesiansko, neoklasično, marksistično? tisto, ki si si jo edino uspel sposodit iz knjižnice, samuelsonovo? pravo? katero pravo? kelsnovo? katero drugo? se vidi, da raje pišeš (neumnosti), kot misliš …

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.