Arhiv za 28. Maj 2006

14. pismo, Marko Bernardi: Hommage a Vicky Leandros (22. 5.)

Nedelja, 28. maj 2006

Draga Bernarda,

seveda gledam Evrovizijo! Redno in pozorno. Nikoli ne bi zamudil tega glasbenega evrokiča. Vedno sem jo gledal. Nisem tak orto fan, da bi vedel na pamet letnice, kdaj je kdo zmagal, ampak Evrovizijo pomnim od časov Sandy Show in Abbe in Vicky Leandros pa do Pepel in kri in Daniela in Tota Cotugna. No, z Evrovizijo sem bil mogoče malo skregan v osemdesetih, ker sem bil takrat prehud intelektualni zadrtež.

Lahko ti podarim samo ljubezen je v glasbenem smislu definitivno najboljši komad, s katerim je Slovenija kdajkoli tekmovala na Evroviziji. Ta komad je epohalen hit že sam po sebi, ne da bi ga pri tem kompromitirala skladnost z evrovizijskim okusom. Imam namreč teorijo, da so slovenski glasbeni mojstri takrat zagrešili hudo napako, ko so na Evrosong poslali travestite, ki so igrali na humoristično karto nekompatibilnosti svojega moškega videza z ženskim nastopaštvom. Sestre so bile takrat konceptualen štos, ki pa žal ni vžgal, ker je bil preveč slovenski. Sestre so bile ta tofovski ali če hočete agropop humor, češ, vsak dedec se lahko preobleče v babo, in pri tem je še veliko bolje, če je špičast in oglat, saj v svoji nezaobljenosti izpade še bolj smešen. Pomota. To se je zdelo zabavno intelektualcem (v narekovajih) na slovenski glasbeni sceni in subkultivirani mladini na alter sceni in nikomur drugemu. Leta 2002 Evrovizija še ni bila zrela za take provokacije, kakršno so letos uprizorili Finci. Še več. Letošnja finska provokacija je bila bolj radikalna od takratne slovenske, obenem pa tudi veliko bolj benigna, saj je bila brezspolna in tudi nasploh v mejah korektnosti. A kakorkoli, njihovo sporočilo je bilo naslednje: ta vaš evro-cigu-migu je sranje, poslušajte tole!

Finci so letos genialno zaslutili — morda iz obupa nad svojimi neuspehi na Evrosongu (še veliko hujšimi od slovenskih) —, da je prišel čas za nekaj drugačnega. Ali ste vedeli, da je na nacionalnem predizboru za Evrosong na televotingu za Lorde glasovalo kar 42 odstotkov Fincev? Kaj takega je v Sloveniji nepredstavljivo. Če bi se nek naš bend slučajno spomnil česa tako odštekanega — odštekanega za Evrovizijo, da ne bo pomote —, bi dobil na televotingu odstotek ali dva glasov. In če bi ga že sforsirala kakšna žirija (če bi zadeve tako potekale), potem samega Evrosonga izvajalci ne bi dočakali, ker bi jih Nuša Derenda, Karmen Stavec, Saša Lendero in ostala artistično-producentsko-estradno-medijsko-založbena zalega, ki drži v rokah slovenski pop, dala pravočasno ubiti. Vidite, v tem je razlika med Finci in Slovenci: ne pride nam na misel s tako provokacijo nastopati na Evrosongu, ker nas za kaj tako odštekanega nikoli niso senzibilizirali režiserji kot Aki Kaurismäki ali bendi kot Apocalyptica ali Leningrad Cowboys. Predvsem pa Evrovizijo preveč resno jemljemo. Neuspehi na Evroviziji so za večino Slovencev porazi takih dimenzij, da po kao usodnosti prekašajo večino športnih neuspehov ali celo politične — recimo španski kompromis ali prvotno zavrnitev sprejema v Nato. Vse to pa zato, ker so prepričani, da nas bo svet imel rad, če bomo znali lepo peti.

Samo da se ne bo kak glasbeno nepismen Slovenec prihodnje leto spomnil, da bi morda tudi mi poskusili z reciklažo kvaziprovokativnega heavy-metal popa in na Emo prijavil Čuke, preoblečene v Black Sabbath, ki bi izvajali komad od Laibachov.

Še nekaj besed o evrovizijski kuhinji. Po moji teoriji so ti očitki bolj iz trte izviti. Ker če pogledamo, katere države si vzajemno podeljujejo največ točk, potem vidimo, da so to naveze kot Anglija—Škotska, Nemčija—Avstrija—Švica, Italija—Francija, države Beneluksa, skandinavske države (zdaj že s pribaltskimi vred), države bivše Jugoslavije in države bivše Sovjetske zveze (plus nekatere očitne gastarbajterske naveze kot Nemčija—Turčija in podobno). Po mojem tu ne gre toliko za politične simpatije, temveč bolj za kulturne sinergije oziroma za konvergenčnost glasbenih okusov. Trdite, da so ex-CCCP države glasovale za ruskega mačota — meni se je zdel brez jajc, podobno kot Omar Naber ali Anže Déja-Viden — zato, ker potrebujejo plin od Rossije matjuške. Nonsens. Te države so z bivšo matico vred indoktrinirane s specifičnim glasbenim okusom. Grem celo stavit, da tako kot v državah bivše Jugoslavije tudi v tistih območjih obstaja kulturna, konkretno glasbena nostalgija za dobrimi starimi časi, ko jih je družila vsaj glasba. Ljudem sede v uho ista glasba. To je vse. To je še tem bolj neizpodbitno zdaj, ko gledalci in poslušalci neobremenjeno glasujejo po televotingu.

Odkar se Evrovizije udeležujejo nove samostojne države z Balkana in iz Vzhodne Evrope, je ta redni letni cirkus postal veliko bolj zanimiv. Politične konotacije je Evrovizija imela že od nekdaj, toda zdaj ima tudi sociološke. Ukrajinske, slovenske, makedonske, srbske, hrvaške, armenske, bolgarske in podobne izvajalce gledam z mešanico posmeha in žalosti: na čelu z Ruslano in Joksimovićem — pa vse do slovenskih golobradcev se mi zdijo obenem ganljivo prizadevni, da bi izpadli moderni in westernizirani, po drugi strani pa tudi smešno bedni v prikrivanju svoje zaostale kulturne provenience. S Slovenijo vred so to države, kjer je bila pop glasba vedno kulturni izhod v sili, če že ne nuja, ne pa znamenje blaziranega uporništva kot na Zahodu. Balkanski pop oziroma tako imenovani jugo-rock sem od Bijelo dugme naprej — torej od štirinajstega leta — vedno in iskreno preziral. Ni mi žal niti za en sam komad, ki sem ga namenoma preslišal. To je bila glasba, ki na drugi strani železne zavese ni imela niti za ščepec šans. In tako je še danes. Poglejte samo hrvaško-slovensko boginjo Severino, kako je hotela biti z Bregovićevo pomočjo izvirna — in je zaradi mene morda celo res bila —, pa je nazadnje obtičala globoko v evropskem povprečju.

Je pa res, da je bil Hari Mata Hari tako dober, da sem v nasprotju s svojimi prepričanji in navadami zanj glasoval. Res. Čeprav se mi tudi bosanski šlagerji zdijo tako neposlušljivi, da resno razmišljam, da bi se odpovedal sicer dobrim čevapčičem v Harambaši, ker mi v ušesa vedno nabijajo Kemala Montena v stilu “prokleti bili svatovi / što ste me rano budili”.

Kako je mogoče, da je najinega dopisovanja kar naenkrat konec? In to s tako trivialno temo, kot je Evrovizija?

Da ne bom preveč patetičen: the pleasure was all mine.

Vaš Marko

  • Share/Bookmark

13. pismo, Bernarda Marku: Vsega lepega je enkrat konec (21. 5.)

Nedelja, 28. maj 2006

Dragi Marko,

ha-ha, očitno sva jo vmes oba malce mahnila na lepše, vsak tja, kjer mu okolje in stanje duha najbolj pritiče. Vi na na Azurno obalo, res šik, res skladno z vami. Jaz pa med bolj čudne tiče, daleč na vzhod, duhat prihodnjost, ki je k nam ne bo. Smo prekladasti in preštorasti. In preveč pojémo. Da nafutraš enega povprečnega Slovenca (ali Bavarca), je treba dati na krožnik hudiča in pol. Da nafutraš enega povprečnega Singapurca ali Indonezijca, pa sta dovolj dve pesti riža na dan. Res ima ob tem takle zajček le trideset ali največ štirideset kil in konfekcijsko številko XX small, ampak to so same ljube prednosti, saj pri tem funkcionira kot mašinca. Se ne pritožuje, uren je in spreten in racionalen pri delu, ogromno postori, pa še misliti se mu ljubi — v smislu, kako neki bi jaz tole morda izboljšal ali spremenil?

Spomnite se na uboge neandrtalce. Tako dobro jim je že kazalo, sami fejst fantje, potem pa nenadoma pif, in so izginili iz zgodovine. Kaj se je ubogim starim fantom žalostnega primerilo? Natanko to, kar se bo Bavarcem in Slovencem. Postali so nekonkurenčni in evolucija jih je zradirala.

Sicer pa nisem šla potrjevat tega spoznanja, ki ima pri meni zdaj že brado. Šla sem malo na obisk k ribam, kar tudi ni kaj novega. Daleč najbolj fascinantno doživetje je bilo kratko srečanje s Tajvanom.

Spoznala sem, da sem tu bolj na Kitajskem kot na Kitajskem. Ne le, da imajo tudi tu same Kitajce. Imajo tudi vso najžlahtnejšo kulturno zgodovino, ki je na Kitajskem praktično ni več. Malo zato, ker je kulturna revolucija v šestdesetih letih tam uničila praktično vse, kar je kakorkoli dišalo po zgodovini in buržoaziji, tu pa so zgodovino skrbno vzdrževali. In še dosti bolj zato, ker je Čangkajšek, ki se je moral leta 1949 pred Maom umakniti iz Pekinga na varno na Tajvan, pokradel vso večtisočletno kitajsko kulturo, umetnost in zgodovino. Zdaj je vsa ta neprecenljiva zgodovina na Tajvanu. Hej, Marko, kakšni muzeji so to! Kakšni nori eksponati. Tega v življenju ne smete zamuditi.

In še eno frapantno presenečenje. Popolna jezikovna osamljenost. Tam tako rekoč nihče ne zna angleško. Komunikacija je enaka ničli. Ko sem si šla ogledat najznamenitejše stare taoistične templje na jug otoka, v Tajnan — na Kitajskem, če izvzamemo Prepovedano mesto, tega sploh ni mogoče videti —, sem imela po žepih vse polno listkov s kitajskimi pismenkami, ki so mi jih načečkali na hotelski recepciji. Prvi listek: “Kako se prosim pride do Konfucijevega templja?” Drugi: “Po kateri poti naj grem do ostankov trdnjave Čikan?” Tretji: “Kako pridem do Nebeškega oltarja?” Četrti: “Mi pokažete pot do templja Matsu?” In tako naprej.

Zmanjkal mi je en sam, zadnji listek, na katerega žal nisem pomislila: “Kako se prosim vrnem na železniško postajo?” Tega ključno usodnega listka s kitajskimi pismenkami v mojih žepih ni bilo. In zdaj samo poskusite z mimiko opisati pojem železniške postaje!

Zelo podobno je, če v Tajpeju sprašuješ, kje je mogoče kupiti znamko za razglednico. Tudi če jim pri tem razglednico moliš pod nos in rišeš znamko tam, kjer mora biti, te le začudeno gledajo in zmajujejo z glavami. In je Polona Vetrih ostala brez razglednice s fotografijo Čangkajškove žene, popolnoma neverjetne babnice, ki ji angleška Maggie ne seže do kolen in o kateri bi se lahko naredila krasna monodrama. No, ni ostala čisto brez, razglednico bo dobila iz Ljubljane.

Vrnitev domov pa je vsakič enaka. Začne se, ko zlezeš pod streho Adrijinega letala in stevardesi pri vhodu šepneš, da ji pokloniš pol leta življenja za današnje Delo ali Dnevnik. Stevardesa s tvojim življenjem sicer nima kaj početi in ji dol visi, a je skoraj praviloma prizadevna in iz kakšne luknje izbeza zaželeno. Potem sedeš, se pripneš in odpreš prvo stran.

In si nemudoma spet v domovini, ne glede na to, kje Adrijino letalo ta trenutek stoji.

To pot sem na letalskem sedežu najprej poiskala Delov impresum. Da, da. Dogajalo se je. Novi urednik Delove notranje politike je medtem, ko sem bila zdoma, postal Ivan Puc. Ker prebiram Mag, ga dobro poznam. Pomislila sem, da bosta z Janšičem najbrž usklajen par.

Potem pa se je bilo treba nujno posvetiti poročilom o pripravah na Evrovizijo, ki smo jo medtem tudi že preživeli. Ne vem, ali vam takšne reči niso pod častjo. Jaz jih gledam, ker me zanimajo vsi fenomeni.

Ponavadi zmaga pesem, ki ni moja favoritka. Sem pa letos zadovoljna. Finci so imeli sijajno rokovsko pesem in so bili veliki srčki. Ne vem zakaj so me spominjali na pujska Babe. Jaz sem nora na dobre štose in imam neko srečno značajsko lastnost: kar velik smisel za črni humor. Ker v tem pogledu z rojaki nisem prav posebej kompatibilna, je moj smisel za črni humor v glavnem na stendbaju.

Dolgo je že kazalo, da bodo nepričakovano zmagali Rusi. Saj ne, da bi bila njihova pesem slaba in poba je bil mačo. Problem, in to očitno vse večji in večji, so na Evroviziji dobrososedski odnosi. Iz Rusije se je rodilo že nič koliko novih držav. Vsem je Rusija matjuška. In vse potrebujejo plin iz Moskve. Torej dajo vse po dvanajst točk matjuški. Še ena nova država ali dve, in Rusija bo instantna zmagovalka.

Nosu pa pri tem seveda ne bomo vihali, ker se na Balkanu dogaja podobno. Najprej smo koeksistirali. Potem smo se poklali do Rdečega morja krvi. Zdaj smo pa frendi. In to kakšni! Saj ste videli, kako smo si med sabo talali največ vredne točke. Celo Mojca Mavec, sicer moja najljubša na TV Slovenija, je bila vsa iz sebe od sreče, če so dvanajst točk dobili “naši” Bosanci. In tega niti ni skrivala.

Pri Bosnia & Herzegovina pa mi ni bila najbolj všeč pesem, temveč satansko dobra postavitev oziroma režija. Njihov performans je bil morda najbolj sofisticiran in inteligenten od vseh v Atenah in dragi moj, to je pod črto najbrž vredno vsaj toliko kot dobra melodija.

In tako, dragi Marko, je tele zgodbe med nama konec in jaz precej trdno upam, da tole ni zadnja zgodba med nama, ker sem v njej precej uživala. Navzven sem na koncu trdna in hladnokrvna, potihoma pa že padam v sentiment.

Vaša še kar naprej vdana

Bernarda

PS: Visoko strokovne nasvete je sicer treba zaračunavati. Vam ga bom dala zastonj, ko nama bo prvič spet uspelo sesti na čaj v slaščičarno Maksimarket. Zadevala bo vaše navdušenje nad Paris Matchem, ki ga je mogoče krasno preplesti z vašimi načrti za nov časopis. A poslovnih skrivnosti ne bova razglašala javnosti, ne?

  • Share/Bookmark