13. pismo, Bernarda Marku: Vsega lepega je enkrat konec (21. 5.)

Nedelja, 28. maj 2006

Dragi Marko,

ha-ha, očitno sva jo vmes oba malce mahnila na lepše, vsak tja, kjer mu okolje in stanje duha najbolj pritiče. Vi na na Azurno obalo, res šik, res skladno z vami. Jaz pa med bolj čudne tiče, daleč na vzhod, duhat prihodnjost, ki je k nam ne bo. Smo prekladasti in preštorasti. In preveč pojémo. Da nafutraš enega povprečnega Slovenca (ali Bavarca), je treba dati na krožnik hudiča in pol. Da nafutraš enega povprečnega Singapurca ali Indonezijca, pa sta dovolj dve pesti riža na dan. Res ima ob tem takle zajček le trideset ali največ štirideset kil in konfekcijsko številko XX small, ampak to so same ljube prednosti, saj pri tem funkcionira kot mašinca. Se ne pritožuje, uren je in spreten in racionalen pri delu, ogromno postori, pa še misliti se mu ljubi — v smislu, kako neki bi jaz tole morda izboljšal ali spremenil?

Spomnite se na uboge neandrtalce. Tako dobro jim je že kazalo, sami fejst fantje, potem pa nenadoma pif, in so izginili iz zgodovine. Kaj se je ubogim starim fantom žalostnega primerilo? Natanko to, kar se bo Bavarcem in Slovencem. Postali so nekonkurenčni in evolucija jih je zradirala.

Sicer pa nisem šla potrjevat tega spoznanja, ki ima pri meni zdaj že brado. Šla sem malo na obisk k ribam, kar tudi ni kaj novega. Daleč najbolj fascinantno doživetje je bilo kratko srečanje s Tajvanom.

Spoznala sem, da sem tu bolj na Kitajskem kot na Kitajskem. Ne le, da imajo tudi tu same Kitajce. Imajo tudi vso najžlahtnejšo kulturno zgodovino, ki je na Kitajskem praktično ni več. Malo zato, ker je kulturna revolucija v šestdesetih letih tam uničila praktično vse, kar je kakorkoli dišalo po zgodovini in buržoaziji, tu pa so zgodovino skrbno vzdrževali. In še dosti bolj zato, ker je Čangkajšek, ki se je moral leta 1949 pred Maom umakniti iz Pekinga na varno na Tajvan, pokradel vso večtisočletno kitajsko kulturo, umetnost in zgodovino. Zdaj je vsa ta neprecenljiva zgodovina na Tajvanu. Hej, Marko, kakšni muzeji so to! Kakšni nori eksponati. Tega v življenju ne smete zamuditi.

In še eno frapantno presenečenje. Popolna jezikovna osamljenost. Tam tako rekoč nihče ne zna angleško. Komunikacija je enaka ničli. Ko sem si šla ogledat najznamenitejše stare taoistične templje na jug otoka, v Tajnan — na Kitajskem, če izvzamemo Prepovedano mesto, tega sploh ni mogoče videti —, sem imela po žepih vse polno listkov s kitajskimi pismenkami, ki so mi jih načečkali na hotelski recepciji. Prvi listek: “Kako se prosim pride do Konfucijevega templja?” Drugi: “Po kateri poti naj grem do ostankov trdnjave Čikan?” Tretji: “Kako pridem do Nebeškega oltarja?” Četrti: “Mi pokažete pot do templja Matsu?” In tako naprej.

Zmanjkal mi je en sam, zadnji listek, na katerega žal nisem pomislila: “Kako se prosim vrnem na železniško postajo?” Tega ključno usodnega listka s kitajskimi pismenkami v mojih žepih ni bilo. In zdaj samo poskusite z mimiko opisati pojem železniške postaje!

Zelo podobno je, če v Tajpeju sprašuješ, kje je mogoče kupiti znamko za razglednico. Tudi če jim pri tem razglednico moliš pod nos in rišeš znamko tam, kjer mora biti, te le začudeno gledajo in zmajujejo z glavami. In je Polona Vetrih ostala brez razglednice s fotografijo Čangkajškove žene, popolnoma neverjetne babnice, ki ji angleška Maggie ne seže do kolen in o kateri bi se lahko naredila krasna monodrama. No, ni ostala čisto brez, razglednico bo dobila iz Ljubljane.

Vrnitev domov pa je vsakič enaka. Začne se, ko zlezeš pod streho Adrijinega letala in stevardesi pri vhodu šepneš, da ji pokloniš pol leta življenja za današnje Delo ali Dnevnik. Stevardesa s tvojim življenjem sicer nima kaj početi in ji dol visi, a je skoraj praviloma prizadevna in iz kakšne luknje izbeza zaželeno. Potem sedeš, se pripneš in odpreš prvo stran.

In si nemudoma spet v domovini, ne glede na to, kje Adrijino letalo ta trenutek stoji.

To pot sem na letalskem sedežu najprej poiskala Delov impresum. Da, da. Dogajalo se je. Novi urednik Delove notranje politike je medtem, ko sem bila zdoma, postal Ivan Puc. Ker prebiram Mag, ga dobro poznam. Pomislila sem, da bosta z Janšičem najbrž usklajen par.

Potem pa se je bilo treba nujno posvetiti poročilom o pripravah na Evrovizijo, ki smo jo medtem tudi že preživeli. Ne vem, ali vam takšne reči niso pod častjo. Jaz jih gledam, ker me zanimajo vsi fenomeni.

Ponavadi zmaga pesem, ki ni moja favoritka. Sem pa letos zadovoljna. Finci so imeli sijajno rokovsko pesem in so bili veliki srčki. Ne vem zakaj so me spominjali na pujska Babe. Jaz sem nora na dobre štose in imam neko srečno značajsko lastnost: kar velik smisel za črni humor. Ker v tem pogledu z rojaki nisem prav posebej kompatibilna, je moj smisel za črni humor v glavnem na stendbaju.

Dolgo je že kazalo, da bodo nepričakovano zmagali Rusi. Saj ne, da bi bila njihova pesem slaba in poba je bil mačo. Problem, in to očitno vse večji in večji, so na Evroviziji dobrososedski odnosi. Iz Rusije se je rodilo že nič koliko novih držav. Vsem je Rusija matjuška. In vse potrebujejo plin iz Moskve. Torej dajo vse po dvanajst točk matjuški. Še ena nova država ali dve, in Rusija bo instantna zmagovalka.

Nosu pa pri tem seveda ne bomo vihali, ker se na Balkanu dogaja podobno. Najprej smo koeksistirali. Potem smo se poklali do Rdečega morja krvi. Zdaj smo pa frendi. In to kakšni! Saj ste videli, kako smo si med sabo talali največ vredne točke. Celo Mojca Mavec, sicer moja najljubša na TV Slovenija, je bila vsa iz sebe od sreče, če so dvanajst točk dobili “naši” Bosanci. In tega niti ni skrivala.

Pri Bosnia & Herzegovina pa mi ni bila najbolj všeč pesem, temveč satansko dobra postavitev oziroma režija. Njihov performans je bil morda najbolj sofisticiran in inteligenten od vseh v Atenah in dragi moj, to je pod črto najbrž vredno vsaj toliko kot dobra melodija.

In tako, dragi Marko, je tele zgodbe med nama konec in jaz precej trdno upam, da tole ni zadnja zgodba med nama, ker sem v njej precej uživala. Navzven sem na koncu trdna in hladnokrvna, potihoma pa že padam v sentiment.

Vaša še kar naprej vdana

Bernarda

PS: Visoko strokovne nasvete je sicer treba zaračunavati. Vam ga bom dala zastonj, ko nama bo prvič spet uspelo sesti na čaj v slaščičarno Maksimarket. Zadevala bo vaše navdušenje nad Paris Matchem, ki ga je mogoče krasno preplesti z vašimi načrti za nov časopis. A poslovnih skrivnosti ne bova razglašala javnosti, ne?

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Nedelja, 28. Maj, 2006 ob 20:39 v kategoriji Draga Bernarda, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

2 komentarjev na “13. pismo, Bernarda Marku: Vsega lepega je enkrat konec (21. 5.)”

  1. Eden pravi:

    Dve pesti riža za Singapurca? Največ 40 kil?

    Pa kaj vam je? Kot prvo, Indonezijo in Singapurja ne gre enačiti, predvsem zaradi kulturnoekonomskih razlogov. Singapurci so hiperpotrošniki, takšni kot Slovenci še dolgo ne bomo in dvomim, da je kaj Singapurcev, ki pojejo dve pesti riža na dan. Na MRT-ju (podzemna železnica) imaš na vsakem koraku priložnost srečati debelušne najstnike, ki imajo krepko prek 40 kilogramo mase – morajo pa res malce več od dveh pesti riža pojesti.

    V Indoneziji je res prebivalstvo revnejše v našem zahodnjaškem smislu, vendar, glede na debele “mamite”, niso ravno na dveh pesteh riža na dan. Da ne govorimo o tem, kako leni so Indonezijci in da je 90 odstotkov gospodarstva v rokah Kitajcev – “naturaliziranih Indonezijcev”…. No, to je pa že druga zgodba.

    LP pa malo manj nakladanja in zavajanja prosim,

    Eden

  2. Jernej pravi:

    Good job ;)

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.