Za narodov blogor

Delati politično kariero v Sloveniji pomeni, da si bil leta 1991 na pravem mestu ali da si vsaj do srede devetdesetih prestopil v politiko — od takrat naprej pa samo še horizontalno kolobariš z ene funkcije na drugo. Jaz naivnež pa sem mislil, da je kariera vzpon po vertikali. Deset, petnajst let se ni zgodilo, da bi na politično sceno prišli novi ljudje. Niti na nižje položaje. Očitno to pomeni, da sprememb tudi naslednjih deset, petnajst let ne moremo pričakovati.

Včeraj so me klicali iz “telefonskega studia” in me prosili za tri minute dragocenega časa, da bi odgovoril na nekaj vprašanj v zvezi z mestno politiko in županskimi volitvami. Anketarka mi je zaupala — po mojem v nasprotju z navodili —, da je naročnik raziskave MOL. Vprašanja so se mi zdela bodisi nepotrebna ali celo absurdna, kljub temu pa sem Danici Simšič po mojem le poslal sporočilo.

Recimo to, da v dilemi, če bi moral izbirati samo med njo in Janezom Sodržnikom, sploh ne bi šel volit, in da bi se v dilemi med njo in Petrom Sušnikom odločil za slednjega.

V anketi je seveda težko argumentirati, da sicer nikoli ne bi volil za 33-letnega mulca, ki ne dela drugega, kot da sedi v mestnem svetu in naklada. Ampak ta moj odgovor je bil vsaj konsistenten z enim od prejšnjih: da bi bilo namreč dobro, če bi tudi na mestni ravni prišlo do take zamenjave vladajoče politične opcije kot na zadnjih državnozborskih volitvah — kar pa seveda ne pomeni, da bi navijal ali celo volil za konkretno zmagovalno opcijo.

Toda pomudimo se najprej za trenutek pri specifičnih kulturnih navadah strank in kandidatov nasploh.

Predsednikova napoved, da na naslednjih volitvah ne bo več kandidiral, je očitno neprijetno presenetila ali vsaj vznemirila vse — državljane, medije, stranke. In kako jih tudi ne bi. Prvi so na Drnovška na takšni ali drugačni oblasti navajeni že od leta 1989, zato mnogi nimajo niti najmanjšega razloga, da si ga v izogib spremembam ne bi želeli še do leta 2012. Ker kaj pa bi bilo triindvajset let v primerjavi z večnostjo?! Medijem bi še ena njegova kandidatura tudi prav prišla, saj je za razliko od drugih kandidatov — vključno s še neznanimi — človeška, zanimiva, mediatična, kompleksna, celo že kontroverzna figura. Stranke pa so po njegovi ponedeljkovi izjavi v pogovoru za TVS tako ali tako v šoku, saj jih je zasačila nepripravljene na dejstvo, da so se možnosti njihovih kandidatov — kogarkoli že bodo poskušali lansirati — drastično povečale. Večina strank in njihovih jaz-bi-tudi kandidatov se bo zdaj morala dejansko potruditi, da se v bolj izenačeni konkurenci zgolj sodelujočih ne bodo popolnoma osmešili.

Zagate s kandidati, do katerih praviloma prihaja v Sloveniji — pa ne le s predsedniškimi, temveč tudi nasploh, zlasti seveda županskimi — lepo povzema smešni naslov v včerajšnjem Delu: “Uradno še nihče ne razmišlja o kandidaturi” — smešen ne toliko v tem smislu, kot da bi bilo mogoče o čemerkoli razmišljati uradno, temveč zato, ker odraža samoumevnost, s katero mediji sprejemajo način delovanja strank.

Sámo po sebi seveda ni ne smešno ne sporno, če kandidata predlaga stranka, niti če kandidat in stranka o tem razmišljajo. Smešno in sporno je, da je razmišljanje v bistvu le diletantski, da ne rečem bleferski PR manever, s katerim poskušajo ugotoviti, kakšne možnosti imajo pri volilcih. To je mogoče ugotoviti veliko zanesljiveje in predvsem ne na škodo razmišljujoče stranke in razmišljujočega kandidata. Ker kaj v bistvu pomeni “razmišljanje”? Gre za interno ali celo intimno tehtanje političnih in osebnih prednosti in pomanjkljivosti stranke in kandidata, ki pa je kot javno, glasno razmišljanje popolnoma zgrešeno, saj s tem kažejo svojo ranljivost, svoje dvome, svoje šibke točke.

Sam bi dodal še vprašljivo držo do volilcev. Z “razmišljanjem” namreč kandidati vzbujajo vtis, da bi se s kandidaturo žrtvovali, ne da bi bili res trdno prepričani, ali je vredno, ali se jim bo splačalo. Še več! Vsakega “razmišljujočega” kandidata gloda strašna misel na neuspeh. Ali bo škodil njegovi karieri? Kako bo osebno prenesel poraz? Bodo ga ljudje imeli za luzerja? Ali celo za večnega kandidata, če bi po enem neuspehu kandidiral še v prihodnje? Ali ima vsaj šanse za moralno zmago, če že ne za dejansko? Kako bo prenesel soočanja s protikandidati in z volilci, kaj šele umazana podtikanja? Se bo osmešil? Kompromitiral?

Slovenske volitve so v tej fazi diletantske že zato, ker se stranke in kandidati izjasnjujejo tako pozno in neodločno. Rad bi videl kandidata, ki bo ponosno in decidirano in dolgo pred vsemi rekel: jaz hočem postati predsednik, župan, in bom na tem od tega trenutka tudi trdo delal in naredil vse, da si pridobim vaše zaupanje; ne obhajajo me nikakršni dvomi glede kandidature, saj bom v njo investiral vso svojo osebnost ter ves čas in vse sposobnosti, ki jih premorem; bitka bo težka, in če izgubim, ne bo konec sveta, temveč bom vztrajal pri svojem cilju ob naslednji priložnosti.

Dolgočasnost ali celo demokratična nekredibilnost volitev v Sloveniji pa izvirata tudi iz dejstva, da se kot kandidati — “razmišljujoči”, bodisi “uradno” ali ne — večinoma pojavljajo večna imena, ki na podlagi nekdanjih zaslug rotirajo od kandidature do kandidature in s funkcije na funkcijo. Kako prav ima France Bučar, ko v intervjuju v zadnji Sobotni prilogi pravi, da se od časov osamosvojitve ni nič spremenilo — še najmanj pa način političnega razmišljanja, ki je samo preslikava partijskega dogovornega odločanja na večstrankarski, z volitvami legitimiran nivo!

S tem v zvezi me bolj skrbijo lokalne volitve, zlasti seveda v Ljubljani. Bomo tudi tokrat obsojeni na obrabljene in v sistemu zarjavele samoumevneže a la Danica, Sodržnik, Sušnik, ali na domnevne jokerje strank in medijev, kakršna sta Mencinger ali Janković — in pri katerih niti ne vemo, ali imata sama take ambicije ali pa so to samo pobožne želje drugih? Kje so novi ljudje? (Seveda ne klovni, ki bi se radi samo malo izpostavili.) Kdo si bo upal nastopiti z vizijo, požrtvovalnostjo in pridnostjo, s katerimi bi magari pod pretnjo poraza razbil to sceno vnaprej znanih in primernih insajderjev in recikliranih prvoborcev?

Od pred kratkim imam svoj logo. Na prijateljski bazi mi ga je za zameno za kosilo — ki ga, roko na srce, še ni pojedel — oblikoval dizajner, ki ne želi biti imenovan.

Razen zaradi njegovih profesionalnih sposobnosti ga imam rad tudi zato, ker je bil prvi, ki si mi je upal reči, da sem latentni dizajner. Res je. Odkar pomnim, se kar naprej nekaj vtikujem v delo dizajnerjev, pa čeprav seveda še zdaleč nisem delal s samimi takimi, od katerih bi imel boljši okus ali celo več kompetenc. Pa vendar v preteklosti še nisem slišal kaj hujšega od tega, kar mi je pogosto govoril Ranko Novak, češ, naj že enkrat neham dizajnirat — če ne, bo on začel pisat.

Dizajnerjem v prid naj pripomnim, da so med različnimi profili “rismenih” ali vsaj nepišočih ljudi vsekakor nadpovprečno pismeni.

Kaj je avtor hotel s tem znakom povedati? Da sem od hudiča? Da vozim vel “satanisa”? Tega ne bi komentiral — on pa tudi ne, pa četudi bi se sončil v ne vem kakšnem spotlightu.

Treba je tudi povedati, da je bilo med “naročnikom” in “izvajalcem” več nesoglasij — kreativnih, seveda — glede njegovega trmastega vztrajanja pri anonimnosti kot pa glede same izvedbe znaka. Res pa je, da sem mu precej težil zaradi velikosti repka, ki je bil prvotno mišljen veliko manjši. Še bolj prvotna skica, načečkana na košček papirja, pa je kot črka Č — ne C — namigovala v podobno smer, le da je imela dva serifa, ki sta skupaj zgledala kot rožički. To se mi je zdelo še bolj zabavno, vendar sem se uklonil dizajnerjevi volji.

Kaj hočemo, taki so pač “izvajalci”. Toda kljub temu: zelo hvala — in javno hvala — za odlično opravljeno delo!

Upam, da se je Možini zareklo, ko je vprašal Drnovška, kako gleda na tiste, “ki ŠE niso dosegli” višje ravni zavesti (ali kako je že to formuliral). Predsednik je hvaležno izkoristil iztočnico in izrazil upanje, da jo bodo dosegli tudi drugi — tudi on sam da je nekoč živel na drugem, nižjem nivoju.

Končno smo izvedeli, da z nami ni nič narobe, ampak da je samo vprašanje časa, kdaj bomo prebrodili to nevšečnost. Hvala.

In potem ga je Možina vprašal: “Mnogi pravijo, da v politiko vnašate duhovno dimenzijo. Se čutite tudi duhovnega voditelja, ne samo političnega?” Dramatični premolk: “Hja.” Pa še en premolk: “Se.”

No, če nič drugega, je Drnovšek vsaj prvič decidirano povedal, da na naslednjih volitvah ne bo kandidiral.

Izjava tedna je famozni bla-bla-bla komentatorja Kanala A po nedeljski tekmi med Francijo in Južno Korejo, ki se je na razočaranje Galcev končala le z remijem. Patetični glas je rekel: “Francoskega selektorja Domenecha bo zasul plaz kritik, izpod katerega ga ne bo rešila niti cela ekipa lavinskih psov.”

Ko bi vsaj zapihal veter in odnesel “strešno kritiko” (kot se je zadnjič zareklo radijskemu napovedovalcu)!

V času nogometnih evforij se vedno oglašajo špilferderberji, ki pozivajo k umirjanju strasti ali celo k razumu ter ljubitelje in zlasti navijače zmerjajo kot nižje organizme. To se mi zdi deplasirano — pa naj gre za kritiko, ki izvira iz intelektualizma, ali pa za preprosto zateženost, ki nekaterim preprečuje simpatijo s povsem preprostimi in primarnimi, četudi ekstrovertiranimi čustvi.

Za aktualni slovenski odnos do Nemčije 2006 je značilno, da se s kritikami nogometa oglašajo ženske, od moških pa kvečjemu odštekani predsednik in prismojena piranha Mrkaić.

Glede prvih je treba reči, naj pustijo moške med lovsko sezono pri miru in se ukvarjajo s svojimi posli — ne nujno z nabiranjem plodov po trgovinah in z otroci in s kuhanjem župic (kot bi rekel Matjaž Gantar) — in s svojimi torbicami (kot bi rekel Peter Sloterdijk).

Omenjena izdajalca moške vrste sta bolj brezupna primera, saj sta nad realnim življenjem preveč vzvišena. Drnovšek je preveč eteričen, da bi se zavedal pomena nogometne uspešnosti državne reprezentance za nacionalno zavest, po drugi strani pa tudi dejstva, da bi kot predsednik države moral delovati integrativno, ne pa da kontrira nečemu tako elementarnemu, razširjenemu in za psihofozično kondicijo državljanov tako pomembnemu, kot je strast do nogometa.

O Mrkaiću itak nima smisla izgubljati besed. Gnus do nogometa, ki ga je ponosno pokazal pred dvema tednoma v [Financah](http://www.finance-on.net/?MOD=show&id=155043), je bil še benigna blamaža, saj je izpadel zgolj jezikav čudak. Toda to, kar si je privoščil prejšnji teden v inkvizitorski [kolumni](http://www.finance-on.net/?MOD=show&id=155678) o izvoru premoženja Mileta Šetinca (ki je za nameček celo njegov kolega kolumnist Financ), presega najspodnjejšo mejo medijskega profesionalizma. Napisati bombastično uničujočo kolumno na podlagi neresničnih in nepreverjenih [dejstev](http://www.finance-on.net/?MOD=show&id=155780) — namreč kolumno, ki bi bila žaljiva celo v primeru, če bi Šetinc res kupoval stanovanje za dva milijona evrov v Šumiju — je faux pas, po katerem bi pokončen kolumnist sam od sebe in za vedno odstopil od svojega nepopravljivo diskreditiranega početja.

Omenjenim špilferderberjem pa so se letos sinergično pridružili še drugi, tako rekoč notranji sovražniki nogometa: in sicer tisti, ki so kupili ekskluzivne pravice za prenos tekem v Sloveniji — torej RTV Slovenija in Pro Plus — in ki so preko Združenja skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic Slovenije (SAZAS) dosegli, da so kabelski operaterji ukinili oddajanje nekaterih tujih TV programov, ki tudi prenašajo tekme s prvenstva.

S stališča zdrave pameti je stvar dejansko škandalozna: predstavljajte si, da bi Združenje za tisk in medije pri GZS in/ali Društvo novinarjev zahtevalo od distribucijskih podjetij za uvoz, razvoz in maloprodajo tiska, da bi za določen čas ali na določenem območju ukinili razpoložljivost konkurenčnih tujih edicij. Pokrivanje prvenstva je stroškovno obremenjujoče tudi za tiskane medije, ki jim sicer ni treba plačevati astronomsko dragih avdiovizualnih pravic. A tudi njim bi prav prišlo, če bi si do večje rentabilnosti vložka pomagali z administrativno in s svobodo podjetništva skregano eliminacijo konkurence. Na tak način bi lahko bil vsak medij zelo uspešen.

Pravno gledano stvar ni tako nedvoumna. Ali pridobitev pravic za prenose tekem vključuje tudi pravico oddajanja tudi po tistih kanalih in na tiste načine, ki geografsko presegajo pogodbeno dogovorjeno območje? Ali se dikcija, ki govori o pravicah za prenose tekem “na ozemlju Republike Slovenije” (ali katerekoli druge države) nanaša na sedež pravne osebe (in lokacije njenih oddajnikov), ki je te pravice pridobila in jih z oddajanjem izkorišča, ali na geografsko območje, kjer je dotični TV signal dovoljeno komercialno izkoriščati? In ali je v informacijsko in komercialno demokratičnih pogojih pluralizma dostopnih TV programov sploh pošteno, da so pravice tako drage, da se nekateri njihovi kupci čutijo opeharjene in se sklicujejo na ekskluzivnost?

Dejstvo je, da sta signala TVS in Kanala A vsaj delno dostopna tudi v sosednjih državah. Vendar še nismo slišali, da bi nosilci pravic za prenose tekem na Hrvaškem in Madžarskem ter v Avstriji in Italiji iz podobnih razlogov zahtevali zatemnitev oddajanja njunih programov.

Po tem sklepam, da gre za slovensko specifiko, ki jo je mogoče interpretirati na dva načina: da si slovenske televizije po svoje razlagajo razmere na trgu TV signalov, ali pa da mednarodno veljavni zakoni ali vsaj pravni dogovori ne upoštevajo te slovenske specifike.

Roko dam v ogenj, da je skupno število nogometnih navdušencev v obmejnih pasovih vseh štirih držav, ki mejijo na Slovenijo in kamor sežejo signali s slovenskih oddajnikov, in tistih drugod po svetu, kjer sprejemajo signal TVS po satelitu Hot Bird —, ki bi jim prišlo na misel gledati svetovno prvenstvo s komentarjem v slovenščini, tako zanemarljivo majhno, da se to nobenemu nosilcu pravic za prenose v drugih državah ne more zdeti problematično. To je dejstvo — da ne bo kdo pomislil, da sem hudoben — že zaradi jezika.

V Sloveniji pa je drugače. Slovenci znajo tuje jezike, za nameček pa so od lokalnih športnih komentatorjev tudi marsičesa navajeni. Zlasti jezni znajo biti ortodoksni fani fuzbala: med temi obstaja pravcata folklora zbiranja komentatorskih cvetk. Takim je upravičeno malo mar za stroške RTVS in Pro Plusa.

Inkriminirani televiziji sta seveda zadnji, ki bi smeli proti temu ukrepati — razen kvečjemu z boljšimi komentarji in debatami v studiu. Meni osebno se sicer zdi, da se oboji zelo trudijo (celo Slak se mi zdi enkrat za spremembo normalen), ampak pri nogometni publiki nikoli ne veš. Za kao krivične frustracije televizijcev je nemara kriva FIFA ali zaradi mene Ernest Aljančič, ne pa gledalci, ki preklapljajo.

Ampak kaj hočemo: kakršen predsednik, takšna država.

Če ne bi bilo [interneta](http://www.planetworldcup.com/), ne bi nikoli izvedel — no, ne da ne bi mogel, samo poizvedoval ne bi —, kdaj točno je bila tekma Jugoslavija—Španija na svetovnem prvenstvu v Španiji leta 1982 in druge podrobnosti. V megli spomina vidim samo zanikrno gostilno v Mladenovcu (SR Srbija, Šumadija), kjer sem bil takrat v odkomandi iz Smederevske Palanke (in v prekomandi iz Beograda). Spomnim se črno-belega televizorja in množice histeričnih moških. Spomnim se steklenic, ki so letele proti temu televizorju, ko je sodnik dosodil enajstmetrovko za Špance. Bilo je še podnevi. Mislim, da so mi zvečer soborci v pijanski objestnosti prali glavo s pivom. Še dobro, da sem bil postrižen na 0,8 cm.

V resnici je bila ta tekma 20. junija v Valenciji. Gudelj je dal že v 10. minuti gol, le štiri minute za tem pa je padla enajstmetrovka. Alas, v drugem polčasu je Saura dal še en gol, Ivica Šurjak — ali Safet Sušić ali Zlatko Vujović — pa nobenega.

Tole je evforija po Gudljevem golu.

Že dolgo mi je blodil po spominu nekakšen sindikalni počitniški dom v Ankaranu (ki ga nikoli ne prepoznam, kadar se peljem mimo, čeprav vem, da je ob cesti). Kako sem tja zašel za teden dni ali kaj takega? Ne vem. Spomnim se le, da sem tam gledal tekmo Jugoslavija—Argentina, ki smo jo na svetovnem prvenstvu v Italiji v četrtfinalu izgubili 3:2 po enajstmetrovkah. Nepozabna tekma, ampak nikoli se nisem spomnil, kako je potekala elferska drama. Zdaj vem: najprej je zgrešil Stojković, toda hvala bogu je potem zgrešil Maradona; po zadetku Savičevića za 2:2 sta zgrešila tako Troglio kot Brnović; toda ko je zadel Dezotti, je usodno zgrešil Hadžibegić.

Moj najstarejši spomin na svetovna prvenstva v nogometu pa datira v leto 1970, Mexico City. Finalna tekma Brazilija—Italija (21.6.) se je končala z rezultatom 4:1. Spomnim se, da sem jo gledal v frotirastem kopalnem plaščku, v katerega me je mama ogrnila po kopanju.

Najbolj megleno pa se spomnim tekme Jugoslavija—Škotska. Ne vem več, kdaj je to bilo — vsekakor v začetku 70. —, niti tega, ali so bile kvalifikacije ali prvenstvo, kaj šele rezultata. (Niti nič ne najdem na internetu.) Kakorkoli, zapomnil sem si jo samo po tem, da sem jo gledal na barvnem televizorju. Takrat sem sploh prvič videl barvni televizor! To je bilo v Begunjah na obisku pri [Avsenikovih](http://www.avsenik-sp.si/si-main.html) doma.

Ne spomnim se, kdaj in kje sem prvič slišal za [Gotan Project](http://www.gotanproject.com/). Vem pa, da me je do nakupa njihove prve plošče [La Revancha del Tango](http://www.amazon.com/gp/search/ref=br_ss_hs/102-6079306-8216908?platform=gurupa&url=index%3Dmusic&keywords=la+revancha+del+tango&Go.x=0&Go.y=0&Go=Go) (2003) pripravilo dejstvo, da je naslov v bistvu špansko-argentinska parafraza komada Chunga’s Revenge) od [Franka Zappe](http://www.zappa.com/spifnificent.html) z istoimenskega albuma iz leta 1970 in da je priredba pod originalnim naslovom tudi na albumu.

(Tega LP-ja od Zappe že zdavnaj več nimam in tudi v online shopih ga ni, da bi ga uvrstil v zbirko svojih sedanjih 20 cedejev od FZ. Ovitek je bil magentasto vijoličast s črno-belo sliko od Zappe, ki ravno na stežaj zeha.)

Mimogrede, zadnjič sem v iTMS našel finski [Ensemble Ambrosius](http://www.ensembleambrosius.com/index.html), ki je pod taktirko — kot bi rekli na programu Ars — Ollija Virtaperka predelal [skladbe Franka Zappe za baročni ansambel](http://www.ensembleambrosius.com/news2.html) oz. orkester.

Kakorkoli, v soboto zvečer so Gotan Project na prvem koncertu v okviru turneje ob izidu plošče [Lunático](http://www.amazon.com/gp/search/ref=nb_ss_m/102-6079306-8216908?url=search-alias%3Dpopular&field-keywords=lunatico&Go.x=0&Go.y=0&Go=Go) nastopili v Zagrebu. Vstopnica je stala 180 kun, prizorišče je bilo na v Jarunu, konkretno na otoku Trešnjevka, tako rekoč v parku.

Nisem ravno fan tanga — čeprav je seveda možno trditi, da od [Ástorja Piazzolle](http://en.wikipedia.org/wiki/Astor_Piazzolla) naprej na svetu ni skoraj nikogar, ki ne bi bil fan tanga vsaj malo. No, Gotan Project so morda še dlje od Nonina kot je bil on sam od originalnega tanga, vsekakor pa so — za razliko od konceptov a la [Bajofondo Tango Club](http://www.bajofondotangoclub.com/) — moji favoriti, ker ne pretiravajo z elektronskimi posegi. Pa tudi takrat, ko posegajo bolj drastično, so odlični: poslušajte recimo njihov remiks Sarah Vaughan [Whatever Lola Wants (Lola Gets)](http://www.amazon.com/gp/product/B0000ACAO3/sr=8-1/qid=1150626974/ref=pd_bbs_1/102-6079306-8216908?%5Fencoding=UTF8) na Verve Remixed, Vol.2!

Če je na Jarunu zapihalo iz neprave smeri, je okrog odra zasmrdelo po čevapčičih in klobasicah. Ampak kaj bi se pritoževal, ko pa v Ljubljani lahko samo sanjamo o koncertih v Tivoliju (mislim v Tivolskem parku). Predstavljajte si štante s čevapčiči in klobasicami in pivom sredi Tivolija! Kakšen kulturni škandal bi to bil! Kaj Metelkova! Poteptali bi travo in nastlali stezice s čiki in kozarci. Seveda: [Škisova tržnica](http://www.skisova-trznica.si/) ni noben problem, ker študentom vse dovolijo oz. ne predvidevajo, da se ga bodo napili in razsuvali klopi in nasade po Tivoliju. Koncerti pa bi bili problem, čeprav je pričakovani nivo prireditve malo bolj kulturen kot pa pri navadnem izgovoru za pijančevanje.

Poteptajte Slovencu travico — magari mestno —, pa ste opleli!

Gotan Project so najprej odigrali skoraj vse komade z albuma Lunático, potem pa še večino z Revancha del Tango. Novi album je morda nekoliko premiren za izvajanje v živo, zlasti v nemirnih koncertnih okoljih, kakršen je park. V Križankah bi to brez dvoma veliko bolje izpadlo.

In če sem že pri tem: mi lahko prosim David Braun, umetniški vodja 47. Mednarodnega jazz festivala v Ljubljani (ali PR služba Cankarjevega doma) razloži, zakaj so bili Gotan Project v Zagrebu, v Ljubljani pa jih dva tedna pozneje ne bo? In sploh, kakšen je ta pijanec-plota koncept Festivala? Absolutno se veselim tria Medeski, Martin & Wood in Tria Beyond (Jack DeJohnette, John Scofield, Larry Goldings). Super. Še dobro, da ta glasba nesporno velja za jazz. Ali so Gotan Project predaleč od jazza? Definitivno so predaleč od back to the roots jazz — da ne rečem free jazza —, kakršnega nam ponuja cela serija ljubljanskih selektorjev, odkar ni več na položaju Brane Rončel.

Kaj je danes jazz? Po mojem preveč raznovrstne glasbe, da bi se šli ortodoksijo. In če bi že odstopali od ortdoksije, potem kvečjemu v etno smer [Druge godbe](http://www.drugagodba.si/). Logika Druge godbe bo uničila Jazz festival, čeprav sta v veliki meri kompatibilna festivala in bi lahko na trgu koncertne ponudbe v Ljubljani lahko celo delovala sinergično — a ne tako, da DG pobere MJF cel kup izvajalcev in še več publike samo zato, ker je mesec dni prej.

Ampak kaj hočemo. V Ljubljani prevladuje pač alter ideologija. Jebeš stare jazziste — celo tiste, ki so se že zdavnaj odvrnili od free jazza in bi radi poslušali kaj poslušljivejšega, pa četudi ne jazz v strogem pomenu besede.

Oblečeni v belo so Gotan Project zgledali kot pravi argentinsko-francoski šminkerji. Še več: Philippe Cohen Solal in Christophe H. Müller sta za svojim elektronskim šankom zgledala kot dva Kraftwerka! Izvrsten ansambel, zlasti bandoneonist Nini Flores in pianist Gustavo Beytelmann. Proti koncu sem se brezobzirno zrinil dokaj blizu odra in natančno spremljal Tríptico: najprej je zvenelo kot Billy Jean od Michaela Jacksona, v nadaljevanju pa po zaslugi odlične violinistke skoraj country.

Miran Ališič nas je bolj navadil na svoj hripavi glas kot pa na to, da piše pametne tekste. To omenjam zato, da ne bi izpadlo, kot da ga podcenjujem, če napišem, da me je prijetno presenetil njegov komentar z naslovom “Albert na slovenskem Marsu” v včerajšnjem Direktu.

No, na smeh mi je šlo že pred dvema tednoma, ko sem spremljal domnevno glamurozno protokolarno inscenacijo obiska monaškega kneza Alberta II. v Sloveniji. Zlasti šokantno in kislo pa se je bilo seveda nasmihati ob branju seznama zgornjih deset ti… — no, zgornjih sto ali še manj —, ki so se pustili povabiti na svečano večerjo v Vilo Bled.

Ališič je skratka opazil, da se je na večerji s knezom trlo “lokalnih politikov in prisklednikov, ki so se hoteli le fotografirati z njim”, medtem ko po drugi strani niso bili povabljeni tisti, ki bi se njegovi presvetli visokosti gotovo zdeli zanimivejši in ki so na tak ali drugačen način tudi povezani s kneževino. Recimo Bojan Križaj, ki je bil nekoč edini Slovenec, za katerega je knez kdaj slišal; izumitelj Peter Florjančič; nekdanji dirkač Walter Wolf; ali da bi naši Joli, ki je tudi njegova podložnica, dali prominentnejšo vlogo v okviru protokola.

Če Ališičevo še preveč vljudno trditev prevedem, potem gre za to, da so se na seznam — ki ga je tik pred inkriminirano večerjo hvalevredno objavil Direkt — uvalili premnogi gospodarsko-politični grebatorji in še bolj premnoge medijske starlete. Prvi med neupravičeno prisotnimi so bili povabljeni zaradi položaja ali politične funkcije, ki mu že itak niso dorasli. Krivica je že sámo dejstvo, da so oni to, kar so. Ampak kaj hočemo: s svobodo podjetništva in demokratičnimi volitvami se ne moremo prepirati. Niti protokol sam ju ne more zaobiti.

Kar pa zadeva starlete, pa je bilo šokantno to, da so bile povabljene ne le urednice — in še to ne le pomembne urednice, če smo že pri tem, temveč celo urednice tako rekoč tovarniških glasil —, temveč tudi tiste, o čigar stopnji zanimivosti odločajo zgolj dotične urednice, in kot višek vsega celo TV pičke, kakršna je Nina Osenar. (Še čudno, po tej logiki, da niso povabili tiste Alme.) Da je bila zraven tudi Osenarca, ni samo smešno, temveč že skoraj sramotno. Srečo imamo, da se knez ni mogel z vsakim toliko ukvarjati, da bi mu postalo jasno, kdo vse ga je prišel oblegat. Pravzaprav je Slovenija s tem razžalila kneza Alberta, saj ga je s seznamom povabljencev zreducirala na tabloidni futer, ki mu nastavljajo mlade samske ženske ali kaj?!

Da je s slovenskimi predstavami o protokolu nekaj narobe, dokazuje že to, da se gospa Benedettijeva, ki ima te zadeve uradno čez — in ki jih operativno nedvomno obvlada kot prava profesionalka —, vedno čuti dolžno v stilu brezhibne gospodinje (v večerni obleki sredi kuhinje) medijem obrazložiti zahtevnost operacij, ki jih planira in vodi. Resnici na ljubo je treba priznati, da ona pač zgolj kloni pred pritiskom medijev in da so v bistvu mediji tisti sporni instrument reguliranja družbene distance.

Ugled, pomembnost, vpliv, zasluge, moč, znanje, inteligenca, lepota, uspešnost, bogastvo, popularnost in kar je še takih reči, ki dvigujejo posameznike nad žalujoče ostale, so pač družbena dejstva, ki obstajajo tudi brez medijev in brez protokola, vendar se najbolj očitno materializirajo ravno v medijih in ravno v okvirih protokola. In če torej hočemo ugotoviti, kako v nekem družbenem okolju te zadeve funkcionirajo, moramo najprej ugotoviti, kakšno je pravzaprav razmerje med mediji in protokolom.

Protokol je po svoje skrivnostna veščina in nedvomno cela znanost, toda obenem je tudi vladna služba. Idealno bi seveda bilo, če bi vladni protokol okrepili s svetovalno ekipo, sestavljeno iz vrhunskih sociologov in pametnih (pa tudi ne preveč za lastno rit zainteresiranih) družbenih kronistov iz medijev. Toda to bilo podobno iluzorno pričakovati kot to, da bo država nasplošno in stoprocentno pravična in nezmotljiva.

Skratka: družbena hierarhija obstaja in ljudje jo sprijaznjeno živimo, ne da bi se je vedno zavedali ali celo preveč zavedali. Toda establishment si je izmislil mehanizme, ki to hierarhijo na perfiden način potrjujejo in olepšujejo. Na perfiden način pa pravim zato, ker establishment — v tem primeru mediji in protokol — te v bistvu sociološke zadeve popreproščeno razlaga tako, da hierarhija v očeh tistih spodaj izpade najbolj samoumevna in celo pravična stvar na svetu in da se jim tisti zgoraj celo zdijo ljudje, vredni vsakršnega občudovanja — ali v najslabšem primeru vsaj ljudje, ki jim je vredno zavidati.

Glede na zgornji odstavek je v državah z večjo družbeno distanco — ki seveda ni ista in enako sporna stvar kot socialne razlike — razmerje med mediji in protokolom vedno sinergično. A ne tudi enakopravno. Protokol in mediji so resda v španoviji, toda mediji morajo spoštovati parametre ugleda in glamurja, ki jih v skladu z neoprijemljivim družbenim konsenzom diktira protokol. Samo na ta način lahko iz te kolaboracije potegnejo maksimalne rezultate glede ratingov.

V Sloveniji pa so mediji prerasli protokol. V Sloveniji so mediji tisti, ki velikokrat v navzkrižju z logiko protokola določajo, kdo je kdo oziroma dovolj pomemben — ali vsaj primeren —, da se znajde na seznamu. Slovenska posebnost je, da je protokol v nekem smislu podrejen medijem na podoben način kot v normalnih okoliščinah mediji protokolu. V Sloveniji kot posttranzicijski državi namreč ne obstaja splošni konsenz o tem, kdo je (dovolj) pomemben in ugleden in popularen v tem smislu, da bi teh “zgornjih” ne vem koliko že tudi res funkcioniralo kot elita, primerna za večerje z osebnostmi, ki bistveno presegajo slovensko socialo — kot naprimer hereditarna aristokracija — in naše povprečne predstave o tem, kdo so oni, ki so res nobel ali se vsaj smejo delati, da so.

Gospa Benedetti brez pomoči medijev ne more vedeti, kdo vse mora biti povabljen, saj to nikjer ni zapisano — razen seveda v medijih, in še to med vrsticami. Kvečjemu tam se dá razbrati, da je ta in ta kmetica, pa čeprav priložnostno odeta v kvazi večerno robo iz domačih modnih logov, primerna za na guest listo. Bo že držalo, če jo pa toliko vlačijo po medijih, ne?

“Lift up the receiver, I’ll make you a believer” se mi je vedno — no, v osemdesetih ali kdaj — zdela zelo posrečena rima. Toda nocoj, na Depeche Mode Live se mi je zdela primerna le še za slogan nadobudnega telekoma. Stacionarnega. Raje bi poslušal verzijo od dobrega starega rajnega Johnnyja Casha. Ne vem. Še dandanes si rad kdaj zavrtim Violator, je pa res, da me razen tega albuma Depeche Mode nikoli niso preveč zanimali. Na koncertu so se mi zdeli pa sploh alter kot še nikoli. Zdelo se mi je, kot da sem v sredi osemdesetih na The Cure (na katerih nisem bil nikoli). Mogoče je čas, da neham hodit na nostalgične koncerte, ki nam jih mediji poskušajo podtakniti kot nekakšno elektro pop varianto Stonesov — če že teh ni v Ljubljano in jih tudi ne bo.

Niti ena pametna fotka mi ni ratala, mi je prav žal.

Naslednjič se bom javil v nedeljo, ko se vrnem s koncerta Gotan Project v Zagrebu (na Jarunu).

Pa še to: včeraj sem slišal trač — ampak iz zanesljivih virov blizu organizatorja (ki mi sicer ni znan) —, da bi naj 21. septembra v Ljubljani nastopila Madonna. Ta bi bila močna! Čeprav zdaj ni ravno v najboljši izmed vseh faz.

In če bi se to slučajno uresničilo, me prav zanima, po čem bi bile vstopnice. Recimo v Rimu (6. 8. na Olimpijskem stadionu) so po 315 do 895 evrov, v Parizu (4 koncerti v Bercyju med 27. in 31. 8.) 265 do 890, v Düsseldorfu (20. 8. v LTU Areni) po 440 do 1190. V Londonu (7 koncertov v Wembley Areni med 1. in 15. 8.) pa so celo po 255 do 890 funtov!

In nenazadnje: kam bi jo pa dali? Menda ja ne v Stožice? Je pa še vedno boljši ta Plečnikov minigolf kot pa tista Psevdolipica!

Preberite si tole na [iLounge](http://ilounge.com/index.php/news/comments/ipods-more-popular-than-beer-among-college-students/) spletni strani! Neverjetno. Ali to pomeni, da iPodi na mladino vplivajo vzgojno ali jih delajo samo še bolj zdolgočasene?

10. junija 2006 ob 19:33.