Nogometni špilferderberji

Četrtek, 22. junij 2006

Izjava tedna je famozni bla-bla-bla komentatorja Kanala A po nedeljski tekmi med Francijo in Južno Korejo, ki se je na razočaranje Galcev končala le z remijem. Patetični glas je rekel: “Francoskega selektorja Domenecha bo zasul plaz kritik, izpod katerega ga ne bo rešila niti cela ekipa lavinskih psov.”

Ko bi vsaj zapihal veter in odnesel “strešno kritiko” (kot se je zadnjič zareklo radijskemu napovedovalcu)!

V času nogometnih evforij se vedno oglašajo špilferderberji, ki pozivajo k umirjanju strasti ali celo k razumu ter ljubitelje in zlasti navijače zmerjajo kot nižje organizme. To se mi zdi deplasirano — pa naj gre za kritiko, ki izvira iz intelektualizma, ali pa za preprosto zateženost, ki nekaterim preprečuje simpatijo s povsem preprostimi in primarnimi, četudi ekstrovertiranimi čustvi.

Za aktualni slovenski odnos do Nemčije 2006 je značilno, da se s kritikami nogometa oglašajo ženske, od moških pa kvečjemu odštekani predsednik in prismojena piranha Mrkaić.

Glede prvih je treba reči, naj pustijo moške med lovsko sezono pri miru in se ukvarjajo s svojimi posli — ne nujno z nabiranjem plodov po trgovinah in z otroci in s kuhanjem župic (kot bi rekel Matjaž Gantar) — in s svojimi torbicami (kot bi rekel Peter Sloterdijk).

Omenjena izdajalca moške vrste sta bolj brezupna primera, saj sta nad realnim življenjem preveč vzvišena. Drnovšek je preveč eteričen, da bi se zavedal pomena nogometne uspešnosti državne reprezentance za nacionalno zavest, po drugi strani pa tudi dejstva, da bi kot predsednik države moral delovati integrativno, ne pa da kontrira nečemu tako elementarnemu, razširjenemu in za psihofozično kondicijo državljanov tako pomembnemu, kot je strast do nogometa.

O Mrkaiću itak nima smisla izgubljati besed. Gnus do nogometa, ki ga je ponosno pokazal pred dvema tednoma v [Financah](http://www.finance-on.net/?MOD=show&id=155043), je bil še benigna blamaža, saj je izpadel zgolj jezikav čudak. Toda to, kar si je privoščil prejšnji teden v inkvizitorski [kolumni](http://www.finance-on.net/?MOD=show&id=155678) o izvoru premoženja Mileta Šetinca (ki je za nameček celo njegov kolega kolumnist Financ), presega najspodnjejšo mejo medijskega profesionalizma. Napisati bombastično uničujočo kolumno na podlagi neresničnih in nepreverjenih [dejstev](http://www.finance-on.net/?MOD=show&id=155780) — namreč kolumno, ki bi bila žaljiva celo v primeru, če bi Šetinc res kupoval stanovanje za dva milijona evrov v Šumiju — je faux pas, po katerem bi pokončen kolumnist sam od sebe in za vedno odstopil od svojega nepopravljivo diskreditiranega početja.

Omenjenim špilferderberjem pa so se letos sinergično pridružili še drugi, tako rekoč notranji sovražniki nogometa: in sicer tisti, ki so kupili ekskluzivne pravice za prenos tekem v Sloveniji — torej RTV Slovenija in Pro Plus — in ki so preko Združenja skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic Slovenije (SAZAS) dosegli, da so kabelski operaterji ukinili oddajanje nekaterih tujih TV programov, ki tudi prenašajo tekme s prvenstva.

S stališča zdrave pameti je stvar dejansko škandalozna: predstavljajte si, da bi Združenje za tisk in medije pri GZS in/ali Društvo novinarjev zahtevalo od distribucijskih podjetij za uvoz, razvoz in maloprodajo tiska, da bi za določen čas ali na določenem območju ukinili razpoložljivost konkurenčnih tujih edicij. Pokrivanje prvenstva je stroškovno obremenjujoče tudi za tiskane medije, ki jim sicer ni treba plačevati astronomsko dragih avdiovizualnih pravic. A tudi njim bi prav prišlo, če bi si do večje rentabilnosti vložka pomagali z administrativno in s svobodo podjetništva skregano eliminacijo konkurence. Na tak način bi lahko bil vsak medij zelo uspešen.

Pravno gledano stvar ni tako nedvoumna. Ali pridobitev pravic za prenose tekem vključuje tudi pravico oddajanja tudi po tistih kanalih in na tiste načine, ki geografsko presegajo pogodbeno dogovorjeno območje? Ali se dikcija, ki govori o pravicah za prenose tekem “na ozemlju Republike Slovenije” (ali katerekoli druge države) nanaša na sedež pravne osebe (in lokacije njenih oddajnikov), ki je te pravice pridobila in jih z oddajanjem izkorišča, ali na geografsko območje, kjer je dotični TV signal dovoljeno komercialno izkoriščati? In ali je v informacijsko in komercialno demokratičnih pogojih pluralizma dostopnih TV programov sploh pošteno, da so pravice tako drage, da se nekateri njihovi kupci čutijo opeharjene in se sklicujejo na ekskluzivnost?

Dejstvo je, da sta signala TVS in Kanala A vsaj delno dostopna tudi v sosednjih državah. Vendar še nismo slišali, da bi nosilci pravic za prenose tekem na Hrvaškem in Madžarskem ter v Avstriji in Italiji iz podobnih razlogov zahtevali zatemnitev oddajanja njunih programov.

Po tem sklepam, da gre za slovensko specifiko, ki jo je mogoče interpretirati na dva načina: da si slovenske televizije po svoje razlagajo razmere na trgu TV signalov, ali pa da mednarodno veljavni zakoni ali vsaj pravni dogovori ne upoštevajo te slovenske specifike.

Roko dam v ogenj, da je skupno število nogometnih navdušencev v obmejnih pasovih vseh štirih držav, ki mejijo na Slovenijo in kamor sežejo signali s slovenskih oddajnikov, in tistih drugod po svetu, kjer sprejemajo signal TVS po satelitu Hot Bird —, ki bi jim prišlo na misel gledati svetovno prvenstvo s komentarjem v slovenščini, tako zanemarljivo majhno, da se to nobenemu nosilcu pravic za prenose v drugih državah ne more zdeti problematično. To je dejstvo — da ne bo kdo pomislil, da sem hudoben — že zaradi jezika.

V Sloveniji pa je drugače. Slovenci znajo tuje jezike, za nameček pa so od lokalnih športnih komentatorjev tudi marsičesa navajeni. Zlasti jezni znajo biti ortodoksni fani fuzbala: med temi obstaja pravcata folklora zbiranja komentatorskih cvetk. Takim je upravičeno malo mar za stroške RTVS in Pro Plusa.

Inkriminirani televiziji sta seveda zadnji, ki bi smeli proti temu ukrepati — razen kvečjemu z boljšimi komentarji in debatami v studiu. Meni osebno se sicer zdi, da se oboji zelo trudijo (celo Slak se mi zdi enkrat za spremembo normalen), ampak pri nogometni publiki nikoli ne veš. Za kao krivične frustracije televizijcev je nemara kriva FIFA ali zaradi mene Ernest Aljančič, ne pa gledalci, ki preklapljajo.

Ampak kaj hočemo: kakršen predsednik, takšna država.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 22. Junij, 2006 ob 23:34 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne, MC Arhiv, O, moj Blog!.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

7 komentarjev na “Nogometni špilferderberji”

  1. Marko PIGAC pravi:

    Obcutek imam, da ima Mrkaic zeljo pro self-prezentaciji. Zato je zadnje case skoraj vedno boter vsakemu dreku..

  2. Luka pravi:

    Odlično! Glede na to, da Slovenije ni na SP bi predsednik lahko le molčal (kam se je zgubila ta sublimna Drnovškova sposobnost, ki je bila včasih edina, ki sem jo pri njem cenil?): je pa nujno, da hodi na pomembne tekme naše reprezentance! Kako bo lahko še kdaj šel na tekmo po taki butasti snobovski izjavi?

    Strinjam se tudi glede zatemnitve HTV. Sramota! Še večja sramota pa je to, da ljudje to resignirano sprejemajo.

    Sicer po pravici povedano I don’t give a shit about football. Kljub temu pa se mi zdi bedno, da bi zaradi tega zaničeval navijače. To, da daješ v nič neko stvar samo zato, ker ti ni všeč, je nezmotljivi znak nizkotne osebe.

  3. Marko PIGAC pravi:

    za vse tiste, ki menijo, da je nogomet igra za bedake (pozabljajo, pa da se je vcasih dobro tudi sprostiti) -> http://www.youtube.com/watch?v=RhApUE6-1EQ&search=jebo%20vam%20pas%20mater (zvocnike na glas)

  4. Vlado pravi:

    Marko, se absolutno strinjam s tvojim mnenjem o Mrkaiću. Človek meče slabo luč na vse nas, ki smo končali fiziko, pa četudi je potem prešaltal v ekonomijo. Če je že hotel bralce podučiti o varčevanju in vlaganju v vrednostne papirje, bi lahko izbral sebe za hipotetični primer. In bi (morda) izpadel duhovit. Tako pa je izpadel kreten. In ko mu je Mile Šetinc dokaj umirjeno in duhovito odgovoril, je Mrkaić spet ponesrečeno napadel kot osa.

  5. lale pravi:

    ” nabiranjem plodov po trgovinah in z otroci in s kuhanjem župic (kot bi rekel Matjaž Gantar)”

    Morda bi tako rekel Gantar, ampak za novinarja se pa že spodobi, da pozna vsaj osnove slovenske slovnice. Z otroki ali brez.

  6. Marko Crnkovič pravi:

    Ne moreš si mislit, kako se sekiram, da ne vem točno, ali se prav reče “z otroci” ali “z otroki”. A ti je že kdaj potegnilo, da bi bilo popolnoma vseeno, če bi lahko uporabljali eno ali drugo varianto? A ti mogoče ni bilo kaj jasno v tem stavku? Si ga narobe razumel?

  7. lale pravi:

    Oh, kako smo užaljeni in zakompleksani. Za novinarja, ki je bil poleg tega tudi že urednik neke kot literarne priloge in ki ga zabavajo slovnične napake albanskih sladoledarjev, bi se pa ja spodobilo, da se ne moti – tudi sredi noči, prekrokan in poscan v postelji – glede tako osnovnega pravila, kot je šesti sklon množine besede otrok. Upam, da zgornji stavek ni bil predolg za tistega, ki ga je želel razumeti. Slovenščina je pač za nekatere slovenske novinarje preveč zahteven jezik.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.