Kandidiranje na volitvah ali reciklaža insajderjev in prvoborcev

Petek, 30. junij 2006

Delati politično kariero v Sloveniji pomeni, da si bil leta 1991 na pravem mestu ali da si vsaj do srede devetdesetih prestopil v politiko — od takrat naprej pa samo še horizontalno kolobariš z ene funkcije na drugo. Jaz naivnež pa sem mislil, da je kariera vzpon po vertikali. Deset, petnajst let se ni zgodilo, da bi na politično sceno prišli novi ljudje. Niti na nižje položaje. Očitno to pomeni, da sprememb tudi naslednjih deset, petnajst let ne moremo pričakovati.

Včeraj so me klicali iz “telefonskega studia” in me prosili za tri minute dragocenega časa, da bi odgovoril na nekaj vprašanj v zvezi z mestno politiko in županskimi volitvami. Anketarka mi je zaupala — po mojem v nasprotju z navodili —, da je naročnik raziskave MOL. Vprašanja so se mi zdela bodisi nepotrebna ali celo absurdna, kljub temu pa sem Danici Simšič po mojem le poslal sporočilo.

Recimo to, da v dilemi, če bi moral izbirati samo med njo in Janezom Sodržnikom, sploh ne bi šel volit, in da bi se v dilemi med njo in Petrom Sušnikom odločil za slednjega.

V anketi je seveda težko argumentirati, da sicer nikoli ne bi volil za 33-letnega mulca, ki ne dela drugega, kot da sedi v mestnem svetu in naklada. Ampak ta moj odgovor je bil vsaj konsistenten z enim od prejšnjih: da bi bilo namreč dobro, če bi tudi na mestni ravni prišlo do take zamenjave vladajoče politične opcije kot na zadnjih državnozborskih volitvah — kar pa seveda ne pomeni, da bi navijal ali celo volil za konkretno zmagovalno opcijo.

Toda pomudimo se najprej za trenutek pri specifičnih kulturnih navadah strank in kandidatov nasploh.

Predsednikova napoved, da na naslednjih volitvah ne bo več kandidiral, je očitno neprijetno presenetila ali vsaj vznemirila vse — državljane, medije, stranke. In kako jih tudi ne bi. Prvi so na Drnovška na takšni ali drugačni oblasti navajeni že od leta 1989, zato mnogi nimajo niti najmanjšega razloga, da si ga v izogib spremembam ne bi želeli še do leta 2012. Ker kaj pa bi bilo triindvajset let v primerjavi z večnostjo?! Medijem bi še ena njegova kandidatura tudi prav prišla, saj je za razliko od drugih kandidatov — vključno s še neznanimi — človeška, zanimiva, mediatična, kompleksna, celo že kontroverzna figura. Stranke pa so po njegovi ponedeljkovi izjavi v pogovoru za TVS tako ali tako v šoku, saj jih je zasačila nepripravljene na dejstvo, da so se možnosti njihovih kandidatov — kogarkoli že bodo poskušali lansirati — drastično povečale. Večina strank in njihovih jaz-bi-tudi kandidatov se bo zdaj morala dejansko potruditi, da se v bolj izenačeni konkurenci zgolj sodelujočih ne bodo popolnoma osmešili.

Zagate s kandidati, do katerih praviloma prihaja v Sloveniji — pa ne le s predsedniškimi, temveč tudi nasploh, zlasti seveda županskimi — lepo povzema smešni naslov v včerajšnjem Delu: “Uradno še nihče ne razmišlja o kandidaturi” — smešen ne toliko v tem smislu, kot da bi bilo mogoče o čemerkoli razmišljati uradno, temveč zato, ker odraža samoumevnost, s katero mediji sprejemajo način delovanja strank.

Sámo po sebi seveda ni ne smešno ne sporno, če kandidata predlaga stranka, niti če kandidat in stranka o tem razmišljajo. Smešno in sporno je, da je razmišljanje v bistvu le diletantski, da ne rečem bleferski PR manever, s katerim poskušajo ugotoviti, kakšne možnosti imajo pri volilcih. To je mogoče ugotoviti veliko zanesljiveje in predvsem ne na škodo razmišljujoče stranke in razmišljujočega kandidata. Ker kaj v bistvu pomeni “razmišljanje”? Gre za interno ali celo intimno tehtanje političnih in osebnih prednosti in pomanjkljivosti stranke in kandidata, ki pa je kot javno, glasno razmišljanje popolnoma zgrešeno, saj s tem kažejo svojo ranljivost, svoje dvome, svoje šibke točke.

Sam bi dodal še vprašljivo držo do volilcev. Z “razmišljanjem” namreč kandidati vzbujajo vtis, da bi se s kandidaturo žrtvovali, ne da bi bili res trdno prepričani, ali je vredno, ali se jim bo splačalo. Še več! Vsakega “razmišljujočega” kandidata gloda strašna misel na neuspeh. Ali bo škodil njegovi karieri? Kako bo osebno prenesel poraz? Bodo ga ljudje imeli za luzerja? Ali celo za večnega kandidata, če bi po enem neuspehu kandidiral še v prihodnje? Ali ima vsaj šanse za moralno zmago, če že ne za dejansko? Kako bo prenesel soočanja s protikandidati in z volilci, kaj šele umazana podtikanja? Se bo osmešil? Kompromitiral?

Slovenske volitve so v tej fazi diletantske že zato, ker se stranke in kandidati izjasnjujejo tako pozno in neodločno. Rad bi videl kandidata, ki bo ponosno in decidirano in dolgo pred vsemi rekel: jaz hočem postati predsednik, župan, in bom na tem od tega trenutka tudi trdo delal in naredil vse, da si pridobim vaše zaupanje; ne obhajajo me nikakršni dvomi glede kandidature, saj bom v njo investiral vso svojo osebnost ter ves čas in vse sposobnosti, ki jih premorem; bitka bo težka, in če izgubim, ne bo konec sveta, temveč bom vztrajal pri svojem cilju ob naslednji priložnosti.

Dolgočasnost ali celo demokratična nekredibilnost volitev v Sloveniji pa izvirata tudi iz dejstva, da se kot kandidati — “razmišljujoči”, bodisi “uradno” ali ne — večinoma pojavljajo večna imena, ki na podlagi nekdanjih zaslug rotirajo od kandidature do kandidature in s funkcije na funkcijo. Kako prav ima France Bučar, ko v intervjuju v zadnji Sobotni prilogi pravi, da se od časov osamosvojitve ni nič spremenilo — še najmanj pa način političnega razmišljanja, ki je samo preslikava partijskega dogovornega odločanja na večstrankarski, z volitvami legitimiran nivo!

S tem v zvezi me bolj skrbijo lokalne volitve, zlasti seveda v Ljubljani. Bomo tudi tokrat obsojeni na obrabljene in v sistemu zarjavele samoumevneže a la Danica, Sodržnik, Sušnik, ali na domnevne jokerje strank in medijev, kakršna sta Mencinger ali Janković — in pri katerih niti ne vemo, ali imata sama take ambicije ali pa so to samo pobožne želje drugih? Kje so novi ljudje? (Seveda ne klovni, ki bi se radi samo malo izpostavili.) Kdo si bo upal nastopiti z vizijo, požrtvovalnostjo in pridnostjo, s katerimi bi magari pod pretnjo poraza razbil to sceno vnaprej znanih in primernih insajderjev in recikliranih prvoborcev?

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Petek, 30. Junij, 2006 ob 10:59 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne, MC Arhiv, O, moj Blog!.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

1 komentar na “Kandidiranje na volitvah ali reciklaža insajderjev in prvoborcev”

  1. lale pravi:

    Kako zelo naiven pogled na politiko …

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.