Arhiv za 2. Julij 2006

Za (s) sabo

Nedelja, 2. julij 2006

27062006720.jpg

Na vsak način bi bila podobna gramatična bizarnost, če bi prodajalec sladoleda na Čopovi na skrinjo napisal: “Strežemo sladoled za s sabo” — tako pa je izpadlo vsaj zabavno. Res je namreč, da ga je stregel spredaj.

  • Share/Bookmark

Moja zgodovina mobitelov (1.)

Nedelja, 2. julij 2006

Zgodovina mobitelov je nekaj zelo trivialnega — privatna pa še posebej. Pa vendar: kaj bi lahko bolje ilustriralo komunikacijske navade kot natančna ekspertiza uporabljenih aparatov?!

Razmišljal sem tudi že o zgodovini poslušanja glasbe. Od prvih gramofonov (mono Iskrafon in že stereo Tosca 5 sredi 70. let, prva Hitachijeva feršterkerija iz konsignacije konec 70. itd.) pa do iPodov. A to je že predaleč, da bi se zanašal bodisi na spomin ali na internet. Kljub temu: to branje bi bila ultimativna nostalgija!

Tole o mobitelih bom pisal po kosih. Že vnaprej se opravičujem za spominske luknje in za pomote, ki iz tega izvirajo. Cenjene bralce z boljšim spominom in podobnimi izkušnjami prosim za korekture v zvezi z letnicami in modeli in drugimi detajli.

Konec leta 1995 sem si kupil mobitel. Benefonov NMT, seveda. Stal je enormnih 185.000 SIT (takrat skoraj 2.000 DEM). Zame osebno je to moral biti velik miselni preskok, saj so do takrat s temi cegli okrog hodili samo poslovneži — in še to ne preveč eminentni. Kakorkoli, očitno sem že bil malo bolj naklonjen tej novotariji, saj sem enkrat takrat napisal kolumno z naslovom [Na pivu z mobitel kapitalistom](http://www.rozina.si/crni/1995/arhiv/na-pivu-z-mobitel-kapitalistom/).

Telefon je delal kakor kdaj in kakor kje. S sogovorniki sem se slišal tako-tako, bolj slučajno kot ne. Baterija je crkovala po kakšnih 30 minutah pogovora, kar je bilo ponavadi prej kot do poldneva. V nekaj mesecih sem ga moral servisirati kar dvakrat, in to v tisto gramozno jamo za Gospodarcem, kjer je bil takrat v neki baraki “Mobitel Center”.

benefon.jpg

Nisem ziher, ampak po mojem je to ta telefon.

Najbolj zgrešen nakup v mojem življenju pa ta NMT ni bil zaradi vsega zgoraj naštetega, temveč zato, ker je Mobitel takrat že bil v predkomercialni fazi uvajanja GSM. Nekaj mesecev za mojo kolumno so me klicali iz Mobitela in me povabili na sestanek. Ponudili so mi, da bi kot novinar testiral GSM telefon, češ, radi bi preizkusili uporabnost oz. uporabniške navade ljudi čim več različnih profilov in poklicev. Ponudbo sem z veseljem sprejel. Moje rajanje z mobilno tehnologijo se je začelo — čeprav takrat še nisem vedel, kaj me čaka.

Dali so mi dokaj oglat Ericssonov telefon, ki pa je bil v primerjavi z benefonom tako rekoč neznaten. Mislim, da je slišal na ime GH788.

Ericsson GH 688.jpg

Testni uporabniki smo dobili SIM kartice, ki pa niso bile Mobitelove, temveč nemške — če se prav spomnim, od operaterja D1. Katero številko sem dobil s tem telefonom, ne vem več, ampak bog ve, ali ni bila nemška! Pogovore nam je plačeval seveda Mobitel.

Uporabljati tega ericssona je bilo čisto neverjetno. Vse je delovalo, povsod je delovalo — no, v Ljubljani —, vse se je slišalo, nič ni zmrzovalo, baterija je bila spodobna. No, mesidžev takrat še ni bilo, ampak dejansko je bilo kao res: “Ni ovir za Mobitel”.

Čisto vse seveda ni delovalo — vsaj meni ne. Poleg govornih storitev je bil del GSM telefonije že takrat tudi prenos podatkov. Problem pa je bil v tem, da sem takrat uporabljal Applov PowerBook 5300.

Apple PowerBook 5300.jpg

Ericsson se je baje razumel s PC-ji, z Appli pa ne. Ampak ne jaz sam ne pristojne osebe na Mobitelu se nismo tako hitro vdali. Res pa je, da sva zato z Mobitelovim mojstrom iz tehnične službe večkrat prebila po nekaj ur v neki pisarni, da bi našla rešitev.

Nisva je našla. Oziroma: našla sva nokio 8110 — slavno in nepozabno “banano”. Nor telefon, verjetno najboljši v tej zgodnji fazi mobilne telefonije!

Nokia 8110.jpg

Ko zdaj razmišljam o tej nokii, nisem čisto prepričan, ali je to bilo res leta 1996: 8110 mi v časovnem smislu nekako ne gre skupaj z GH688. Zato dopuščam možnost, da je to bilo šele leta 1997. A kakorkoli: 8110 je bil očitno edini telefon, ki se ga je dalo povezati z mojim Macom. In še to ne tako, kot bi si želeli. Namreč: prenos podatkov v tem smislu, da bi bilo možno vzpostaviti data call za dostop do interneta ali poštnega strežnika, ni delal za nič na svetu. Delal pa je faks. Tako sem pošiljal kolumne s Hvara kot fakse, na Sobotni pa so jih potem pretipkavali! Ampak glavno, da je prišlo. Fancy pa je bilo tudi, na nek način.

Toliko za tokrat.

  • Share/Bookmark