Arhiv za 21. Julij 2006

Trgovec in prijatelj

Petek, 21. julij 2006

Trgovec je Zoran Janković, prijatelj pa je Luka Novak. Res pa je, da je Luka v bistvu oboje. Toliko samo v pojasnilo glede naslova kolumne. Sicer pa naj najprej navedem nekaj opozoril in opravičil ter priznanj in pripomb, da si ne bo kdo kaj mislil. Bodisi o meni ali o komerkoli.

Tudi nepolitičen človek je bolj politično bitje, kot si je pripravljen priznati. Tega sem se zavedel, ko je Luka Novak napovedal — no, med vrsticami — kandidaturo za ljubljanskega župana. Naše neobvezne prijateljske debate so nenadoma postale zelo politične.

Potem mi je dal misliti, ko mi je z nekakšno samoumevnostjo v glasu rekel, da me bo dal na svojo listo kandidatov za mestni svet. Razmišljal nisem dolgo, saj je stvar zame zelo preprosta. V to past se ne bom pustil zvabiti niti v primeru, če bo kandidiral kot neodvisni kandidat brez strankarske podpore — se pravi zgolj s podporo 2500 izrecno podpisanih volilnih upravičencev. Moja pozicija nezainteresiranega, a konstruktivnega nergača se mi namreč zdi predragocena, da bi jo zavrgel na račun vprašljivega političnega vpliva in še bolj vprašljivega svétniškega renomeja.

Če pa bo prepričal katerokoli stranko, da ga podpre — ali obratno: da stranka prepriča njega, da se ji pusti podpreti —, potem pa to še posebej nedvoumno odpade. Luka bo že razumel, da moram misliti predvsem na svojo novinarsko kariero oziroma na kredibilnost.

Potem se je vpletel tudi najin skupni prijatelj Stojan Pelko, ki bo v predvolilni kampanji služil Zoranu Jankoviću kot svetovalec za politični marketing. Neglede na izid volitev bo to huda preizkušnja tudi zame, ne le za njiju dva.

Nadalje sem moral razčistiti, ali lahko kot kolumnist o tem kaj napišem — mislim, karkoli v podporo Novaku in karkoli negativnega o Jankoviću ali katerem drugem kandidatu. Ugotovil sem, da sam pri sebi s tem ne bom imel problemov, razen da tvegam, da mi bo na račun prijateljske vpletenosti manj ljudi verjelo, tudi če se bodo z mano strinjali.

Nisem prvič v situaciji, ko se kot kolumnist čutim dolžnega zagovarjati prijatelja, in še nikoli mi ni bilo zaradi tega nerodno. Dejstvo je, prvič, da nasploh in načeloma nimam prijateljev, zaradi katerih bi mi lahko bilo nerodno — to bi bila seveda adjektivna kontradikcija —, in drugič, da mi je v bistvu prav malo mar, kaj si bralci o mojih stališčih mislijo. Še nikoli nisem med pisanjem razmišljal, kaj si bo kdo mislil: četudi sem se kdaj zmotil, pa sem po svojem skromnem mnenju vsaj dokazal, da gre tu za odkritosrčnost in nepreračunljivost, ne pa za lahkomiselnost in aroganco. Šele če ne bi mogel napisati česarkoli, v kar res verjamem, potem bi se moral zamisliti.

Res pa je, da še nikoli nisem v svojih tekstih aktivno zagovarjal nobenega političnega kandidata, še najmanj pa vnaprej. Tega ali onega sem kvečjemu branil — tako kot naprimer Franceta Arharja pred zadnjimi predsedniškimi volitvami, ko je zaradi svoje “razkrite” plače doživljal medijski linč, kakršnega v Sloveniji še ni bilo.

Mimogrede: vam je danes kaj žal za njim, ko gledate, kakšne scene nam dela Drnovšek? Jaz osebno na predsedniškem položaju še tem bolj pogrešam enega resnega starejšega gospoda, ki bi dajal vtis, da se lahko nanj zanesemo.

Če je kaj deplasirano, potem je to hvaljenje svojih prijateljev. Zato tega ne bom počel, pa če Luko to stane zmage na volitvah. Prijatelje lahko samo braniš.

Najbolj prepričljiv razlog — četudi najbrž ne tudi najbolj očiten —, zakaj javno podpiram Luko Novaka za župana, pa je ta, da se bodo drugi kandidati opremili s celimi četami PR svetovalcev, ki bodo obstreljevali medije s tonami in tonami municije. Ti si bodo že vzpostavili svoje obrambne mehanizme, toda pred vsemi oblikami specialne PR vojne pa gotovo ne bodo povsem varni. V vsej tej zakulisni štali, ki se bo odvijala letos jeseni pred lokalnimi volitvami, se mi zdi neprimerno bolj pošteno odkrito povedati, koga podpiram. Pa čeprav v kolumni in čeprav v mediju, ki bo dajal pravico do besede tudi drugim kandidatom. Ti se bodo glede prepričevanja volilcev morali znajti drugače — če že na transparentne, pa vsekakor na dražje načine in verjetno tudi na bolj perfidne.

Preostane mi še razlaga, zakaj pravzaprav podpiram svojega prijatelja za župansko funkcijo. Razlogi niso revolucionarni: ker mu zaupam kot človeku; ker ve, kako prestolnično urbano življenje funkcionira in kaj bi bilo treba storiti (formalno, praktično, operativno in finančno), da bi za dobrobit vseh sosedov funkcioniralo tudi v Ljubljani; ker se mi kot nepolitičen (ne apolitičen!) človek zdi primernejši kandidat od drugih, med katerimi so vsi daleč od politične nedolžnosti in predvsem politikantske zainteresiranosti; ker je za razliko od drugih kandidatov brezmadežen in mu nihče ne more ničesar slabega ali sumljivega očitati, kaj šele vpletenosti v afere; ker kot mali podjetnik na področju različnih storitvenih dejavnosti ve bolje od drugih, kaj zavira razmah podjetništva in dobrega počutja v mestu in kako temu odpomoči.

Še več: Luko Novaka za župana podpiram zato, ker ni populistično gobezdalo, ki bi si v svoji dosedanji karieri nagrabil toliko nezaslužene medijske pozornosti in priljubljenosti, da bi zdaj lahko obljubljal karkoli, pa bi mu vsi brez nadaljnega nasedali in omedlevali od njegove samoumevne dobrohotnosti in požrtvovalnosti; ker ni kao po krivici odstavljen, od moči in vpliva obseden milijarder, ki bi rad pred penzijo iz čiste zdolgočasenosti naredil še kaj dobrega za narodov blagor in si postavil spomenik; ker si samozaverovano ne domišlja, da so najprimernejši kandidati za župansko funkcijo véliki, strahospoštovani menedžerski polbogovi; ker ne sedi na lovorikah, ki mu jih najbolj fanatično priznavajo samo in ravno nevedni, izkoriščani, zmanipulirani, z minimalnim zadovoljni in nad investicijami v bivšo Jugoslavijo navdušeni; ker je direktor družinskega podjetja, od katerega njegovi bližnji legitimno in pošteno živijo, ne pa da bi jim dajal zaslužiti na račun tistih, ki so mu neko premoženje samo zaupali v upravljanje.

Pa še to: ta kolumna ne pomeni, da boste zdaj vsak četrtek do volitev na tem mestu brali navijaško kroniko o kandidaturi Luke Novaka.

  • Share/Bookmark

Moja zgodovina mobitelov (2.) — Nokia N80 (1.)

Petek, 21. julij 2006

Kdo pravi, da bi zgodovina morala potekati kronološko? Naj po tej dolgi pavzi skočim na konec zgodovine, k najnovejšemu telefonu: Nokia N80. Se bom že kdaj drugič vrnil k predhodnikom.

Kritike novega mobitela nisem pisal že pet let, in še tista v Financah je bila moja prva. Šlo je za [review Nokie Communicatorja 9210]( http://www.finance-on.net/?MOD=show&id=9472), ki je ravno takrat izšel. To je bil epohalen, neponovljiv dogodek — namreč izid, ne moja ocena —, ki dandanes ni možen, ker smo se na serijsko izhajanje telefonov že preveč navadili. In četudi je Nokia N80 morda enako epohalna kot Communicator 9210, potem to ni isto.

DSC00593.jpg

Odvadil sem se že nestrpno pričakovati nove mobilne telefone. Zadnji, ki me je delal živčnega, ko ga v nasprotju z napovedmi proizvajalca, uvoznika in operaterja še ni bilo od nikoder, je bila konec leta 2004 Nokia 6630. Ko pa je letos spomladi zamujala Nokia N80, nisem bil niti nestrpen niti živčen. Morda zato, ker sem 6630 nameraval kupiti, N80 pa so mi na Mobitelu obljubili za test.

Mi pa vsekakor ne gre preveč v račun, če je neka nova, prelomna, advanced, state-of-the-art, neverjetna Nokia že na trgu, jaz pa je še nimam! Jaz pa še vedno drkam 6630, 6680, N70 in delam fotke na bednih ena-tri ali dva mega pikslih! To je čisto neverjetno!

Vsekakor je N80 izjemen telefon. Dejstvo, da je povezljiv z brezžičnim intenetom, je fascinantno. WLAN povezljivost že dobro leto in pol premore Communicator 9500, toda dandanes je ta telefon — priznajmo — že malo dinozaverski. Ker sem doma te dni brez ADSL povezave in posledično brez MC-bzzzzz omrežja, ki se širi iz mojega AirPort Expressa, sem šel N80 sprobat na Mobitelov neo v Cutty Sark. (Ni se mi dalo do Žmauca, kjer je WLAN zastonj.)

Screenshot0010.jpg

Štirje kvadratki (ob povezanem bluetoothu) v opravilni vrstici so ikona za WLAN. Glede na moč signala kvadratki postajajo polni.

Prepričan sem, da bo vsakdo, ki je že navajen na hitrost nalaganja strani na računalniku, iskreno osupnil nad učinkom, ki ga enaka hitrost ustvari na tako majhni napravi, kakršna je drekec-pekec od mobitela! Pozor: ekran meri 34 x 41 milimetrov, toda v ta pravokotnik je natrpanih 352 x 416 pikslov, velikih torej manj kot desetinko milimetra! Si predstavljate, kako ostra je videti slika na tem ekranu? Absolutno neverjetno!

Za feeling naj prikažem screenshot. V Galeriji, ko je ekran ležečega formata, je tri mega velika posneta fotka (2048 x 1536 pikslov) videti takole:

Screenshot0006.jpg

In če smo že pri srfanju, je treba povedati, da ima N80 famozen brskalnik z minimap funkcijo. Ta počne naslednje: če povlečemo kurzor proti robu strani, se čez izrez strani, ki ga tisti hip gledamo na ekranu, prikaže pomanjšana stran v celoti, v njej pa rdeč okvir, ki kaže, kaj je na ekranu v celoti.

Screenshot0005.jpg

Zaradi povečanja ločljivosti ekrana s 176 x 208 na 352 x 416 pikslov so zdaj črke in ikone (lahko) manjše kot na prejšnjih telefonih. To je dobro pri ikonah, ki jih zdaj vidimo 12 (3 vodoravno, 4 navpično) namesto 9 (3 x 3), manj pa pri nekaterih črkah, naprimer pri pisanju mesidžev. Črke so tako majhne, da si bom morda moral celo jaz omisliti očala.

Screenshot0012.jpg

N80 ima očitno še nek bug, ki bluetooth povezavi pošiljati podatke z običajno hitrostjo okrog 50 ali 60 KB/s, na katero smo navajeni že iz prejšnjih modelov. Meni je to uspelo le enkrat, sicer pa se zadeva vleče s hitrostjo okrog 15 KB/s. Kar je pri fotkah, težkih tudi čez en mega, lahko zelo sitno.

Zelo sem zadovoljen s korakom naprej v Koledarju. Sestankom, Beležkam in Obletnicam so dodali Opravila, ki jih temu primerno ni več v Pisarni. Še več: kaj so nam koristila opravila v prejšnjih Nokiah, če pa niso imela alarma? Zdaj je to urejeno: tako kot za sestanek si lahko tudi za opravilo nastavimo datum in uro alarma.

Več jutri.

  • Share/Bookmark