Arhiv za 27. Julij 2006

Alfred de Vigny: Chatterton

Četrtek, 27. julij 2006

Ko sem začel pred kakšnim letom dni objavljati ta blog, sem se širokoustil, da bom publiciral tudi literarna dela, ki sem jih sam prevedel. V tem času nisem v to smer naredil nič, čeprav mi ne bi bilo treba veliko.

No, v računalniku sem po naključju naletel na svoj prevod drame Chatterton Alfreda de Vignyja. Prevedel sem jo po naročilu Drame SNG v Ljubljani oz. ravnatelja Janeza Pipana, ki jo je uvrstil na repertoar Male Drame v sezoni 2003/04.

To dramo sem si želel prevesti, že odkar sem bil bruc na francoščini in primerjalni književnosti. Naključje je hotelo, da sem prevajal (dokler sem prevajal) vse druge avtorje, samo Vignyja ne. Po vseh teh letih, ki so sem kot prevajalec že zdavnaj izpregel — razen redkih izjem, ki si jih nisem izbiral sam —, sem potihem še vedno razmišljal o Chattertonu, le da nisem bil več v letih, ko bi se mi ljubilo prevajati za predal. Tako sem nekega dne predlagal uprizoritev Pipanu in mu posodil knjigo, da si osveži spomin. Predlog je sprejel, in tako sem se čez čas lotil dela.

Prevajalci že vejo, toda naj to navržem kot zanimivost za širšo publiko. Skorajda ni slabše plačanega intelektualnega dela od knjižnega prevajanja literarnih del. Honorar za avtorsko polo prevoda (30.000 znakov) je precej beden — vsaj bil je, odkar pomnim, in dvomim, da je danes kaj boljši —, pri tem pa je to kar zajetna količina teksta. Predstavljajte si, da prevajate obsežen roman, dolg kakšnih 300 tipkanih strani, se pravi 10 pol. Za to delo boste porabili nekaj mesecev, plačali pa vam bodo okrog pol milijona SIT!

In zdaj keč: približno toliko sem jaz pokasiral za prevod Chattertona, čeprav obsega le nekaj več kot 100.000 znakov. Gledališča imajo namreč pavšale za izvirne drame in za prevode, ki so hvala bogu veliko radodarnejši od knjižnih honorarjev.

Na tem mestu bi se rad še enkrat zahvalil dramaturgu predstave Janu Joni Javoršku, ki mi je s svojim odličnim občutkom za francoščino dal nekaj upoštevanja vrednih predlogov.

henry-wallis-chatterton.jpg

Henry Wallis: Chattertonova smrt (1856)

In to je zdaj to: téléchargez!

chatterton.pdf

  • Share/Bookmark

Roka, ki pije viski

Četrtek, 27. julij 2006

*Ta tekst je star sedem, osem let. Če se prav spomnim, je iz serije kvazikolumen, ki sem jih po vzoru Philippa Delerma (“Prvi požirek piva in drugi mali užitki”) pisal nekaj časa za Nedelo. Spomnim se tudi, da sem enkrat pisal o tenisu in dal naslov “Oranžen okrog gležnjev”. Zdi se mi, da mi je ta ratal, pa ga meni nič, tebi nič objavljam.*

Da si ne boš domišljal, da si poznavalec. Ti si samo fajnšmeker, ki je prerasel te male, osnovne oblike dezinsekcije z ledom, znane pod imeni ballantines, johnny walker, c. c. in jack daniel’s.

Viski je med pijačami to, kar so med jedmi zrezki: ploščata, bolj ali manj zapečena pijača, ki pa je ne konzumiramo pri strani, temveč odstiramo po plasteh. Zadnji dokaz je zadnji požirek, ko od biftka ostane samo še celofan. Za razliko od piva, kjer šteje prvi, je ta odločilen.

Potem je tu tudi misticizem Škotske: zelenih prostranstev in skalnih robov z deževji in meglicami. Da vino vzbuja v pivcu aluzije na jesenske barve in pokrajine vinorodništva, je floskula. Medtem pa je pri viskiju res, da njegova ostrina in mehkoba pošiljata na Škotsko — seveda zlasti take, ki so bili tam le v duhu.

Del fascinacije z viskijem je eksotika imen: sama čudna, ki jih ne znaš prav izgovarjati in jih niti mimoidoči Angleži ne znajo pojasniti. Ene ugankarsko uvrščaš v skupino na mehki Ć: denimo bruichladdich in glenfiddich; talisker te asocira na pravljičnega kralja s tremi sinovi; lagavulin zveni, kakor da gre za nekega Sergeja Nikolajeviča, ki bi lahko bil kak hinavski birokrat iz Dostojevskijevega “Idiota”; medtem pa se pri chivasu (regalu) ne moreš odločiti, ali bi ga imel za Francoza ali Indijca.

Sicer pa je za vaju s princem Charlesom kralj viskijev laphroaig. Vonj dimljene šote je zakon, ki ga ne more razveljaviti noben notar za šankom. Deloma tudi zato, ker ti na Isle of Islay ponujajo kvadratni čevelj posestva, za katero lahko dvigneš rento v protivrednosti kozarca laphroaiga letno, če le izpolniš in pošlješ listek, najden v valjastem kartonu.

Bistveno pa je, da prestrežeš kapljico, ki polzi po vratu, ko zapiraš steklenico. Ta vonj idealno degustiraš šele na koži prstov, impregnirani z cigaretnim dimom. Laphroaiga ne piješ ti, temveč tvoja leva roka — pri tem pa si z desno popravljaš kilt, da ne bi kazal kolen.

  • Share/Bookmark