Roka, ki pije viski

Četrtek, 27. julij 2006

*Ta tekst je star sedem, osem let. Če se prav spomnim, je iz serije kvazikolumen, ki sem jih po vzoru Philippa Delerma (“Prvi požirek piva in drugi mali užitki”) pisal nekaj časa za Nedelo. Spomnim se tudi, da sem enkrat pisal o tenisu in dal naslov “Oranžen okrog gležnjev”. Zdi se mi, da mi je ta ratal, pa ga meni nič, tebi nič objavljam.*

Da si ne boš domišljal, da si poznavalec. Ti si samo fajnšmeker, ki je prerasel te male, osnovne oblike dezinsekcije z ledom, znane pod imeni ballantines, johnny walker, c. c. in jack daniel’s.

Viski je med pijačami to, kar so med jedmi zrezki: ploščata, bolj ali manj zapečena pijača, ki pa je ne konzumiramo pri strani, temveč odstiramo po plasteh. Zadnji dokaz je zadnji požirek, ko od biftka ostane samo še celofan. Za razliko od piva, kjer šteje prvi, je ta odločilen.

Potem je tu tudi misticizem Škotske: zelenih prostranstev in skalnih robov z deževji in meglicami. Da vino vzbuja v pivcu aluzije na jesenske barve in pokrajine vinorodništva, je floskula. Medtem pa je pri viskiju res, da njegova ostrina in mehkoba pošiljata na Škotsko — seveda zlasti take, ki so bili tam le v duhu.

Del fascinacije z viskijem je eksotika imen: sama čudna, ki jih ne znaš prav izgovarjati in jih niti mimoidoči Angleži ne znajo pojasniti. Ene ugankarsko uvrščaš v skupino na mehki Ć: denimo bruichladdich in glenfiddich; talisker te asocira na pravljičnega kralja s tremi sinovi; lagavulin zveni, kakor da gre za nekega Sergeja Nikolajeviča, ki bi lahko bil kak hinavski birokrat iz Dostojevskijevega “Idiota”; medtem pa se pri chivasu (regalu) ne moreš odločiti, ali bi ga imel za Francoza ali Indijca.

Sicer pa je za vaju s princem Charlesom kralj viskijev laphroaig. Vonj dimljene šote je zakon, ki ga ne more razveljaviti noben notar za šankom. Deloma tudi zato, ker ti na Isle of Islay ponujajo kvadratni čevelj posestva, za katero lahko dvigneš rento v protivrednosti kozarca laphroaiga letno, če le izpolniš in pošlješ listek, najden v valjastem kartonu.

Bistveno pa je, da prestrežeš kapljico, ki polzi po vratu, ko zapiraš steklenico. Ta vonj idealno degustiraš šele na koži prstov, impregnirani z cigaretnim dimom. Laphroaiga ne piješ ti, temveč tvoja leva roka — pri tem pa si z desno popravljaš kilt, da ne bi kazal kolen.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 27. Julij, 2006 ob 14:15 v kategoriji MC Arhiv, O, moj Blog!.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.