1. pismo, Marko Borisu: Poročilo bo, ker je kaj poročati 7. julija)

Ponedeljek, 31. julij 2006

Dragi Boris,

za razliko od naju, ki sva se v sredo v Splitu zgrešila, sta imela vaš in naš predsednik pred dvema tednoma prijateljski, neformalni sestanek. Ne vem, ali ste na Hrvaškem na tekočem z Drnovškovo neverjetno in za marsikoga tudi iritantno duhovno preobrazbo, ki jo je doživel v zadnjem letu dni. Če ste — ali če si vsaj ti —, potem se ti ne sme zdeti čudno, da je bil sestanek prijateljski in neformalen. Naš predsednik, vrhovni poveljnik Slovenske vojske in vrhovni guru populistične new-age filozofije, samooklicani duhovni vodja Slovencev — demokratično izvoljeni in za nameček še samooklicani, kakšna kombinacija! — in promotor pozitivne energije ter višje ravni zavesti sploh ne bi mogel imeti sestanka, ki ne bi bil prijateljski in neformalen.

Kakorkoli: zadnji predsednik predsedstva neokrnjene SFRJ je povabil zadnjega predsednika predsedstva okrnjene SFRJ, da bi se malo pogovorila o medsebojnih problemih, ki tarejo Slovenijo in Hrvaško. Ugotovila sta, da “reševanje odprtih vprašanj ne napreduje”, ker da jih “vladi obeh držav niti ne poskušata reševati”. Svoji vladi sta pozvala, “naj začneta reševati [zlasti] nerešeni vprašanji meje in dolga varčevalcem nekdanje Ljubljanske banke”.

Premier Janša je počakal dva dni, potem pa je izjavil, da bi se “spodobilo”, da bi predsednik seznanil vlado z rezultati pogovora, ne pa da deluje “neusklajeno” — zato da pričakuje poročilo. In glej, že naslednji dan je Drnovšek spustil premieru v faco spet eno teh svojih kao civilnodružbenih bizarnosti, s katerimi si pri apolitičnih volilcih kuje politični kapital (ki ga tako ali tako več ne rabi): “Poročila o sestanku z Mesićem ne bo, ker ni o ničemer poročati.”

Zakaj je potem sestanek sploh bil, ni pojasnil.

Midva sva v podobni, a obenem čisto drugačni situaciji. Tako kot najina predsednika tudi midva komunicirava na prostovoljni in dobronamerni bazi, le da nisva zavezana niti politični korektnosti dobrih medsosedskih odnosov, niti pozitivni energiji med najinima presvetlima narodoma. Seveda pa si imava tem več povedati kot kolumnista. Kolumnisti merijo pulz naroda in so pri tem za razliko od politikov — zlasti od predsednikov in zunanjih ministrov — tudi normalni ljudje. Midva sva normalna v tem smislu, da nama klovni kot Joško Joras in Slaven Letica ali poklicni pozitivci kot Janez Drnovšek in Stipe Message ne morejo pokvariti veselja, temveč ga nama lahko samo še stopnjujejo. Kolumnista iz različnih držav sta ravno prav vzvišena ali vsaj kritično distancirana nad svojima narodoma, da se lahko bolj čutita rojaka med seboj, v intelektualnem in profesionalnem smislu, kot pa vsak s svojimi sodržavljani v dobesednem, nacionalnem.

Tak način komuniciranja in razumevanja, kakršnega lahko vzpostaviva midva, pa lahko po mojem še posebej prav pride Hrvatom in Slovencem. Če uradnih političnih stališč in potez — in belih knjig, vključno z medijskimi (dez)informacijami — niti ne omenjam, potem odnose med najinima državama obremenjujejo stereotipi o identiteti enih ali drugih, predsodki, negativizem, hujskaštvo, zavist, užaljenost in privoščljivost. V tem smislu lahko najino dopisovanje deluje kot balzamični zvarek cinizmov, kritičnosti, ironije, humorja in distance. Slovenci so od mene tega že vajeni, zato jim s tem zdaj postrezi še ti. Vem, da ni tvoj namen in cilj ali celo naloga, da bi Hrvatom delal uslugo — a dejstvo je, da jim jo boš. Tvoje opravičilo bo, da boš istočasno naredil uslugo tudi Slovencem.

Glede tega, da bodo te epistole tako rekoč unilateralne, se pravi objavljene samo v slovenskem mediju, pa imam pripombo ali dve.

Da se je teh mednacionalnih kolumnističnih epistol domislil slovenski časopis, se mi zdi tipično. Odnosi med Slovenijo in Hrvaško so lahko takšni ali drugačni, dobri ali slabi, toda v vsakem primeru so asimetrični, disproporcionalni. Dejstvo je, da Slovence Hrvati bolj zanimajo kot pa Hrvate zanimajo Slovenci. Mi se z vami zavestno ali podzavestno več ukvarjamo kot vi z nami. Tega ti ne razlagam zato, ker bi bil užaljen. Nasprotno. Zdi se mi, da je vaš odnos do nas bolj normalen — da ne rečem bolj zdrav — kot naš odnos do vas. Vse, kar se dogaja na Hrvaškem in je na nek način povezano s Slovenijo, Slovenci potencirajo ali celo dramatizirajo oziroma senzacionalizirajo. Sam mislim, da s tem ne prispevamo nič dobrega k našim odnosom, ker to praviloma izpade malenkostno, vsiljivo in trivialno, obenem pa tudi prepotentno in samovšečno. Naj ilustriram.

Enkrat lani sta imeli najini vladi skupno sejo na Brionih. Tega nepomembnega, bolj kot ne protokolarnega dogodka so bili dva dni polni vsi slovenski mediji. Janša in Sanader in Rupel in Belinda in drugi so se vozili z beach buggyji med srnicami in nakladali o izboljšanju odnosov, slovenski mediji pa so iz tega naredili epohalen breaking news! Hrvaški mediji temu niso nasedli. Razloži mi, prosim, zakaj ne. Po svoji novinarski pameti bi rekel, da zato, ker se vladi pač nista o ničemer bistvenem dogovorili, pri tem pa tudi ni prišlo do nobenega škandala ali incidenta — in zakaj bi potem poročali o takem nedogodku? Še več! Tega niti ne bi vedel, saj premalo redno in pozorno spremljam hrvaške medije. To vem zato, ker se je slovenskim medijem samim očitno zdelo zamalo, da je pozornost, posvečena brionskemu srečanju, enostranska, in so se čutili dolžne opozoriti slovenske bralce in gledalce na to, da so hrvaški mediji srečanje skoraj popolnoma ignorirali.

Občutek imam, da se Slovenci tako radi ukvarjamo s Hrvati zato, ker nas to utrjuje v prepričanju, da smo nad vami superiorni.

Za naslednje pismo bom imel genialno temo! Kot sem ti zadnjič omenil v mailu, sem na počitnicah v Ninu. Glede na to, da je nekje na sredi med Savudrijo in Prevlako, je to seveda rit Jadrana, ampak je totalno simpatično. Skratka, včeraj sem ob cesti slučajno opazil plakat za Severinin koncert: danes zvečer v diskaču Sin City v Privlaki, nekaj kilometrov stran proti Viru! Moja prijateljica je njena fenica in itak ne bi preživela, če bi to zamudila. Zame pa bo to zanimiva priložnost za študij hrvaške družabno-razvedrilne sociale. Severina seveda ni moj tip ne v glasbenem smislu ne kot pop ikona, zato se mi zdi še posebej zabavno, da jo bom prvič (in po mojem zadnjič) poslušal v taki kvazi las-vegas vukojebini. Sin City! Da ne bojo slučajno snemali kak video!

Kot ne bi rekel Drnovšek: poročilo sledi.

Bok,

Marko

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 31. Julij, 2006 ob 13:09 v kategoriji Dragi Boris, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.