3. pismo, Marko Borisu: Sportske in glasbene novosti (18. julija)

Ponedeljek, 31. julij 2006

Dragi Boro,

najini prvi dve pismi sem pomotoma poslal na Dnevnik, kjer so ju meni nič, tebi nič objavili. Tvoje edino upanje, da te na Hrvaškem ne bodo imeli za slovenskega vohuna, tako ostaja dejstvo, da tvoji rojaki ne berejo slovenskih časopisov. Nihče razen Slovencev ne bere slovenskih časopisov. Zate je to sreča, za slovenske medije pa velika nesreča. Slovenski mediji, zlasti seveda tiskani, so obsojeni na slovenski trg. Kot da ne bi bilo dovolj že to, da nas je samo dva milijona in od tega samo deset, petnajst odstotkov funkcionalno pismenih, je za nameček še zanemarljivo majhno število Neslovencev, ki bi znali slovensko. In kot da niti to dvoje skupaj ne bi bilo dovolj, je problem še v tem, da Neslovencev Slovenija ne zanima (preveč).

Neslovenci je izraz, ki se v politično korektni rabi uporablja za pripadnike narodov in narodnosti nekdanje SFRJ, ki se trenutno ali permanentno nahajajo v Sloveniji. Sam ga uporabljam za kogarkoli, ki ni Slovenec: ergo tudi — če nanese — za Kitajce, Angleže, Romune, Argentince, Inuite, Laponce. In to neglede na dejstvo, če so že kdaj stopili na ozemlje Republike Slovenije ali če so zanjo že kdaj slišali.

Kljub temu pa se mi zdi beseda Neslovenec precej bedasta in jo zelo nerad uporabljam. Nisem še namreč slišal, da bi v katerikoli državi oziroma v kateremkoli (uradnem) jeziku imeli izraz za pripadnike drugih narodov, sestavljen iz oznake za pripadnika večinskega naroda in iz nikalne predpone. Edini slovnično podoben primer, ki se ga spomnim, datira iz časov senatorja McCarthyja, ki se je ukvarjal z “un-American activities”.

Morda pa je nezanimanje za Slovenijo samo maščevanje, da smo si izmislili tako čudno besedo za pripadnike drugih narodov? A kakorkoli: že zadnjič sem ti navrgel opazko, da Slovence Hrvati bolj zanimajo kot pa Hrvate zanimajo Slovenci — kar je, kot pravim, nerodno tudi za medije in nasploh, v narodnogospodarskem smislu —, pa nisi reagiral. Res bi rad slišal iz prve roke: zakaj po tvojem Hrvatov Slovenci ne zanimajo (razen če vam ukrademo kakšen zaliv, hrib ali gol)? Povej mi iz tvojih lastnih izkušenj: zakaj si v osemdesetih letih poslušal Lačni Franz in bral Mladino, potem pa ne več? Iz političnih razlogov? Je bila Slovenija takrat “svetilnik za konec XX. stoletja”? Ali pa mogoče misliš, da od takrat v Sloveniji ni bilo več dobrih bendov, ki bi jih bilo vredno poslušati vsaj sporadično? Ali časopisov in revij, ki bi jih bilo vredno brati vsaj občasno? Kolikor vem, vaše založbe tu in tam izdajo kakšnega slovenskega avtorja, ampak tudi ne bog ve kaj. Zakaj?

Odgovori mi neženirano. Pripravljen sem na kakršnekoli očitke, kritike, žalitve, cinizme in podobno. (In če bodo šokirani bralci, te bom že branil.) Odgovori karkoli, tudi če ni res. Magari to, da smo Slovenci Kalimeroti, ki se imajo za najbolj zanimive na svetu in so zato prepričani, da je nezanimanje do njih celo s strani sosedov v nebo vpijoča krivica.

Po drugi strani pa masa Slovencev — relativna masa, seveda — bere hrvaške revije in časopise. Sportske novosti se berejo, odkar pomnim. Izhajajo celo v slovenščini, ampak Slovenci jih raje berejo v hrvaščini. Medtem pa en slovenski športni dnevnik — v primerjavi s SN precej diletantski — po nekaj letih komaj životari, še en bolj nov pa je po manj kot letu dni propadel. Med svetovnim prvenstvom v nogometu so slovenski gledalci tako množično preklapljali na HTV, da sta RTVS in Kanal A, ki sta kupila pravice za prenose tekem za Slovenijo, po uradni poti dosegla, da so kabelski operaterji vaš program izklapljali. Ljudje so znoreli. Za Glorio tudi vem, da je zelo brana. Globusa sicer ne berejo več toliko kot v najboljših Torbarininih časih Danas — ali v še starejših časih Start! —, ampak vsaj medijski profesionalci ga berejo redno. Ali pri vas vsaj kak urednik bere slovenske cajtenge?

In potem je tu glasba. Slovenci so nori na ex-YU glasbo, morda še najbolj na hrvaško. V Sloveniji imaš stare rockerje, nostalgične za Filmom, Azro in Prljavim kazalištem. Imaš kmete, ki mislijo, da se bodo pomladili tudi sami, če so se pomladili Novi fosili. Imaš postsocialistični srednji sloj, ki še danes tiho in elegantno tripa na Terezo Kesovijo in Oliverja Dragojevića. Ampak ne govorim o teh fanih. Govorim o novih generacijah Slovencev, ki poslušajo Severino, Tonyja Cetinskega, Gorana Karana, Gibonnija in še cel kup izvajalcev, ki se jih bodisi ne spomnim ali pa jih sploh ne poznam.

Pazi, jaz te glasbe ne poslušam, pa če je slovenska ali hrvaška, zato ne štekam, zakaj folk vse to posluša — pa še Ceco za nameček. Zdaj, ko sem slišal v živo Severino, pa štekam še tem manj.

Glede vaše vrle Splitčanke sem pravilno domneval, da je nekaj posebnega. Kot rečeno, to ni bila nikoli moja glasba, ampak bilo mi je jasno, da take pevke v Sloveniji nimamo. V Sloveniji imamo nekaj napol seksi trap brez posluha, brez feelinga, brez šarma, brez duhovitosti, brez osebnosti. Severina vse to ima. Zato sem mislil, da imajo slovenski fani vse razloge, da jo cenijo. To se je sicer izkazalo za resnično, ampak …

Severinin koncert privlaškem Sin Cityju se je začel ob 1:45 zjutraj. Mislil sem, da bom znorel, še preden se je začelo. Odkar sem pred dvajsetimi leti z Luko Novakom nazadnje pustošil v poreškem Internationalu, sem že pozabil, da obstajajo UV reflektorji. No, najbolj sem bil presenečen nad dejstvom, da je Severina tako hrvaška. Temu bi skorajda rekel državotvorni pop. Nič slabega, ampak to se mi je zdelo šokantno. Prvič v življenju sem se na Hrvaškem počutil tujca. Prvič v življenju sem se počutil tujca na koncertu. Nisem razumel te scene, ker so se mi pevka, pesmi, publika in prostor zdeli preveč hrvaški. Pa ne samo, da je nisem razumel. Nisem je hotel razumeti! Mislil sem si: kaj delam tu, tu nimam kaj iskati. Kako je lahko pop glasba tako zelo nacionalna ali vsaj lokalna? Marsikaj, kar sem že kdaj poslušal, je bilo nacionalno obarvano — a ne tako, da bi me odbijalo do te mere, da neke morda čisto prijetne glasbe ne bi mogel vzeti za svoje.

Ob pol štirih — ko sem bil že napol mrtev, koncerta pa še zdaleč ni bilo konec —, sva se odplazila nazaj v Nin. Zbudil sem se šele opoldne in ves siten. Saj ne rečem, da tale Severina ni simpatična. Ampak zakaj mi noče in noče v uho? Sem preveč trmast? Preveč Nehrvat? Pa kako sem bil vesel, ko je recimo v Wimbledonu zmagal Ivanišević! Zakaj? Razloži!

Toliko za danes. Kako pa kaj Brač?

LP/MC

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 31. Julij, 2006 ob 13:15 v kategoriji Dragi Boris, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

1 komentar na “3. pismo, Marko Borisu: Sportske in glasbene novosti (18. julija)”

  1. boštjan pravi:

    to, da sportske izhajajo tudi v slovenščini po mojem ne drži … vsaj takrat, ko sem jih nazadnje kupil (dan po tekmi hrvaška – avstralija – tipično privoščljivo slovensko, ane?) so bile cele v hrvaščini … je pa res, da imajo za slovenski trg posebno naslovnico in nekaj notranjih strani in nekaj prostih spisov mihe štamcarja – ampak vse v hrvaščini …

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.