5. pismo, Marko Borisu: Naši sosedje Čehi (25. julija)

Ponedeljek, 31. julij 2006

Dragi Boro,

najprej nekaj novic s SLO-CRO fronte: Okrožno sodišče v Kranju je obsodilo na dve leti zapora in pet let izgona iz države nekega zmešanega Hrvatarja, ki si je drznil prinesti čez mejo magnum in oropati banko na Bledu. Halo, Bing? Kako brat? Opet u ćuzi? Ah, amater! Tip jo je še dobro odnesel.

Na Dragonji pa je Joras poskusil prepričati hrvaške oblasti, da bi odstranile cvetlična korita s kolovoza, ki pelje k njegovi gnusni, čisto v hrvaškem stilu neometani hiši. Po sicer neuspešnih pogajanjih so bili vsi skupaj videti naravnost srečni in ponosni, da se niso stepli, ampak da so se pogovorili kot civilizirani ljudje, ne?

Če ti bo kdorkoli težil, da si slovenski vohun, mu povej, da to delaš v afektu, ker si dopisuješ s slovenskim veleizdajalcem. Naj ti skratka na hitro razložim svoje stališče do problema Joras (in do Jorasa kot problema).

Nočem biti preveč seznanjen s temi zadevami, saj bi mi požrle več časa in možganskih kapacitet kot kompletna zgodovina slovensko-hrvaških odnosov, vključno s povojno razdelitvijo na Cono A in B in Kardeljevo razmejitvijo med Slovenijo in Hrvaško. Te kolobocije s katastri in pristojnostmi se mi upirajo. Joras je mogoče res nesrečnik, ki se mu je podrl svet: legitimen slovenski državljan na legitimnem hrvaškem ozemlju. Toda to je problem, ki bi ga morala znati rešiti en vaš birokrat iz občine Buje in en naš iz občine Piran, namesto tega pa eni in drugi delamo tak cirkus, kot da se tepemo za célo Istro (magari samo Slovensko).

Joras se mi prav nič ne smili, saj inscenira obmejne incidente s Hrvaško in se pri tem dela, kot da Slovenija s tem nič nima opraviti. Jorasa zdaj res mogoče maltretira Hrvaška — in to, priznajmo, na trenutke izjemno duhovito: s cvetličnimi koriti! —, toda izdala ga je Slovenija. Njegova lastna država je tista, ki zanj ni storila nič, medtem ko se je Hrvaška ves čas samo držala črke zakona, kot da je pod Jorasovim balkonom nahajališče nafte! On bi se moral boriti proti Sloveniji, ne pa proti Hrvaški! Toda kaj hočemo, taki so pač domoljubi: vedno so za vse krivi drugi, samo domovina, bleda mati, je vedno nedolžna.

Vašemu stand-up komiku v obrambo je treba povedati, da so Slovenci res nesrečen narod. Ko se vojne vihre in diplomatsko kupčkanje čez desetletja poležejo, se Slovenci vedno pritožujejo — in to marsikdaj celo upravičeno —, da se jim je zgodila zgodovinska krivica. Velesile, ki niso imele razumevanja za nemočni mali narod, so v imenu višjih, globalnih interesov potegnile mejo tam, kjer je bilo za Slovence najslabše. To je morda res. Toda po petdesetih, šestdesetih letih krivic ni več. Kateri Slovenec bi si pri polni zavesti upal trditi, da je meja na Dragonji krivična? Meja poteka pač tam, kjer poteka. So fucking what?! Objektivno gledano je to krivica le za Jorasa, za Slovenijo kot državo pa ne. In če gledam oslarije, ki se jih gremo v tej zadnji luknji Mediterana, si ne morem kaj, da ne bi domneval, da so bili v vseh teh za Slovenijo usodnih pogajanjih, na katerih smo po svetovnih vojnah izgubljali sonarodnjake in ozemlja, morda v ozadju nergaški nacionalni gruntarji a la Joras, čigar interese so se politiki trudili zastopati, pri tem pa niso videli čez njihov plot.

V neki kolumni pred leti sem napisal, da bi Slovenija morala pokazati širokogrudnost. Problem Jorasovega grunta bi morala rešiti tako, da bi se v hrvaško korist odpovedala vsakršnim pretenzijam na tisto krpo zemlje — vključno s pretenzijami kateregakoli svojega državljana — in v tem duhu Jorasu na svoje stroške zgradila ekvivalentno stanovanjsko hišo na parceli po njegovi izbiri kjerkoli na ozemlju Slovenije, a pod pogojem, da se nahaja najmanj nekaj kilometrov od katerekoli državne meje.

Slovenci in širokogrudnost pa sta žal nezdružljiva pojma. Demagogi kot Janez Podobnik — to je tisti, če se spomniš, ki je morda prišel v Državni zbor samo zato, ker so mu vaši policaji en teden pred volitvami na Jorasovini zvijali roko in pahnili čez ograjo — bi raje storili harakiri na Savudrijskem rtu ali kaj podobnega, kot pa kaj takega dovolili.

Sicer pa ti moram poročati, da so najina pisma nekaterim bralcem všeč, drugi pa nič ne rečejo. To je dobro znamenje. Kot kolumnist in tudi pisatelj veš bolje od mene, da si avtor bolj šteje v čast, če ga bralci kritizirajo, kot pa če molčijo. Molk — mislim molk tistih, ki so nekaj prebrali, pa nič ne rečejo — je najhujša kritika. Zdi se mi, da se v Sloveniji počasi spreminja ta grozna navada, da ljudje raje šimfajo kot pa hvalijo. Včasih je bilo pri nas tako, da so ponavadi imeli kaj povedati nezadovoljneži, vsi drugi pa so bili tiho. Šele zadnja leta je malo drugače.

No, najini bralci so opazili, da se v pismih ne prepirava: enim je točno to všeč, drugi pa pogrešajo debato, konfrontacijo. Morda so prvi literarno-družboslovni tipi, drugi pa bolj kverulantno-politični? Ali drugače: da so prvi privrženci hrvaško-slovenske sprave in da drugi (na naši strani) mislijo, da bi te moral pošteno nadreti kot narodnega sovražnika?

Moram priznati, da me je dejansko nekaj zmotilo v tvojem prejšnjem pismu. Tvoj opis “statističnih Hrvatov, ki na počivališču na cesti v Avstrijo stojijo ob svojih rabljenih avtomobilih, zaustavljajo Slovence in jih rotijo za kanister bencina” je po mojem malo preveč krut in posplošujoč. Prvič, če že kakšnemu Hrvatu z rabljenim avtom zmanjka bencina v Sloveniji, to gotovo ni pravilo. In drugič, ali mar misliš, da bi Slovenci morali biti ponosni, da imamo nove avtomobile z vedno polnimi tanki? (Kar seveda tudi ni pravilo.) Če bi bili, bi se nam Željko Pervan res upravičeno posmehoval!

V tvoji negativistični prispodobi sem prepoznal tudi svojo slabost. Tudi sam sem včasih preveč jezen na Slovence oziroma, če preciziram, tudi meni je včasih nerodno zaradi Slovencev, ker so v masovnem povprečju neizobraženi, nekultivirani, nenačitani, nenaposlušani, indiferentni, ignorantski, nerafinirani, neinteligentni, zafrustrirani, grdi, zoprni, kmetavzarski. To je sicer res, ampak to ni moja stvar. Niti ni to stvar, ki bi se ji moral posmehovati. Mislim, da je posmehovanje svojim zaostalim — ali celo revnim, ne vedno po svoji krivdi deprivilegiranim — sodržavljanom grda razvada intelektualcev v državah bivše Jugoslavije in drugih ex-komunističnih sosedah. Ja, čisto lahko si predstavljam, da nekateri Hrvati mislijo, da so Avstrijci njihovi sosedje. Zakaj pa ne, če so slovenski sosedje lahko tudi Čehi?

Cheer up!

Marko

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 31. Julij, 2006 ob 13:20 v kategoriji Dragi Boris, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.