Obseden od predsednika

Ponedeljek, 31. julij 2006

Prijatelju pošljem mesidž, kaj danes pišem za kolumno, in dobim odgovor: A si ti tko mal obseden od Drnovska? :-) Jaz: Hmmm! On: Ah, ljubezen je tko zanimiva rec :-)

Najbolj zabavna stvar, ki sem jo zadnje čase bral v medijih, je bila reportaža Jureta Aleksiča z mitinga Drnovškovega Gibanja za pravičnost in razvoj v zadnji Mladini. Nasmejal sem se dobesedno do solz. “Da vseeno ni v fazi tistega najstriktnejšega posta, pa je dokazal, ko je pozobal skoraj cel pladenj najbolj špartanskih kanapejev v zgodovini človeštva, namreč koščkov kruha z bobkom zelene paste na vrhu. […] Na odru je Alberto Gregorič, odet v kričeče rdeč pončo in z razkošnim sombrerom na glavi, pel mehiške narodne ter se pri tem drl ‘Viva Štajerska!’ in ‘Arriba! El presidente!’ […] Če ima kdo od trinajstih kaj za povedat, kakšno iniciativo, bo z veseljem prisluhnil, drugače gre pa na glavno dvorišče poslušat Sto prašičkov prepeva.”

Manj zabavna, a še bolj šokantna je tista pasaža, v kateri opisuje, kako ga je predsednik skenslal, ko je prišel na vrsto za vprašanja. V trenutku, ko se je predstavil, je namreč izjavil, da se z njim ne bo pogovarjal, in zavrnil pojasnilo z besedami: “Tukaj sem zasebno.” — kar se mu očitno ni zdelo v nasprotju z dejstvom, da se je (po Aleksiču) “pripeljal z državno floto džipov in z bohotnim, javno plačanim entourageom”.

Ob tem sem se spomnil Marka Zorka (Drnovška), ki je kakšnih deset let nazaj v Razgledih pisal tako imenovani Skrivni dnevnik Janeza Drnovška, starega 46 let in 3. (Naslov se je spreminjal, saj smo starost vsake tri mesece posodabljali.) To je bilo nazadnje, da sem se ob branju česarkoli o Drnovšku krohotal. Kolumno si je izmislil Tadej Zupančič, in sicer po vzoru Skrivnega dnevnika Johna Majorja, ki ga je objavljal Private Eye. Čeprav pod strogo anonimnostjo (vsaj za javnost), je bil Zorko dovolj nor, da je to pisal kot svak takratnega premiera — dokler ni pred časom še v Sobotni prilogi Dela napisal: “Kdo lahko reče predsedniku ‘jebem ti sestro’?” —, si izmišljal nove in nove pripetljaje “dr. Janeza dr. Novška” in seveda megalomanske in egocentrične interpretacije le-teh. Rdeča nit dnevnika je bila namreč v tem, da se ima Dirty Harry za boga. No, ni bil čisto ziher, imel se je pa na sumu.

To omenjam samo kot nekoliko preroško digresijo in kot izraz čudenja, da v zadnjem času, odkar je Drnovšek postal čudak, ki kar kliče po satirični ali vsaj kritični in predvsem redni obravnavi v medijih, še nikomur ni prišlo na misel, da bi uvedel kakšno stalno rubriko na temo odpuljenega predsednika.

Sicer pa imam malo slabo vest, ker se tako pogosto kritično obregujem v lik in delo aktualnega predsednika, saj sem bil tudi sam žrtev njegove nepripravljenosti, da bi se z mano pogovarjal. Tisti, ki vedo, da sem od njega dobil košarico, mi tako zdaj očitajo, da se mu v bistvu maščujem. Ampak naj najprej pojasnim ozadje te zgodbe.

Februarja mi je prišlo na misel, da bi s predsednikom naredil intervju za Zeleno piko. Odgovornemu uredniku Dnevnika se je to zdela dobra ideja. Sam je formalno zaprosil kabinet za intervju, jaz pa sem se znašel po svoje in poskusil s posredovanjem njegovega prijatelja, dobrega-starega Matjaža Bergerja. Ta mi je svetoval, naj mu kar napišem mail, ker da si rad dopisuje — če bi se karkoli zataknilo, bo pa pri mojstru že zastavil dobro besedo zame. Dal mi je predsednikov privatni elektronski naslov, ki pa je bil na moje presenečenje odprt pri enem od ponudnikov zastonj webmaila in za nameček tudi popolnoma prepoznaven. Kakorkoli, predsedniku sem torej napisal vljudno pismo, v katerem je med drugim pisalo naslednje:

[…] “Seveda ne gre za samo še en intervju več v seriji mnogih, temveč za kombinacijo portreta, reportaže in intervjuja — in to ne v dobesednem stilu vprašanj in odgovorov. […] Vaše recentne politične poteze in vaš način življenja so v medijih vzbudili že veliko pozornosti, zato se jim tudi jaz ne bi ne mogel ne hotel izogniti. Seveda pa bi se rad osredotočil na vas kot človeka in kot kompleksno osebnost, ki se skriva za medijsko podobo. Zato bi se rad srečal z vami pri vas doma na Zaplani. […] Kot vam je mogoče znano iz mojih kolumen, se z nekaterimi vašimi izjavami, potezami, prepričanji in nastopi ne strinjam. Upam, da vas to ne bo odvrnilo od srečanja z mano. Sam bi se rad namreč v sproščenem pogovoru o pomembnih in manj pomembnih zadevah na lastne oči prepričal, kdo je v resnici in kakšen je pravzaprav naš predsednik. Tako kot bom vaše izjave prenesel natančno in z dolžnim spoštovanjem, bom tudi svoje vtise opisal po svoje, toda pošteno in dobronamerno.” […]

Mail sem poslal 23. februarja ob 19:39:53 — in že čez 2 uri, 1 minuto in 29 sekund prejel naslednji odgovor:

“Spoštovani gospod Crnkovič, hvala za pozornost in za vašo dobronamernost. Vendar mi čas ne dopušča toliko ukvarjanja s sabo, kot ste predlagali. Kakšen sem in kaj sem v resnici — to bo že čas pokazal. Sam ne bi rad pretirano modroval na to temo, nasploh je bilo tega v medijih dovolj. Če pa boste kdaj zainteresirani za kak krajši pogovor, sem vam na razpolago. Lepo vas pozdravljam. Janez Drnovšek”

Pogoltnil sem slino in napisal nekaj v stilu, češ, hvala vseeno, pa kdaj drugič in vse dobro. Toda res jezen in užaljen sem postal šele čez nekaj dni, ko mi je prišel v roke Diners Magazine. Intervju? S kom drugim kot z Drnovškom! In kdo drug kot Jerca Legan. Nekako sem se prepričal, da sem si v bistvu sam kriv, da nisem atraktivna bejba in še magistra komunikologije za povrhu, pa bi se mi s predsednikom na čelu sami ponujali za intervjuje, in to magari za tovarniška glasila! Po drugi strani me je malo potolažila Mojca Mavec, ki jo zelo cenim in je tudi enkrat takrat naredila intervju z Drnovškom za Modno Jano. Povedal sem ji, da se mi je intervju zdel brez veze, kar je razložila z dejstvom, da je bil pogovor na Zaplani precej nesproščen, če ne celo mučen.

Sem res obseden od Drnovška? Hmmm. Ali ni največ, kar si lahko nek predsednik — ali politik nasploh — želi, da bi mu njegovi državljani sledili kot obsedeni? Če je to res, si lahko samo predstavljamo, kako genialno bi bilo, če bi bil Drnovšek res pozitiven.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 31. Julij, 2006 ob 09:03 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne, MC Arhiv, O, moj Blog!.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

2 komentarjev na “Obseden od predsednika”

  1. Petra pravi:

    Redno berem Mladino in v zadnjem času sem tudi sama zaznala, da me članki/reportaže avtorja Jureta Aleksiča neskončno zabavajo. Dogodke, o katerih poroča, tako doživeto in duhovito opisuje, da se nasmejim do solz.

  2. Ivan pravi:

    Si kar mislim, zakaj te predsednik ni sprejel, da bi z njim opravil intervju.

    Vsi te poznamo kot (pre)drznega pisca, ki (za nekatere) pogosto prestopi mejo sprejemljivih vprašanj in komentarjev. Hkrati vas prav zaradi tega tudi beremo. Da se ob tem jezimo ali zabavamo. Ni pa nujno, da si to želi tudi naš predsednik. Tako mislim.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.