Arhiv za Avgust, 2006

Ateizem in vprašanje strpnosti

Četrtek, 31. avgust 2006

Imam dva dobra prijatelja. Za enega ne vem, ali je veren, za drugega pa ne vem, ali je gej. Že to je dovolj nenavadno formulirano: zakaj bi za prvega sploh moral misliti, da je veren, za drugega pa, da je gej? Kako bi to lahko sploh pomislil? Posumil?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Ni ovir za asociacijo na felacijo: rada ima čvrste gobe!

Sreda, 30. avgust 2006

Asociacije na fafanje v reklamah za sladoled so verjetno neizogibne in smo se jih že navadili. Ljudje smo pokvarjeni, reklamarji pa še bolj. Kaj hočemo.

Toda kako je s tem pri drugih prodajnih artiklih?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Micromemo za iPod od XtremeMaca

Torek, 29. avgust 2006

Micromemo za iPod je ena najbolj preprostih, simpatičnih, elegantnih in user-friendly napravic, kar sem jih kdaj videl. V poplavi iPod accessories pa še posebej.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Dobro jutro, Slovenija. Lahko noč, kmetje.

Petek, 25. avgust 2006

Zadnje, kar je v nocojšnjih Odmevih povedal voditelj Slavko Bobovnik, se je začelo z naslednjimi besedami: “To novico boste lahko prebrali v jutrišnjem Delu, mi pa jo objavljamo že nocoj.”

Ne boste mogli verjeti.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Gostje v Gromitu: geji in gazdarice

Petek, 25. avgust 2006

Dnevnik (Zelena pika), 26. 8. 2006: Crnkovič piše Dežulovću

(Ljubljana, 24. 8. 2006) Dragi Boro, — tvoja zgodba o hvarski gej paradi, ki so jo skonstruirali mediji, je našla pravega naslovnika: v prejšnjem življenju sem bil namreč … — ne-ne, ne to! — … Hvarčan.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Bartol Kašić ni bil gej

Petek, 25. avgust 2006

Dnevnik (Zelena pika), 26. 8. 2006: Dežulović piše Crnkoviču

(Split, 23. 8. 2006) Dragi Marko! — Vidim da je vijest o udaru trajekta Bartol Kašić u mol splitske putničke luke obišla svijet, pa tako valjda i završila u Sloveniji. Ne znam koliko je, po principu gluhih telefona, ta vijest narasla dok je došla do vas, ali ovdje kod nas, bujala je upravo zastrašujućom progresijom. Ta je potpuno bezvezna mala vijestica, naime, zgodna priča o suvremenim hrvatskim medijima.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Ali Amis podpira internetno piratstvo?

Četrtek, 24. avgust 2006

Nekatere reklame temeljijo na predpostavki, da se bodo naslovnikom zdele tako zanimive, da si bojo pogrizli nohte od suspenza, če ne bojo takoj izvedeli, za kaj pravzaprav gre.

Ha-ha-ha.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Makaronovo meso in doseganje sreče

Četrtek, 24. avgust 2006

Dnevnik, 24. 8. 2006: 90. kolumna “Vse me zanima, nič me ne briga”
Sodobni trend v populističnih medijih — kamor prištevam tudi poljudno znanost v stilu psevdo ali pop psihologije, psihoterapevtizma, samopomočništva in preostale new age šare — je ta, da se ženske tako rekoč filozofsko povzdiguje kot bitja prihodnosti, moške pa tlači dol kot zadnje drekce-pekce evolucije.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Rajka Vali in tibetanski štrudelj

Torek, 22. avgust 2006

Dnevnik (Zelena pika), 19. 8. 2006: Crnkovič piše Dežuloviću

(Ljubljana, 22. 8. 2006) Dragi Boro, — kaj je zdaj to v Splitu?! Slišim, da je Bartol Kašić ruknil v pomol, ker so mu pred pristankom crknili motorji! Šestnajst ranjenih in nobenega Slovenca med njimi? Hvala. Naš narod se vam je zahvalil z izdatnim in dramatičnim poročanjem o nesreči, tako da se bo reka turistov zdaj preusmerila tja, kjer ne rabimo trajektov.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Goleo ali Kaj me je med svetovnim prvenstvom v nogometu ves čas motilo, pa si nisem upal povedati ali se preprosto nisem spomnil

Četrtek, 10. avgust 2006

[Če že omenjam](http://www.rozina.si/crni/2006/o-moj-blog/moja-zgodovina-mobitelov-3-—-nokia-n80-2/) Erika [Spiekermana](http://www.spiekermann.com/iblog/index.html), potem je treba prebrati [naslednje](http://www.dw-world.de/dw/article/0,2144,2049898,00.html). Prepozno, utopično in iluzorno je bilo tako ali tako že na začetku. Več kot en mesec po koncu svete maše — ki je bila sicer organizirana briljantno v vseh ozirih — najbrž nihče ne bo zameril grdega govorjenja in se bo morda raje zamislil o pomenu dizajna za nacionalno identiteto. Med drugim. Če smo že pri tem, kar bo [zvečer ali zjutraj](http://www.rozina.si/crni/2006/o-moj-blog/politkomisarji-in-harmonikarji/) na blogu.

  • Share/Bookmark

8. pismo, Boris Marku: Ne volim narode, volim ljude (2. avgusta)

Sreda, 9. avgust 2006

Dragi Marko,

ti ne znaš u kakvu si me pizdariju uvalio. Pitaš me, dakle, kad sam i u kakvim prilikama ponosan što sam Hrvat. I očekuješ da ispišem četiri-pet kartica teksta.

Dobro, hajde da vidimo: kad sam, dakle, i u kojoj situaciji bio ponosan što sam Hrvat? Okej, da razmislim. Kad sam zadnji put bio ponosan na svoje porijeklo? Na svoju domovinu? Mora biti nešto, neki poseban trenutak. Sjetit ću se, samo malo. Da, da, razumio sam pitanje, samo trenutak, molim. Hm, da vidimo.

Dakle, nikad.

Ja pri tom, da se razumijemo, nemam ništa protiv ljudi koji su ponosni na svoje porijeklo ili domovinu, poput polugolih Brazilki i Brazilaca koji svake četiri godine ponosno vijore brazilske zastave, Slovenaca koji se ponose što na markici u podstavi Jaggerova odijela piše “Made in Slovenia”, ili recimo Hrvata kojima se od silnog ponosa ježi koža kad maolumni hrvatski novinari tragom vijesti da se Maradonina kćer zove Dalma ekskluzivno otkriju da je Diegova čukun-čukunbaba možda Hrvatica iz Dalmacije.

Stvar između mene i Republike Hrvatske dosta je, međutim, složenija. Kao prvo, ja ne volim hrvatsku državu. Kao što ne volim hrvatski narod. Nije to zato što bih ja imao nešto protiv Hrvatske i Hrvata: ja jednostavno nisam odgojen da volim katastarske čestice i kolektivne identitete.

Kada tako nešto kažem ovdje, u Hrvatskoj, to znači samo jedno: aha, a volio si Jugoslaviju! Kakva glupost. Nisam volio Jugoslaviju, kao što ne volim ni Srbiju, jednako kao što ne volim ni Sloveniju, niti, šta ja znam, Indoneziju ili Tunis. Zaista ne znam što to ima u državnom aparatu i uređenju bilo koje države što bi normalan čovjek trebao voljeti. Država je po definiciji organizirani skup manje ili više represivnih mjera usmjerenih protiv moje slobode, i ništa ja tu romantično ne vidim.

Kada netko, međutim, kaže: volim Italiju — onda to podrazumijeva Toskanu, Veneciju, Sofiu Loren, chianti, sicilijanske pomidore ili vožnju vespom po Napulju. Nitko razuman neće reći da voli sustav financiranja talijanske državne uprave. Tako gledajući, ja volim Sloveniju: ne volim Rupela, Janšu i slovenski porezni sustav, ali volim Julijske Alpe, slovenska bijela vina i Branu Oblaka. Tako gledajući, ja volim — vjerovali ili ne — čak i Hrvatsku: volim Komižu na Visu, Hajduk, brački ovčji sir ili jutarnju maglu u Samoboru.

Problem je, međutim, što retardirano hrvatsko domoljublje ne očekuje od mene da volim iločke vinograde ili Dadu Pršu, već apstraktnu činjenicu hrvatske države. A činjenica hrvatske države nešto je što u mome biću, emocionalno potpuno praznom prema činjenicama nečijih državnosti, ne budi ama baš nikakav osjećaj. Pa tako niti ponos.

Da si me, recimo, pitao da ti iskreno odgovorim koji mi je najsretniji trenutak u životu — a da to nije rođenje djeteta — odgovorio bih ti da je to bio trenutak kad je Patrick Rafter onaj winner-servis zabio u mrežu i kad je Goran Ivanišević osvojio Wimbledon. Jesam li, međutim, bio ponosan što je Ivanišević Hrvat? Ne. Bilo mi je samo beskonačno drago što je splitski mulac ispisao jednu posve ljudsku bajku.

Ja, naime, ne volim narode, nego ljude. Kao što volim neke pejzaže, uvale, restorane, otoke, kanjone i gradiće. Jebiga, više volim Đavolju varoš kraj Prilepa u Makedoniji nego moj Kaštelanski zaljev. Više volim Zorana Predina nego barem četiri milijuna Hrvata. Više volim crne šume srpskog Kopaonika nego cijelu Kninsku krajinu. Više volim Liverpool nego hrvatsku nogometnu reprezentaciju. I bliže sam ponosu — ako je to ono kad se ježi koža — kad se Anfieldom zaori “You’ll never walk alone”, nego kad u impresivnom prizoru sa zagrebačkog stadiona dvadeset tisuća jednako pripitih i meni jednako stranih budala u kockastim dresovima skladno viče nacistički pozdrav “Za dom — spremni”.

I šta ćemo sad?

Ponos je po definiciji — provjerio sam u velikom Anićevom rječniku hrvatskog jezika — osjećaj časti i dostojanstva, sposobnost samopoštovanja. Možda je toj sposobnosti samopoštovanja najbliža neprevediva crnogorska riječ “čojstvo”, koja — za razliku od “junaštva”, dakle obrane sebe od drugih — označava obranu drugih od sebe. Čojstva, međutim, odavno nema ni u crnogorskom jeziku i svakodnevici, a kamoli u hrvatskoj.

Ponos o kojemu mi pričamo — ponos na druge i njihove uspjehe, ili uspjehe kolektiva kojemu pripadamo, dakle nešto što bi se moglo nazvati sposobnost dijeljenja tuđeg samopoštovanja — podrazumijeva identifikaciju s nositeljem toga poštovanja. I tu dolazi do nesporazuma između mene i Hrvata: ja sam, naime, dosta rano cijepljen protiv identifikacije, osobito one vrste identifikacije za koju nemam nikakvih zasluga.

Ja bih mogao biti ponosan kad bi moja kćer osvojila Wimbledon — mada bi se moje zasluge za to iscrpile u spavaćoj sobi mog podstanarskog stana jedne zime 1992. godine — ali ne i na Gorana Ivaniševića. Naročito ne samo zato što igrom slučaja njegov otac i moj otac pripadaju istom nacionalnom korpusu. Ja bih eventualno mogao biti ponosan na kuriozitet da je Ivanišević iz mog kvarta, ili na činjenicu da je moj kvart, točnije samo jedna ulica — Put Firula — dala čak četiri tenisača koja su bila u svjetskom Top Ten klubu. Osobito zato što me kvart ili rodni grad svakako određuju više nego apstraktna, dogovorena činjenica države. Ali ja samo volim Ivaniševića. Jednako kako volim Zidanea ili Ronaldinha, s kojima — provjerio sam — nemam nikakvih krvnih veza, pa tako ni mogućnost toga, kako se zove, ponosa.

Nacija, uostalom, nije ništa drugo doli rezultat povijesnog dogovora stanovitog broja ljudi na stanovitom prostoru, da se nazovu kako hoće i da govore jednim, standardiziranim jezikom. Tu se, međutim, Hrvati i ja razilazimo. Mi se, naime — Hrvati i ja — gotovo oko ničega ne možemo dogovoriti. Ja, istina, poštujem potpisani dogovor svojih predaka, predstavljam se Hrvatom, govorim i pišem hrvatskim jezikom, i tu se — uz porez i još neka sitna davanja — iscrpljuje popis mojih obaveza prema slučajnosti da mi je majka spavala s Hrvatom.

Hrvatima, međutim, to nije dosta, već bi htjeli još i da glupave slavonske bećarce volim više od, recimo, američkog bluesa — što je manji problem — ili da tu slučajnost rođenja pretpostavim i onoj vlastitoj sposobnosti samopoštovanja koju sam spomenuo, odnosno da se solidariziram sa svakim majmunom koji je ubio srpsku babu, samo zato što je i njegova majka spavala s Hrvatom. Što je, naravno, veći problem.

Zato ja, samo zbog onih ruku koje po direktivi pokojnog Franje Tuđmana drže na grudima dok se intonira himna — dakle ne kao demonstraciju nacionalnog ponosa, nego dogovornu i nametnutu solidarnost s majmunima i onima koji su im zapovijedali — nisam bio ponosan kad je hrvatska reprezentacija 1998. bila treća na svijetu.

Previše se poštujem, previše sam dakle ponosan čovjek, da bih bio ponosan na budale i one koji se s budalama identificiraju.

Eto, jebiga, potrošio sam cijelo pismo. Drugi put pitaj me, molim te, nešto lakše.

Adijo,

tvoj ponosni Hrvat

Boro

  • Share/Bookmark

7. pismo, Marko Borisu: Kdaj in zakaj ti paše biti Hrvat? (1. avgusta)

Sreda, 9. avgust 2006

Dragi Boro,

v soboto sem se peljal čez inkriminirani mejni prehod, ki mu vi pravite Plovanija. Pogled na Jorasovo hišo z izobešeno slovensko zastavo in grafitom “TUDI TO JE SLOVENIJA” je politično tako impozanten, da človek kar spregleda cvetlična korita. Prepričan sem, da začne srce vsakega zavednega Slovenca hitreje biti, ko to vidi. Res pa je tudi, da si ob tem noben Slovenec očitno ne premisli, da bi šel letovat na Hrvaško. No, mi trije smo se dodobra narežali mojim ciničnim pripombam.

Tudi tokrat sledi selekcija novic s SLO-CRO fronte. Najprej tiste iz prve roke.

Na omenjenem mejnem prehodu imam že od prej slabe izkušnje, in to z našo policijo. Nekoč je mož postave poleg potnega lista zahteval od mene tudi vozniško in prometno dovoljenje. Vprašal sem ga zakaj, češ, ali smo ali nismo svobodna država. Ukazal mi je, naj se parkiram in počakam, in se čez deset minut prikazal nazaj z zmagoslavno ugotovitvijo, da je veljavnost mojega vozniškega pretekla že pred meseci.

Ob sobotni vrnitvi iz Bašanije in Umaga — kjer sem v Stella Marisu padel v prometni kaos ob Mesićevem obisku Croatian Opena ali česa —sem zgrešil cesto proti mejnemu prehodu Dragonja, ker ste jo tako prelepo prenovili, jaz pa sem vozil po avtomatizmu. (Če smem s tvojim dovoljenjem še jaz malo šimfati Hrvate, potem moram povedati, da če česa ne obvladate, potem je to prometna signalizacija. Nam Slovencem je vaša smerokazna logika povsem nerazumljiva in kaotična. Razdalje na tablah pa si po mojem sproti zmišljuje vsak cestni delavec, ki jih slučajno montira.)

Kakorkoli, tako sem se vrnil v Slovenijo čez Kaštel in nato zavil levo ob Dragonji proti Sečovljam, ker sem hotel še v Portorož na večerjo v Mirando. Na koncu te sicer idilične ceste se človek dobesedno zaleti v mejni prehod. Potem moraš zaviti desno, kjer policistom in carinikom za hrbtom po nekakšni paralelni cesti prehitiš tiste, ki v koloni čakajo na prestop meje, in se malo naprej vključiti v promet, kot da si na avtocesti. Kaj takega še nisem videl na nobeni meji. Totalno brez občutka za prostor, kot da je to res nek no man’s land. Če smo glede česa zmenjeni, smo očitno le za silo.

Najbolj neverjeten mejni prehod pa je nedvomno Obrežje/Bregana. Slovenija je zgradila takšnega, kot da Hrvaška ne bo članica Evropske unije še najmanj deset, petnajst let. Ker če bo prej — in to absolutno bo —, potem bo to ena najbolj nerentabilnih investicij v zgodovini naše države in schengenske meje v vsej EU nasploh.

Najin urednik pa mi je poslal v vednost opažanje o slovenskem in hrvaškem poročanju o eni in isti stvari. Zgodba pod dramatičnim naslovom Hrvaški ribič v Piranskem zalivu ogrožal slovenskega ribiča gre po poročanju STA takole:

“Slovenski policisti so v sredo in danes v Piranskem zalivu obravnavali dva incidenta, v katerih je hrvaški ribič poškodoval ribiške mreže slovenskega ribiča in ogrožal njegovo varnost. […] Obvestilo o prvem incidentu so prejeli v sredo ob 17:30. Policisti, ki so na kraj dogodka odšli s čolnom P-111 [naš speedboat za dva milijona evrov, z mitraljezom kot opcijo, op. M. C.], so ugotovili, da je hrvaški ribič z ribiško kočarico priplul 0,9 milje znotraj območja nadzora slovenske policije, pri čemer je poškodoval ribiško mrežo, ki jo je postavil slovenski ribič. […] Omenjeni slovenski ribič je danes [v četrtek] ob 8:40 znova poklical policijo. Isti hrvaški ribič je namreč na istem kraju […] s svojim plovilom z veliko hitrostjo zapeljal naravnost proti slovenskemu ribiču, ki se je še pravočasno umaknil. Hrvaški ribič je pri tem dodatno poškodoval mreže slovenskega ribiča, so sporočili s koprske policijske uprave.”

To se mi zdi skoraj tako smešno, kot če bi ti napisal.

V skladu s teorijo o hrvaškem nezanimanju za slovenske zunanje zadeve pa je Večernji list naslednji dan lakonično priobčil samo to, da se slovenski ribič “ni hotel umakniti hrvaškemu” in da si je ta zato poškodoval svojo ribiško opremo.

Niti malo ne dvomim, da bralci Dnevnika radi berejo tvoje cinične opise današnje Hrvaške — čeprav mislim, da je v tem njihovem navdušenju tudi vsaj malo privoščljivosti. V mojem osebnem navdušenju je seveda ni, je pa zato tem več nevoščljivosti, ker si tak genialen in konsistenten satirik. To bi jaz rad znal, pa nimam talenta. Še več! Kot da Slovenci nasploh nimajo talenta za satiro. Paradna disciplina slovenske satire so aforizmi, ki so v glavnem za lase privlečeni, vsi drugi poskusi pa so ravno tako sporadični kot neslani.

Kljub temu pa bi rad izvlekel iz tebe naslednje: ali si kdaj ponosen — in v katerih konkretnih primerih —, da si Hrvat? Naj razložim:

Sam ne maram teh patetičnih besed, niti mi nikoli ni bilo jasno, kako bi lahko bil človek ponosen na nekaj, za kar nima nikakršnih zaslug — naprimer to, da je Slovenec ali Hrvat. Vedno sem trdil, da je stvar naključja, da se nisem rodil kot Kitajec. Res je seveda, da bi bil borghesovski vrt s potmi, ki se cepijo, preveč labirintičen, da bi lahko pripeljal do tega, da bi se rodil kot Kitajec, zato mi je to pač nepojmljivo in o tem sploh ne razmišljam. Zato pa po drugi strani ni veliko manjkalo, pa bi se lahko tako napletlo, da bi bil danes Hrvat. A o tem kdaj drugič.

Hočem skratka povedati, da dopuščam možnost, da je človek — še posebej, če je recimo intelektualec ali umetnik ali če je preveč samosvoj in pameten — lahko ponosen na svoj narod in/ali državo, ampak da mora imeti prekleto dobre razloge. In pod dobrimi razlogi razumem tiste, ki ne izvirajo iz nacionalne (ne nujno nacionalistične) razčustvovanosti ali kaj šele frustracij, ker razlogov za ponos slučajno ni veliko. Naj ti dam nekaj slovenskih primerov, kakšnega ponosa ne maram.

Naši mediji so pred tednom ali dvema, ko so Stonesi štartali na Dunaju, papagajsko ponavljali, da Mick Jagger na tej turneji med drugim nastopa “v slovenskem smokingu”. Slovenskost tega artikla je seveda v tem, da so ga za Driesa Van Notna sešili v Muri — pri čemer nihče ni poročal, ali je v podlogi recimo všitek “Made in Slovenia” in ali ga je Jagger sploh opazil. Naprej. Ta teden je celo častitljivi časopis, v katerem gostuješ, razkril fascinanten podatek, da ima konstruktor boeinga 747 — en X letalski inženir, ki ga izven te industrije itak nihče na svetu ne pozna — “slovenske gene”. Že pred leti pa so po širni domovini in vse do predsednika patetično vlačili ameriškega astronavta Ronalda Sego (Šego), katerega stari starši so padli z našega Marsa.

Ali drugače, če ti vprašanje zveni bolj simpatično: kdaj in zakaj ti paše biti Hrvat?

Pozdrav,

Marko

  • Share/Bookmark

Moja zgodovina mobitelov (4.) — Nokia N80 (3.)

Sobota, 5. avgust 2006

N80 ima dober Predvajalnik glasbe. Ni ravno iPodov interface, ampak zvok je kar v redu. Zelo naglas se glasbe žal ne dá poslušati, zato se bojim, da mestni hrup moti — nisem pa še probal. V kompletu priložene slušalke so vsekakor solidne, no, kot da so Applove bele ne vem kaj. Zraven je pa tudi adapter, ki ima na eni strani konektor za PopPort, na drugi pa vhod za klasične slušalke. Kar je lahko zelo koristno, čeprav mene osebno ne gane.

Screenshot0035.jpg

Po defaultu pride s telefonom nova MiniSD spominska kartica, ki sprejme za 128 MB podatkov. To je dovolj za fotke, za muzko pa seveda ne. Sicer pa Teleray prodaja tudi 1 GB kartico za N80, kar bi že lahko za nadomestilo iPoda. Sam bi veliko več poslušal iPoda v mestu, če mi ne bi šlo na živce obvladovati kar dve mašinci, se pravi še mobitel zraven. Mobitel je tako izključujoč, ne?

Picture 3.png

Picture 2.png

Škoda, res ne vem, kaj je bilo narobe s prejšnjo RS-MMC kartico.

Sicer pa je N80 precej počasna. Tudi N70 je bila. Nokia 6680 je bila zadnja, ki ni bila počasna.

Kak teden sem imel na testu tudi N90, ki je seveda fascinanten fotoaparat. V bistvu. Res je imela samo dva mega pikslov (v primerjavi s tremi pri N80), ampak to razliko je še predobro odtehtala Carl-Zeissova leča. Dejstvo je namreč, da je optika še vedno zanič in bo zanič tudi ostala, dokler bojo mobiteli fotkali z objektivi z goriščnicami, krajšimi od pol centimetra. No, bomo videli, kako se bo odrezala [N73](http://www.nokia.com/nseries/index.html?loc=inside,main_n73), ki bo prav tako candy bar in bo tudi imela Karla-Zajca. N90 ima namreč objektiv v večjem, vrtljivem delu telefona, kakršnega bo imela tudi [N93](http://www.nokia.com/nseries/index.html?loc=inside,main_n73).

Kakorkoli, Nokia N80 me je še kar fascinirala — kolikor je pri tako blaziranem uporabniku, kakršnega me je naredilo prepogosto menjavanje telefonov, še sploh mogoče. Ta hip pa še ne morem napovedati, kdaj se ga bom naveličal oz. ali se ga bom naveličal sam od sebe, kar tako, ali pa šele takrat, ko bom zagledal novega, še malo bolj fascinantnega.

Lani spomladi sem na nekem seminarju srečal gospoda Pekko Rantalo, podpredsednika uprave Nokia Corporation za mobilni marketing. Fajn se mi je zdelo, da uporablja isti model kot jaz — to je bila takrat še Nokia 6630 —, in sem mu to ob prvi pavzi za kavo tudi povedal. Da je zame kot za uporabnika to zelo pomirjujoče, sem rekel. Ja, je odvrnil, ampak zdaj že prihaja ven novi model. Vem, sem rekel, komaj čakam — in kdo ve, ali ga nisem imel prej kot on, ko je bil zunaj.

  • Share/Bookmark

Moja zgodovina mobitelov (3.) — Nokia N80 (2.)

Petek, 4. avgust 2006

Nokia N80 je zaenkrat še malo muhasta. Zadnjič omenjeni BT bug ni edini. Vsake toliko časa se mi telefon izklopi. Včasih mi vrže ven programček, ki je tisti hip aktiven. Zakaj? You never know. Včasih sumim, da zato, ker sem si uploadal fancy temo, v zvezi s katero me je telefon — res je! — ob inštaliranju opomnil, da “proizvajalec ni vreden zaupanja”. Kako pogosto? Vsak drugi dan? Nekaj takega. Ampak dejstvo je, da sem jaz VHU (“very heavy user”), ki mu še tak našponan telefon težko parira.

Nokia gre ven z novimi modeli vedno malo prezgodaj, zato je dobro, če si po mescu ali dveh uploadamo nov softver. Pa potem spet. Napredki oz. razlike niso zelo opazne, ampak delovanje je sigurno bolj stabilno. Na Telerayu vam bojo to radi naredili.

Saj res, tema: S60 White — našel sem jo na sajtu od [Mobile9](http://gallery.mobile9.com/), izvolite!

S60-DT2.jpg

Lepa tema mora biti imeti ne samo lep desktop (zgoraj), temveč tudi v menije (spodaj). Nekatere imajo grozne ikonce. S60 White je v tem smislu ta hip idealna.

S60-ME.jpg

Lepa tema mora biti tudi berljiva in s preglednimi elementi, pri čemer je bistvena tudi barva in prosojnost izbranih itemsov, naprimer v Imeniku. Sivina S60 White je veliko boljša kot negativ, v katerega preskočijo itemsi s temnejšo highlight barvo.

S60-IM.jpg

Mimogrede, tipografijo za Nokio — tako za oglaševanje in tiskovine kot tudi za telefone — dela Erik Spiekermann, znameniti nemški “črkorezec”. Lani jeseni sem ga imel čast spoznati, ko je predsedoval mednarodni žiriji Bienala slovenskega grafičnega oblikovanja v Narodni galeriji (jaz pa sem bil na povabilo oblikovalca Ranka Novaka oz. Fundacije Brumen nekakšen pojasnjevalec kulturnega backgrounda kontestnih eksponatov). Gospod je ne le velik strokovnjak in profi, ampak tudi izjemno izobražen in duhovit sogovornik. Tukaj je njegov “[spiekerblog](http://www.spiekermann.com/iblog/index.html)”.

28112005(002).jpg

*28.11.06 z leve proti desni na otvoritvi razstave članov žirije v Moderni Galeriji: Anna Berkenbusch (tudi članica žirije), Erik Spiekermann, oblikovalec Matevž Medja, jaz.*

Pri temah je pomembna tudi ura. Pri nekaterih je lepše imeti digitalno (številčni zapis) — znotraj tega pa pri enih 24-urni zapis (00:00-23:59), pri drugih pa 12-urnega (12:00 AM-11:59 PM) —, pri drugih pa analognega (s kazalčki). Nekaj primerov:

Armi-DT.jpg (Armi)

N90 waves-DT.jpg (N90 Waves)

Glass-DT.jpg (Glass)

Od 6680 naprej — N70, N90, N80 — imajo Nokie na desktopu tako imenovane “aplikacije v aktivni pripravljenosti”. Teh je bilo doslej pet, N80 pa jih ima po zaslugi večje ločljivosti ekrana in manjših ikonc (glej prejšnje nadaljevanje) kar šest. Skupaj z aktivnima tipkama (levi in desni izbirni gumb oz. soft keys) jih je torej osem, a to še ni vse. N80 ima drugačno “večpredstavnostno tipko” od predhodnic. Ko pritisnemo nanjo, se pojavi naslednji screen:

S60-IT.jpg

Glede na to, da je gumb dol nastavitveni, preostanejo še štirje funkcijski, ki jih lahko uporabljamo za karkoli, tako kot če določamo “aplikacije v aktivni pripravljenosti”. Vsega skupaj imamo torej 12 bližnjic — kar pa je too much za še tako tečne uporabnike.

Kar zadeva teme, naj omenim še Zebro. Je zanimiva, ne pa tudi pregledna.

Zebra-DT.jpg

Za več tem si razen Mobile9 poglejte še [Zedge](http://www.zedge.com/) ali pa kar malo guglajte sem in tja.

Toliko za danes teh fancy neumnosti. Prihodnjič — ne bom rekel ravno jutri, kot zadnjič — pa še nekaj tehnokulturnih zaključkov.

  • Share/Bookmark

Radar in the Rain (Roška, 2.)

Petek, 4. avgust 2006

Zadnjič so bili bogi v vročini, danes pa …

04082006162.jpg

  • Share/Bookmark

Slovenski problem z Bosancem

Četrtek, 3. avgust 2006

Ni dvoma, da je Đuro duhovit in popularen avtor. Toda programska odločitev Pop TV, da bo do konca avgusta kar petkrat na teden predvajala prve tri sezone njegove idiotske serije Naša mala klinika, je bizarna. Gre za programski flop, ki bo zadovoljil zgolj Đurotove ortodoksne fane, vsem drugim pa dokazal, da Pop TV zmanjkuje štofa.

Glede na podpovprečno kvaliteto slovenske TV produkcije ter vprašljive programske politike tako javnih kot zasebnih televizij je presenetljivo, da televizijska kritika v Sloveniji tako rekoč ne obstaja. V takih razmerah bi morala naravnost cveteti! Edini kredibilni, četudi ne preveč resni kritik je “P. Zgaga” v Dnevnikovi Zeleni piki. Večina vsega drugega, kar tiskani mediji objavijo o TV vsebinah, pa so sporedi in promocijsko-informativne vsebine. In če že objavijo kaj kritičnega, potem je skorajda samoumevno, da kritizirajo TV Slovenija, ki je pač boksarska vreča frustriranih gledalcev, ki so slučajno novinarji. To je slovenska TV kritika.

Tako sem pred dnevi bral posmehljivo tirado o tem, koliko oddaj ponavlja čez poletje TV Slovenija. Tudi javna televizija si zasluži kritiko, seveda. Toda vseeno je deplasirano, da se ob vsej kritičnosti do TVS nihče ne spotakne ob takšno mastodontsko ponovitev, kakršna je NMK!

Predvsem pa je čudno to, da se nihče nikoli ne spotakne ob Đurota. Đuro velja za nedotakljivega carja slovenskega televizijskega in gledališkega humorja in za nameček, vsaj za nekatere, celo filmskega. Edina klofuta, ki jo je kdaj fasal, je bila Marcel-Štefančičeva kritika Kajmaka in marmelade, in še on, ki si vse upa, je bil samo “zadržan”. Vsi drugi, ki imajo toliko povedati o serijah, ki jih producira TVS — kar je glede na njihovo debilnost seveda upravičeno —, pa so lepo tiho, ko nanese na Đurota.

Razlogov, da je Branko Đurić tako zaščiten pred kritikami, je več. Eden od njih je gotovo tudi ta, da gre za Bosanca, ki je prišel v Slovenijo, videl porazno stanje lokalnega humorja in zmagal z uvozom svojega lokalnega humorja. Kritiki populizma, kakršen je Đurotov, so večinoma politični korektneži, naklonjeni multikulturnosti — zlasti njeni jugonostalgični podzvrsti —, ki bi se jim sesuvanje Neslovenca, ki se je pred vojno vihro v Bosni zatekel v Slovenijo in tu uresničil svoj veliki met, zdelo nespodobno.

Multi-kulti (psevdo)levičarje tudi razjeda strah, da ne bi izpadli stereotipni, sicer simpatični, a pomilovanja in posmeha vredni na-planincah zajebanci, kot Slovence v Kajmaku in marmeladi in drugod portretira Đuro. In če prištejemo še to, da kritiki ob njegovih nebulozah obvezno pomislijo še na “avtohtone” serije, kakršni sta Vrtičkarji ali Poldruga zvezdica — češ, mi revčki brez smisla za humor vendar proizvajamo še hujše abotnosti! —, potem ni čudno, da so raje tiho in se pretvarjajo, da NMK pač ne gledajo.

Đurotova inventivnost je omejena na vešče in neženirano recikliranje stereotipov o Slovencih in Bosancih. Njegova umetnost je na nivoju vicev o Mujotu in Fati, postavljenih med Micke in Janeze. Seveda ni človeka — vsaj v bivši Jugoslaviji ne —, ki se temu ne bi znal od srca nasmejati. Toda ponavljanje istih starih populističnih jajc v nedogled ni samo dolgočasno in kulturno primitivno. Profesionalna in navidez elegantna lahkota, s katero Đuro to počne, legitimirana s komercializmom njegovega lastnega družinskega podjetja, Pro Plusa in prisklednikov, kakršen je Arih (DVD Mujo & Haso Superstars)— in seveda s popularnostjo med Slovenci, ki jim ni nerodno vsega tega gledati —, je postala že odurna. To je približno tako, kot če bi bili prisiljeni cel večer poslušati človeka, ki pripoveduje vice o Mujotu in Hasotu in ki je pri vsej svoji vsiljivosti in neženiranosti celo plačan, da se samemu sebi zdi smešen in zabaven!

Da ne bo pomote: Đuro je sposobnejši avtor kot pa recimo Marcel Buh. Toda razlika med njima je le v tem, da na TVS znova in znova poskušajo na novo izumiti humor — ki je pri vsej svoji neslanosti prav po slovensko brez zanimive, človeške zgodbe —, medtem ko Đuro samo rekombinira tisto, kar je že (bilo) smešno: vulgarne gage in situacije, prevedene v bosanski in štajerski dialekt in prilagojene določenim, seveda najbolj znucanim socialnim in poklicnim klišejem. Slovenski humor je negledljiv, ker je neživljenjski, četudi je izviren, Đurotov oziroma bosanski pa zato, ker je pogret, četudi je življenjski.

Seveda pa NMK in druge njegove zadevščine nimajo z resničnostjo nič več skupnega kot to, da smo na elemente dotičnega humorja že kdaj naleteli v realnem življenju. (Kaj vem, mogoče celo res obstajajo take krave, kakršno igra Alenka Tetičkovič, in celo s takimi zobmi.) Vsakršnemu realizmu, ki bi zahteval kak umetniški kolešček več, pa se Đuro previdno izogiba z grotesknostjo: ta ustvarja svojo lastno realnost, v kateri liki in besede navidez perfektno funkcionirajo.

Igralci, ki se Đurotu prodajajo za tolar več kot v resnih gledališčih in oddajah, se mi po svoje smilijo. Večino nastopajočih v NMK sicer profesionalno cenim in tudi razumem, da se je težko upreti žvenketu cekinov, ki jim jih to prostituiranje lahko navrže. Pri igralcih, ki nekaj dajo nase — recimo Rac, Jonas, Šturbej in Pavlin —, je to seveda še posebej čudno, ampak kaj hočemo: v slovenskem zvezdniškem sistemu in pri takem načinu funkcioniranja kulturnih institucij je kaj takega najbrž neizogibno. Še več! Njihovim karieram se to sploh ne pozna!

Moje nerazumevanje za te bolane skeče seveda ni nepovezano z mojo averzijo do jugonostalgije kot kulturnega fenomena slovenske tranzicije. V tem podatku se tudi skriva edina olajševalna okoliščina, ki sem jo Đurotu pripravljen priznati. Današnje obujanje ali vzdrževanje in nasploh trženje populističnih kulturnih vsebin iz tistih časov in prostorov — na čelu z bosanskim humorjem — je zame dokaz za današnji politični populizem in obenem za nezrelost. Ne gre za to, da bi Đurotu zameril, da s svojo bosansko logorejo blokira ali frustrira slovenski ali magari splošni, normalni smisel za humor. V bistvu sem mu hvaležen, da nam daje vedeti, da si Slovenci nič boljšega in pametnejšega niti ne zaslužimo. Kar pa je seveda slovenski, ne bosanski problem.

  • Share/Bookmark

Flower-Power Jazzbečar

Četrtek, 3. avgust 2006

Ko sem se začel čuditi čudaštvu na polici — ali v resnici na omari, če se prav spomnim — in fotografirati, sem sicer pozabil, da sem v Baby Centru v BTC. Ampak nič hudega. Jazbečarjev nikoli nisem maral. Razen enega ostrodlakega od naših sosedov Briškijevih, ki so ga nekoliko nekorektno — namreč v času Rdečih brigad — klicali Moro.

To seveda ni on.

03082006153.jpg

  • Share/Bookmark

Severina

Torek, 1. avgust 2006

Ko sem prijateljem ironično razlagal o disku v tej vukojebini od Privlake, ki se imenuje Sin City, so me vsi korigirali, češ, to je ja znan disko, ki se je prej imenoval nekako drugače.

Na koncert sem prišel okrog devetih. Ne rečem, da sem resno pričakoval, da se bo že začelo. Hotel sem samo preveriti za vstopnice in čas začetka. Tam ni bilo nikogar. Skoraj nikogar. No, vsega skupaj štirje Slovenci, od tega debel zakonski par v mercedesu E s celjsko registracijo. Takoj mi je bilo sumljivo, kam sem padel. Dejstvo je, da ju potem ni bilo na koncertu.

Koncert se je potem začel ob 1:45! Ob pol štirih sem siten, naveličan in onemogel odšel. Koncerta še ni bilo konec.

08072006798.jpgBil sem vseeno presenečen, da je Severina pela v živo. Morda sem jo pa le preveč podcenjeval, da sem jo hotel vnaprej obtožiti za playback. Kakorkoli, Severina zna peti in tudi bend je bil čisto soliden.

Tega, kar Severina počne na odru oz. kaj vse “dovikiva” publiki — ki ji jé dobesedno iz roke —, pa seveda kot Nehrvat in še posebej Nedalmatinec ne bom komentiral. Je pa to čisto neverjetno. Vsekakor naše slovenske koklje te koketnosti niso sposobne.

Skratka, na Severininem koncertu ni bilo ravno “ludo i nezaboravno”, je pa bil zanimiva izkušnja.

  • Share/Bookmark