7. pismo, Marko Borisu: Kdaj in zakaj ti paše biti Hrvat? (1. avgusta)

Sreda, 9. avgust 2006

Dragi Boro,

v soboto sem se peljal čez inkriminirani mejni prehod, ki mu vi pravite Plovanija. Pogled na Jorasovo hišo z izobešeno slovensko zastavo in grafitom “TUDI TO JE SLOVENIJA” je politično tako impozanten, da človek kar spregleda cvetlična korita. Prepričan sem, da začne srce vsakega zavednega Slovenca hitreje biti, ko to vidi. Res pa je tudi, da si ob tem noben Slovenec očitno ne premisli, da bi šel letovat na Hrvaško. No, mi trije smo se dodobra narežali mojim ciničnim pripombam.

Tudi tokrat sledi selekcija novic s SLO-CRO fronte. Najprej tiste iz prve roke.

Na omenjenem mejnem prehodu imam že od prej slabe izkušnje, in to z našo policijo. Nekoč je mož postave poleg potnega lista zahteval od mene tudi vozniško in prometno dovoljenje. Vprašal sem ga zakaj, češ, ali smo ali nismo svobodna država. Ukazal mi je, naj se parkiram in počakam, in se čez deset minut prikazal nazaj z zmagoslavno ugotovitvijo, da je veljavnost mojega vozniškega pretekla že pred meseci.

Ob sobotni vrnitvi iz Bašanije in Umaga — kjer sem v Stella Marisu padel v prometni kaos ob Mesićevem obisku Croatian Opena ali česa —sem zgrešil cesto proti mejnemu prehodu Dragonja, ker ste jo tako prelepo prenovili, jaz pa sem vozil po avtomatizmu. (Če smem s tvojim dovoljenjem še jaz malo šimfati Hrvate, potem moram povedati, da če česa ne obvladate, potem je to prometna signalizacija. Nam Slovencem je vaša smerokazna logika povsem nerazumljiva in kaotična. Razdalje na tablah pa si po mojem sproti zmišljuje vsak cestni delavec, ki jih slučajno montira.)

Kakorkoli, tako sem se vrnil v Slovenijo čez Kaštel in nato zavil levo ob Dragonji proti Sečovljam, ker sem hotel še v Portorož na večerjo v Mirando. Na koncu te sicer idilične ceste se človek dobesedno zaleti v mejni prehod. Potem moraš zaviti desno, kjer policistom in carinikom za hrbtom po nekakšni paralelni cesti prehitiš tiste, ki v koloni čakajo na prestop meje, in se malo naprej vključiti v promet, kot da si na avtocesti. Kaj takega še nisem videl na nobeni meji. Totalno brez občutka za prostor, kot da je to res nek no man’s land. Če smo glede česa zmenjeni, smo očitno le za silo.

Najbolj neverjeten mejni prehod pa je nedvomno Obrežje/Bregana. Slovenija je zgradila takšnega, kot da Hrvaška ne bo članica Evropske unije še najmanj deset, petnajst let. Ker če bo prej — in to absolutno bo —, potem bo to ena najbolj nerentabilnih investicij v zgodovini naše države in schengenske meje v vsej EU nasploh.

Najin urednik pa mi je poslal v vednost opažanje o slovenskem in hrvaškem poročanju o eni in isti stvari. Zgodba pod dramatičnim naslovom Hrvaški ribič v Piranskem zalivu ogrožal slovenskega ribiča gre po poročanju STA takole:

“Slovenski policisti so v sredo in danes v Piranskem zalivu obravnavali dva incidenta, v katerih je hrvaški ribič poškodoval ribiške mreže slovenskega ribiča in ogrožal njegovo varnost. […] Obvestilo o prvem incidentu so prejeli v sredo ob 17:30. Policisti, ki so na kraj dogodka odšli s čolnom P-111 [naš speedboat za dva milijona evrov, z mitraljezom kot opcijo, op. M. C.], so ugotovili, da je hrvaški ribič z ribiško kočarico priplul 0,9 milje znotraj območja nadzora slovenske policije, pri čemer je poškodoval ribiško mrežo, ki jo je postavil slovenski ribič. […] Omenjeni slovenski ribič je danes [v četrtek] ob 8:40 znova poklical policijo. Isti hrvaški ribič je namreč na istem kraju […] s svojim plovilom z veliko hitrostjo zapeljal naravnost proti slovenskemu ribiču, ki se je še pravočasno umaknil. Hrvaški ribič je pri tem dodatno poškodoval mreže slovenskega ribiča, so sporočili s koprske policijske uprave.”

To se mi zdi skoraj tako smešno, kot če bi ti napisal.

V skladu s teorijo o hrvaškem nezanimanju za slovenske zunanje zadeve pa je Večernji list naslednji dan lakonično priobčil samo to, da se slovenski ribič “ni hotel umakniti hrvaškemu” in da si je ta zato poškodoval svojo ribiško opremo.

Niti malo ne dvomim, da bralci Dnevnika radi berejo tvoje cinične opise današnje Hrvaške — čeprav mislim, da je v tem njihovem navdušenju tudi vsaj malo privoščljivosti. V mojem osebnem navdušenju je seveda ni, je pa zato tem več nevoščljivosti, ker si tak genialen in konsistenten satirik. To bi jaz rad znal, pa nimam talenta. Še več! Kot da Slovenci nasploh nimajo talenta za satiro. Paradna disciplina slovenske satire so aforizmi, ki so v glavnem za lase privlečeni, vsi drugi poskusi pa so ravno tako sporadični kot neslani.

Kljub temu pa bi rad izvlekel iz tebe naslednje: ali si kdaj ponosen — in v katerih konkretnih primerih —, da si Hrvat? Naj razložim:

Sam ne maram teh patetičnih besed, niti mi nikoli ni bilo jasno, kako bi lahko bil človek ponosen na nekaj, za kar nima nikakršnih zaslug — naprimer to, da je Slovenec ali Hrvat. Vedno sem trdil, da je stvar naključja, da se nisem rodil kot Kitajec. Res je seveda, da bi bil borghesovski vrt s potmi, ki se cepijo, preveč labirintičen, da bi lahko pripeljal do tega, da bi se rodil kot Kitajec, zato mi je to pač nepojmljivo in o tem sploh ne razmišljam. Zato pa po drugi strani ni veliko manjkalo, pa bi se lahko tako napletlo, da bi bil danes Hrvat. A o tem kdaj drugič.

Hočem skratka povedati, da dopuščam možnost, da je človek — še posebej, če je recimo intelektualec ali umetnik ali če je preveč samosvoj in pameten — lahko ponosen na svoj narod in/ali državo, ampak da mora imeti prekleto dobre razloge. In pod dobrimi razlogi razumem tiste, ki ne izvirajo iz nacionalne (ne nujno nacionalistične) razčustvovanosti ali kaj šele frustracij, ker razlogov za ponos slučajno ni veliko. Naj ti dam nekaj slovenskih primerov, kakšnega ponosa ne maram.

Naši mediji so pred tednom ali dvema, ko so Stonesi štartali na Dunaju, papagajsko ponavljali, da Mick Jagger na tej turneji med drugim nastopa “v slovenskem smokingu”. Slovenskost tega artikla je seveda v tem, da so ga za Driesa Van Notna sešili v Muri — pri čemer nihče ni poročal, ali je v podlogi recimo všitek “Made in Slovenia” in ali ga je Jagger sploh opazil. Naprej. Ta teden je celo častitljivi časopis, v katerem gostuješ, razkril fascinanten podatek, da ima konstruktor boeinga 747 — en X letalski inženir, ki ga izven te industrije itak nihče na svetu ne pozna — “slovenske gene”. Že pred leti pa so po širni domovini in vse do predsednika patetično vlačili ameriškega astronavta Ronalda Sego (Šego), katerega stari starši so padli z našega Marsa.

Ali drugače, če ti vprašanje zveni bolj simpatično: kdaj in zakaj ti paše biti Hrvat?

Pozdrav,

Marko

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sreda, 9. Avgust, 2006 ob 11:48 v kategoriji Dragi Boris, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.