Rajka Vali in tibetanski štrudelj

Torek, 22. avgust 2006

Dnevnik (Zelena pika), 19. 8. 2006: Crnkovič piše Dežuloviću

(Ljubljana, 22. 8. 2006) Dragi Boro, — kaj je zdaj to v Splitu?! Slišim, da je Bartol Kašić ruknil v pomol, ker so mu pred pristankom crknili motorji! Šestnajst ranjenih in nobenega Slovenca med njimi? Hvala. Naš narod se vam je zahvalil z izdatnim in dramatičnim poročanjem o nesreči, tako da se bo reka turistov zdaj preusmerila tja, kjer ne rabimo trajektov.

Še vedno se nisva srečala, ampak v soboto dopoldan nas je vseeno bil poln Zadar. Na mesto je padalo več vode, kot je sicer leži okoli njega. Parkiral sem tako rekoč na sredi ribnika in se zatekel na kavo v Guruja, kafič v Kalelargi. Tam sem prebral tvojo izvrstno kolumno v Globusu. Čestitam za aforizem: “Pravica je že mogoče slepa, toda zato niso slepi tudi pravniki.” Potem sem šel naprej in v gneči opazil Vlada Miheljaka, ki je tudi kolumnist Dnevnika. Kdo ve, če ni bil kje še kakšen.

Tvoje razmišljanje o našem predsedniku je zelo zanimivo in sem ga z veseljem prebral. Sicer se motiš, če misliš, da boš postal predsednik samo zato, ker si prebolel raka. Premagal si ga namreč s pomočjo akademskih metod, kar danes — kot sam pravilno opažaš — ne velja kaj prida. Kemoterapija, konkretno, ki ti jo je predpisal tvoj srednjeveški ranocelnik z najvišjo stopnjo medicinske izobrazbe, ti je pomagala kvečjemu v zdravstvenem smislu. Ne bo pa ti pomagala pri izgradnji politične kariere. Metoda, po zaslugi katere si ozdravel, je morda preporodila tvoje telo, ne pa tudi duha. To je več kot očitno že po tem, da si si spet pustil lase, se zredil nazaj in napisal zajebantsko knjigo. Tvoj problem — ali v najboljšem primeru nesreča v sreči — je v tem, da za ozdravitev nisi sam naredil nič, temveč si samo izkoristil blagodejnost kemičnih strupov. In če te je ozdravil strup, potem to ne more pomeniti drugega, kot da si bil negativec. In boš tudi ostal.

V petek zvečer sem se peljal iz Ljubljane v Nin. Moja najljubša točka na novi avtocesti Zagreb-Split je tisti čudni kraški osamelec pri Udbini, malo pred tunelom Sv. Rok, kjer so snemali Vinetuja. Vedno, ko se peljem tam mimo, vidim v mislih Pierra Bricea in Lexa Barkerja. Tokrat — ponoči in v dežju — pa ta scena ni bila nič filmska. A nič zato: že od meje naprej sem poslušal Hrvatski radio, 1. program. Najprej sem bil malo siten, ker sem pozabil doma iPoda, ampak nazadnje se je izkazalo, da vaši vrtijo glasbo za sladokusce, kakršno bi na Radiu Slovenija težko slišal. Minuto pred polnočjo sem bil sicer šokiran, ko so spustili v eter državno himno. Tudi kaj takega na Radiu Slovenija ne bi mogel slišati. Ampak prav, naj vam bo. Opolnoči so bila kratka poročila, takoj zatem pa Pluskvamperfekt, oddaja o stari zabavni glasbi. Kakorkoli: za Rajko Vali, popularno pevko z začetka petdesetih let, ki jo je voditelj ta večer predstavljal v programu, nisem še nikoli slišal, toda gotovo sem že kdaj slišal njene izvedbe. Zvenela mi je tako domače, kot da bi jo poslušal že celo življenje. Najbolj prisrčna je bila njena verzija Ježek-Adamičeve Maričke (Srček dela tika-taka) z Ivom Robičem v slovenščini. Prav pasala je na nočno avtocesto z Velebita!

Če že omenjam radio, naj še povem, da sem se dva dni in pol pozneje vozil proti Šibeniku. (Tam je bilo vsaj nekaj sonca.) Točno opoldne sem na radiu zaslišal avizo, ki ga nisem slišal ne leta in leta, temveč že desetletja — vedno me je spominjal na odlomek iz Child in Time od Deep Purplov —, vendar sem se v trenutku spomnil, katero oddajo označuje: Dogodilo se na današnji dan. Komaj sem si opomogel od šoka, da lahko nekaj v nekem mediju tako dolgo traja, ne da bi kdo začutil potrebo, da to spremeni, ko se je začela še bolj neverjetna oddaja od Pluskvamperfekta: Po vašem izboru z voditeljem Dubravkom Majnarićem. Prisegel bi, da sem gospodov glas poslušal že takrat, ko sem se prvič v življenju začel zanimati za jazz in ko je bil še manj raskav. Tokrat je predstavljal Deodatove aranžmaje Jobíma in Sinatre. Sredi belega dneva! Pri nas ob tej uri na nacionalnem radiu vrtijo Shakiro in nas navajajo na idejo, da smo ljubitelji kvalitetnejše (pop) glasbe izbirčni čudaki, ki spadajo v večerni geto neprvih programov!

Na poti nazaj, ko sem bil že na slovenski strani, pa sem na še vedno isti frekvenci ujel komad Stari Pjer. Nikoli nisem vedel, kdo ga poje: zdaj vem, da je to bil Ivica Percl. Nisem pa tudi vedel, da je bila Josipa Lisac u ranim godinama tako genialna pevka. Po mojem še bolj kot danes.

Po vsem tem še manj razumem, kako je lahko vaša zabavna glasba po zaslugi splitskih in drugih konkvistadorjev tako drastično propadla!

Ne boš verjel, ampak ko sem bral tvoje pismo, sem za trenutek pomislil, da bi kot državljan raje imel predsednika, kakršen je Tuđman, kot pa takšnega, kakršen je Drnovšek. Težko boš iz mene izvabil kaj pozitivnega o Tuđmanu — tudi če bi si izmislil —, a neglede na to je bil vaš Francek operetno patetičen model, ki je dobesedno napeljeval k posmehu. Pozitivni stranski učinek Tuđmanove vladavine je bil nedvomno v tem, da je provociral salve smeha. Tudi po tvoji zaslugi. Spomnim se neke naslovnice Ferala z njegovo podobo. To je bilo očitno ravno v času, ko je Hrvaška ozaveščala voznike avtov za uporabo varnostnih pasov. No, na naslovko ste dali Tuđmana v njegovi najbolj zategnjeni domoljubni pozi, z lento čez frak in z roko na srcu — in čez vse to headline, ki je bil slogan prometnovarnostne akcije: “Pametni vežu pojas!”

In če sem že pri avtih: se spomniš tistega vica, v katerem je šofer peljal Tuđmana skozi Zagorje in v neki vasi povozil pujsa. Predsednik mu je rekel, naj gre v gostilno, se pozanima, čigav je bil pujs, in lastniku povrne škodo. Rečeno, storjeno — samo šoferja ni bilo nazaj tri ure. Končno se primaje ves pijan in pojasni Tuđmanu: “Prišel sem v gostilno in povedal, da sem predsednikov šofer in da sem povozil prasca. Potem pa so me vsi částili.”

Tuđman je bil komičen, ker je bil rigiden: dobesedno, kot da bi pogoltnil polenovko, in metaforično, v svojih stališčih — kar je najboljša podlaga za komičnost. Naš Drnovšek pa je mehek, zmeden in neulovljiv kot tibetanski štrudelj. Če bi več govoril, bi me spominjal na Johna Cleesa v seriji Fawlty Towers. Page svojega Gibanja je nehote in nepričakovano spremenil v blogerski portal ogorčenih pozitivcev, ki nameravajo Toma Križnarja rešiti iz sudanskega zapora z molitvijo. Kako se boš norčeval iz takega predsednika? Satirizirati Drnovška zato neizogibno izpade kot angleški humor, ki pa ga v teh krajih le malokdo razume.

Razen če ti poskusiš. Kar mene zadeve, imaš moj mandat.

Piši još za jedan groš!

Tvoj Marko

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Torek, 22. Avgust, 2006 ob 19:48 v kategoriji Dragi Boris, Dragi Marko, Epistole.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.