Makaronovo meso in doseganje sreče

Četrtek, 24. avgust 2006

Dnevnik, 24. 8. 2006: 90. kolumna “Vse me zanima, nič me ne briga”
Sodobni trend v populističnih medijih — kamor prištevam tudi poljudno znanost v stilu psevdo ali pop psihologije, psihoterapevtizma, samopomočništva in preostale new age šare — je ta, da se ženske tako rekoč filozofsko povzdiguje kot bitja prihodnosti, moške pa tlači dol kot zadnje drekce-pekce evolucije.


Če hoče biti moški danes v trendu, potem mora za začetek priznati, da je biološko in civilizacijsko in socialno zadnji drekec-pekec evolucije. Šele potem mu v bistvu ne preostane drugega, kot da se po nareku razpoložljivih vzorov preobleče v to-ali-ono-seksualca, kar naj bi bilo ženskam všečno.

Glede tega ne bi rad preveč filozofiral, saj sem prepričan, da to niso resne zadeve, ki bi jih morali kdo ve kako upoštevati. Vse to ne pove nič konkretnega razen tega, da priča o zmedenosti (in mediatiziranosti) današnjih predstav o moškem spolu in vlogi moškega. Seveda pa niti feminizem — ali karkoli, kar ga dandanes nadomešča — ne pove nič več o ženskah.

Prevladujoča ideologija namreč ženskam ukazuje, da emancipacije nikoli ni dovolj. Ni recimo dovolj, da ženske na volitvah kandidirajo za politične funkcije, temveč jim je treba za nameček še predpisati, koliko jih mora kandidirati. Zakaj bi kogarkoli silili, da počne nekaj, česar noče, in to ravno pri tem, kar naj bi bil temelj demokracije in svoboščin? To se mi zdi zelo nedemokratično. Še več: ženske kvote niso prav nič manj nedemokratična uravnilovka, kot če bi zakonodaja predpisovala, da na volitvah ne sme kandidrati več kot toliko in toliko moških!

Naprej. Prevladujoča ideologija uči moderno slovensko žensko, da mora biti navdušena nad to blazno socialno boniteto, da ji kot materi — “materi-delavki” (sic!), kot se ji uradno reče v Pravilniku o izvajanju dopusta za nego in varstvo otroka — pripada kar dvanajst mesecev porodniškega dopusta in dopusta za nego otroka (pri čemer ga lahko do tri mesece milostno odstopi partnerju).

Enoletni porodniški je čista neumnost, saj žensko za predolgo časa izključi iz profesionalnega okolja in marsikdaj pomeni nepremostljivo cezuro v njeni karieri. Ta socialistična ureditev je le voda na mlin tistim ženskam, ki se v svojih službah ne počutijo dobro ali pač delajo kar tja v en dan, samo da imajo službo, ali ki jim že tako ali ne pride na misel, da bi delale kariere. Dolg dopust je podpiranje tistih, ki si tega ne zaslužijo.

Poleg tega pa to prav pride tudi moškim — zlasti seveda delodajalcem oziroma menedžerjem, ki kao znajo upravljati s človeškimi viri in ki jih družba s pomočjo servilnih medijev časti kot polbogove —, ki imajo spričo kar enoletne odsotnosti žensk z delovnega mesta samo še argument več za to, da žensk v najbolj rodnih letih raje ne zaposlujejo. Če že ne iz drugih vzrokov, je kapitalizem gnil vsaj zaradi tega: ker upravičeno domnevam, da boš rodila in potem eno leto ne boš delala, nimam s tabo kaj početi, pa če si še tako izobražena in kompetentna. In potem se ljudje še zgražajo, če kak cerkveni dostojanstvenik reče, da je nizka rodnost problem! Pa da Cerkvi očitajo, da preveč vpliva na družbo! Če bi bilo to res, potem bi menedžerji imeli te zadeve čisto drugače urejene. Če ne sami od sebe, pa po zaslugi ministra za delo, družino in socialne zadeve.

Vseh teh polen, ki jih socialne konvencije, zakoni in druge komplikacije te najbolj preproste in normalne zadeve, ki se ji reče vsakdanje življenje — na čelu z otroki — mečejo ljudem pod noge, je za večinsko populacijo racionalnih dolgočasnežev absolutno preveč. Ljudje hočejo imeti po slovensko vse pošlihtano in nimajo motivacije, da bi se zaletavali v ne vem kakšne kariere ali celo rojevali otroke v večjem številu, kot se jih rodi slučajno ali v izjemoma idealnih okoliščinah. Tudi za vse drugo — poleg že omenjene diskriminacije (bodočih) mater v službi in zatiranja moške spontanosti v družbi — je v glavnem kriva država.

Kompletno funkcioniranje slovenske družbe, cel ta kompleksni in prepleteni sistem od vrtcev in šol na vseh stopnjah, pa do služb in trgovin in servisov in drugih storitev, vključno s kulturnimi podsistemi prehranjevanja, kupovanja, druženja in kar je še teh lifestyle zadev — ki povprečnemu in zadovoljnemu Kranjcu tako prekleto pašejo! —, vse je naštimano tako, da aktivnim ljudem zmanjkuje časa še za kaj drugega kot za službo in kariero, kaj šele za otroke!

Organizacija slovenske vsakdanjosti je še danes takšna, kot se je izoblikovala v času povojne modernizacije in urbanizacije v 60. in 70. letih XX. stoletja, ko je dejansko pomenila epohalen prelom s starimi vzorci življenja in ko je najbrž res dvignila storilnost in odnose med ljudmi spremenila na bolje.

Toda dandanes tak način življenja ustreza le še tistim, ki nasprotujejo enotni davčni stopnji, skrajšanju pavze za malico — v menzah s seventies meniji v stilu makaronovega mesa ali stéphanie pečenke (po slovensko štefáni) — in ukinjanju drugih bonitet. Vsi ti, ki začnejo delati pred osmo zjutraj in težiti našim otrokom v šolah ob 8:10; vsi ti, ki nimajo lunch breaka in grejo iz službe že ob dveh, treh in namesto večerje skuhajo kosilo; vsi ti, ki so rodili samo zato, ker je tako pač naneslo, čez deset, petnajst let pa imajo vseeno polna usta ljubezni do otrok, ki da bi jih bilo nečloveško puščati do petih v šoli, kjer bi se kdo z njimi ukvarjal in jih pred tem še po možnosti nahranil; vsi ti v bistvu bremzajo Slovenijo in reakcionarno uravnavajo njen ritem: ne le vsakdanji urnik vseh, ki jim to ne odgovarja, vendar nimajo izbire — in ki jih ni več tako malo —, temveč dejansko tudi tempo ekonomskega razvoja, podjetništva, izobraževanja, druženja, vsega. Država vse to gleda in razmišlja, kako ljudem prodati ekonomske reforme in jih prepričati, da bi se bolj plodili, medtem pa mediji delijo butaste nasvete moškim in pihajo na dušo ženskam.

V Sloveniji je to utopično. Prava in bolj učinkovita revolucija bi bila — in to seveda brez sindikalnih demonstracij — bi bila reorganizacija vsakdanjega življenja. Spremembe bi se potem zdele bolj nujne in logične prav vsakemu preprostežu. Pa tudi položaj žensk (in imidž moških) bi se izboljšal. Samo organiziran človek je namreč lahko srečen človek.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 24. Avgust, 2006 ob 21:24 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.