Gostje v Gromitu: geji in gazdarice

Petek, 25. avgust 2006

Dnevnik (Zelena pika), 26. 8. 2006: Crnkovič piše Dežulovću

(Ljubljana, 24. 8. 2006) Dragi Boro, — tvoja zgodba o hvarski gej paradi, ki so jo skonstruirali mediji, je našla pravega naslovnika: v prejšnjem življenju sem bil namreč … — ne-ne, ne to! — … Hvarčan.

Hvar je še danes eno mojih najljubših mest na svetu. Vsega skupaj sem na Hvaru preživel v desetih letih dobrega pol leta. Zato poznam ne le “taksiste”, ki vozijo barke na Jerolim in Ždrilco (in se jim seveda sladko jebe za vsak vozni red); ne le prvo gazdarico (ali pravzaprav nekakšno tetko) Jozico in njenega Luko Novaka (sic!) in njegovega brata, ki ima mizarsko delavnico na vogalu in je pravi galeb stare šole; ne le tisto zmešano in udomačeno staro Čehinjo s skuštranim višavskim terierjem; ne le zdravnico Sunčano iz Doma zdravlja in njenega bivšega moža, ki v Jadroliniji prodaja vozovnice, in njuno deco; ne le tisto dentistko, ki mi je s čikom v ustih in proti vsem mojim pričakovanjem uspešno pozdravila razbolel zob; ne le drugo gazdarico Ivano, ki je nekoč delala v Zagrebački banki zraven današnjega Gromita, in barbo Franota, ki je bil učitelj telovadbe v osnovni šoli in je za 25. maj in 29. november koreografiral nastope pionirjev na Pjaci, danes pa iz svojega čolnička lovi debele brancine na pol poti do Visa, in njuno purgersko shaho iz Zagreba; ne le tretjo gazdarico Lepšo in četrto ne-vem-več-katero; ne le Ivano in Perota, ki ste se s svojimi v Nemčiji naučenimi restavracijskimi veščinami selila z Jerolima v Fario in potem neznano kam; poznam vse kelnarce v Kavani Pjaca in še marsikaterega kuharja in lastnika konobe in celo bivšega župana, kako se že piše, ki je bil albin.

Je potem kaj čudnega, če si je moja hči na Hvaru našla tudi fanta? Že dve leti se videvata le enkrat, dvakrat na leto, pa se imata še vedno rada!

Ker pravi kolumnisti nimamo dopusta, sem na Hvaru vedno pisal kolumne, tudi po dve na teden. Pisal sem jih na kavah in v senci na Jerolimu in na barkah čekiral mail. Ko mi je nekoč tik pred odhodom na Hvar crknil laptop, sem tja pretovoril cel namizni računalnik. Pisal sem kolumne o Hvaru samem; o slovenskih turistih na hrvaškem morju; o nudizmu; o majici na štantih Rivi z napisom: “Kad si tužan, kad si sam, kad ti sve ide naopako, dođi u Hvar. Bit će ti još gore”; o ponesrečeni ponudbi Term Čatež za prevzem Sunčanega Hvara; o hrvaških vodovodnih pipah, za katere je bilo značilno, da so med tuširanjem oddajale najbolj zoprn zvok na svetu pred pojavom klicnih modemov.

A kaj hočem povedati? Navsezadnje poznam v Ljubljani kar nekaj ljudi, ki so bolj redni, tradicionalni, pravi in fanatični Hvarčani od mene (pa jih niso tako kot mene vlačili po tabloidih, kot da se preseravajo po St. Tropezu). Hočem povedati, da poznam to mentaliteto gazdaric, od katerih izveš vse zadnje trače od preteklega poletja, še preden se dobro razpakiraš. Na Hvaru je lahko karkoli dogodek. Na Hvaru sicer še nisem srečal zoprnega človeka: niti takega, s katerim sem bil zgolj v odnosu turist—ponudnik turistične storitve, kaj šele človeka, s katerim sem bil v bolj osebnem. Zato dobro vem, da ves ta cirkus okroh gejev ni bil njihovo maslo. To je bila dejansko medijska konstrukcija, ki so se ji po mojem na koncu nasmejali tudi Hvarčani sami.

Hvar se je sicer spremenil, odkar so na Rivi odprli tisti butasti, po mojem “most overrated bar on the Croatian coast”. Na Hvar je nenadoma prišlo nekaj urbanega — ne, popravljam, sorry, nekaj banalno urbanega, kar lahko vidiš v vsakem mestu. Medtem pa je bil Hvar urban seveda že brez tega, četudi se je vse spreminjalo tako počasi, kot da čas ne obstaja. To je ta fascinantnost malih sredozemskih mest: tudi Piran, ki v starem mestnem jedru ne premore več kot tisoč duš in tristo hiš, se mi včasih zdi bolj mesten kot Ljubljana!

Zadnjič si napisal, da je Hrvaška dala Jugoslaviji turbofolk. Že res. A kdo bi si zapomnil turbofolk, ne pa hrvaškega morja? Vaše morje je ustvarilo célo kulturo socialističnega počitnikovanja, ki je bilo med brati nekaj čisto drugega kot za vse tiste Nemce in Italijane, ki so ravno tako hodili v iste kraje. Jugonostalgija se mi zdi smešna in v političnem smislu celo izrazito nekorektna. Toda “jadranski susreti” so nedvomno tisto, kar je iz tega izvzeto.

Če sem bil na hrvaškem morju približno štiridesetkrat po približno tri tedne, potem sem po zaokroženi oceni na Hrvaškem preživel najmanj dve leti in pol. To vaše morje je res vaše, a bolj usodno kot za vas je za Slovence. Kje bi se mi poleti kopali, če ne bi bilo hrvaškega Jadrana ali če ne bi bil tako lep in poceni? Na naših 46,6 kilometra obale? V Lignanu Sabbiadoru? Dandanes že imajo ljudje možnost, da si privoščijo še kakšne dražje — če že ne nujno boljše — počitnice kot na Jadranu. Toda kam bi hodili vsa ta desetletja prej? In če smo prihajali že v šestdesetih, potem je logično, da smo bili pri vas na morju tudi sredi devetdesetih, ko so izza Velebita in iz Zagore letele granate. Ali ni to nesramno, da se greš brezskrbnega gosta, ko je gostitelj v vojni? Slovenci smo bili tisti, ki smo s še mokrimi brisačami bežali z vaše ladje zadnji, ko ste vi v Oluji tolkli Srbe.

Slovenskih turistov je na Hrvaškem skoraj največ, gotovo pa največ glede na število populacije. Prihajamo že skoraj petdeset let, pa vam še ni kapnilo, da bi kak meni prevedli tudi v slovenščino ali namesto “Zimmer frei” na hiše napisali “proste sobe”. Celo poročila oddajate po radiu v češčini in madžarščini, da bi ja izpadli prijazni do tistih, ki pri vas preživijo z 22 kunami na dan, all inclusive!
Pa saj vam ne zamerim, samo malo šimfam. Vaš Jadran je bil zame vedno nekakšna čarovnija. Moj najzgodnjejši spomin je z vašega Jadrana: neke noči — če se prav spomnim, leta 1966 — sem v nekem drevoredu v Novem Vinodolskem videl rumene oči volka in nisem hotel naprej. Mama me je komaj prepričala, da se nekemu avtu v mesečini samo svetijo žarometi. Iz bližine se je izkazalo, da sem imel deloma prav: bil je ami s francosko registracijo, kar pojasnjuje rumeno barvo.

Zadnjič mi je prijatelj — po vaši teoriji nehrvat, po naši pa Neslovenec —, pravil anekdoto iz otroštva, ko so se vozili v Slovenijo k sorodnikom. Gledal in gledal je kozolce in si mislil: pa zakaj ti Slovenci postavljajo tako visoke in kratke ograje?

Glede Bartola Kašića mi je pravkar prišlo nekaj na misel. Praviš, da je prevedel sveto pismo v hrvaščino. Ali veš, kdo je prvi prevedel sveto pismo v slovenščino? Jurij Dalmatin. Vi bi mu rekli Juraj Dalmatinac. Ampak če se prav spomnim, je bil on kipar, ne?

Ima neka tajna veza!

Pozdrav, Marko

crni.jpg

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Petek, 25. Avgust, 2006 ob 12:17 v kategoriji Dragi Boris, Dragi Marko, Epistole.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.