Za narodov blogor

Ste prebrali nekaj na internetu in si o tem nekaj mislite? Nič lažjega: tako rekoč ni online objave, pri kateri ne bi imeli možnosti izraziti svojega mnenja. Kliknete komentiraj, napišete nekaj vrstic in kliknete oddaj. Pa je.

P990 sem dal polnit včeraj ob enih. Šestnajst ur pozneje sem telefon odklopil z elektrike, vstavil SIM kartico in ga vključil. To je bilo sicer ob petih zjutraj, ampak vseeno se je začela nočna mora.

Končno ta P990! Bil bi že čisto histeričen od čakanja, če ne bi imel drugih skrbi. Kakorkoli, zdaj je tu. Vendar mi na Mobitelu razlagajo, da baterija ni najmočnejši adut tega telefona. Zato se bom za vsak primer držal predpisanega 16-urnega prvega polnjenja. Tega pravila nisem še nikoli upošteval pri nobenem Ericssonu oz. Sony Ericssonu, pa mi je bilo potem vedno žal. Telefon je huda in seksi mašina, zato bom do jutri zjutraj trpel kot svinja. Ampak bom že preživel. Poročilo sledi. Samo da dokončam Buldožerje.

Pa še za sneak preview:

Prvič sem bil na Buldožerjih leta 1976. To je bil moj prvi rock koncert sploh, bil sem še otrok. Sošolci iz 7.c OŠ Franca Rozmana Staneta so prišli pome tri ure pred začetkom koncerta in dramatično dopovedali moji mami, da je pred dvorano že toliko ljudi, da moramo nujno tja, sicer ne bomo nič videli in slišali. To je bila debela laž v vseh ozirih. Buldožerji so nastopali v Hali B mariborskega Sejmišča, predskupina pa so bili Parni Valjak. Ti so imeli za sabo šele prvi hit singl Ja sam parni valjak (… pazi da te ne pregazim!) in so bili hardrockerji à la Led Zeppelin. Sicer pa je bilo moje glasbeno obzorje takrat še omejeno in jih itak ne bi znal primerjati s tistimi, ki so jim bili — ali hoteli biti — bolj podobni.

Peljem se včeraj z biciklom po Čopovi navzgor in se ustavim pred rdečo med Pošto in Slonom. Stojim in raztreseno gledam okrog sebe in na lepem opazim človeka na nadstrešku Name. Model čepi na robu s fotoaparatom v roki in meni nič, tebi nič zumira. Morda mene?

Kolegu kolumnistu Vladu Miheljaku sem hvaležen, da je v včerajšnjem Dnevniku omenil trditev takratnega kardinala Ratzingerja v Le Mondu izpred devetih let: “Budizem je avtoerotična duhovnost, ki si prizadeva za transcendenco brez konkretnih verskih obveznosti.”

… včeraj zvečer sem bil s prijatelji v Žmaucu na pivu. Vmes je klical Tadej iz Celja. Potem je Luka prišel z veceja in povedal, da imaš tak malo enigmatičen slogan. Bilo je že precej pozno. Saj res, sem rekel, to pa moram videt. Tako sem šel na skret in tam si bila ti. Res imaš enigmatičen slogan. Tak ženski, milo rečeno, ki ga jaz kot moški ne razumem najbolje. Da si na fotki malo shujšana — mislim, bolj suha kot v resnici —, pa sem ti itak že povedal. In ko sem bil ravno tam, sem se odločil, da bom uriniral. Pil sem sicer guinness, po katerem me ne vem zakaj ne tišči tako zelo na vodo kot po recimo smiletu, ampak zakaj bi dvakrat hodil. Priznam, da mi je bilo zelo zoprno. V bistvu nerodno. Nisem videl, kam naj gledam. Ti si me kar naprej gledala v oči, kar je bilo po eni strani v redu, po drugi pa ne. Med uriniranjem ponavadi vidim napol gole bejbe na reklamah v stilu pošlji sex in še enkrat sex na številko ne vem koliko. Všeč mi je bil Slivnik pred leti, ko je obkrožen s krokodili tipkal svoje blazne članke. Takrat sem prav rad hodil urinirat. Ampak ti!

Res ne vem, zakaj je treba Blogos oglaševat na skretih. To se mi zdi tako poniževalno. Saj sem ti rekel, da sam tega nisem hotel, pa Gušti tudi ne. Ti pa sploh nisi imela možnosti izbire, ker ti je nisem niti omenil. Sploh mi ni jasno, kako lahko nekomu pride na misel, da oglašuje v sanitarijah z obrazom in imenom prepoznavnega posameznika (ki ni ravno Slivnik). A ni WC primeren kvečjemu za oglase z nekom anonimnim, neprepoznavnim? Na skret pašejo generične sex-ad punčare z retuširanim osramjem in kazalcem med našobljenimi ustnicami. Če bi punco s plakata srečal na izhodu s skreta, je ne bi prepoznal niti po stotih uriniranjih.

Sicer pa si že velika punca in boš najbrž prenesla pogled na vse te tipe, ki ščijejo pred tvojimi očmi. Mogoče je to samo moj problem, ker te slučajno poznam, medtem ko za anonimce to ne bo nič takega.

Oprosti, Mojca, da sem te v to uvalil.

Dnevnik (Zelena pika), 16. 9. 2006: Crnkovič piše Dežuloviću

(Ljubljana, 12. 9. 2006) Dragi Boro! — Ne vem, kaj se bo zgodilo med Slovenijo in Hrvaško, ko se bodo najina pisma v Dnevnikovi Zeleni piki iztekla, ampak definitivno se bo zgodilo eno ali drugo od teh dveh možnosti: odnosi med najinima državama se bodo v trenutku čudežno izboljšali (varianta A), ali pa bo med nami izbruhnila totalna vojna (varianta B). Mogoče bo to samo medijska vojna. Mogoče bo samo Rupel oklofutal Kitarovićevo ali ona njega spraskala. Ali pa bo se bodo vsi zgledovali po nama, ki sva se v teh pismih tako dobro razumela — in neglede na moteče medklice iz okolice štekala, da nismo eni bolj pametni od drugih, ampak kvečjemu enako nori.

Dnevnik (Zelena pika), 16. 9. 2006: Dežulović piše Crnkoviču

(Split, 13. 9. 2006) Dragi Marko! — Privela se, eto, ova naša prepiska kraju, i to taman kad su stvari između naše dvije države postale zanimljive. Dok ovo pišem, šume uz obale Mure kod Hotize pune su slovenskih i hrvatskih specijalaca, i netko neupućen, da ih vidi onako strašne, u punoj borbenoj opremi, na tako pitomom mjestu kao što je međimursko-prekomurska granica, zakleo bi se da se tamo odigrava partija paintballa. Iako ne bi trebalo vrijeđati igrače paintballa, čija igra — koliko god bila smiješna — za razliku od hrvatsko-slovenskog sukoba na Muri ipak ima nekog smisla. Ovako, to izgleda kao bezvezno nabacivanje bojom: Hrvati se na sve načine upinju ocrniti Slovence, a Slovenci misle da se Hrvati zbog toga crvene.

Naslov včerajšnjega komentarja Financ o tako rekoč bankrotu urada predsednika Republike Slovenije se je glasil: “Drnovšek je prehitro pojedel sendvič”. Se strinjam s poanto, ampak v bistvu gre za pomoto. Drnovšek že ne bi jedel žepnega fast fooda v celofanu. Naslov bi se moral glasiti: “Tudi oreščki stanejo”.