Dnevnik (Zelena pika), 2.9. 2006: Crnkovič piše Dežuloviću
(Ljubljana, 31. 8. 2006) Dragi moj Borges Dežulović! — Vse si mi razložil, samo tega ne, da je bil Juraj Dalmatinac v bistvu Italijan po imenu Giorgio Orsini in da vse do XIX. stoletja sploh ni bil znan kot Juraj Dalmatinac. Šele med pomladjo narodov so se tvoji sonarodnjaki spomnili, da bi ga bilo lepo imeti za Hrvata.
Dnevnik (Zelena pika), 2. 9. 2006: Dežulović piše Crnkoviču
(Split, 30. 8. 2006) Dragi Marko! — Vidiš kako je Hrvatska mala, a Slovenija okrugla. Pisao sam ti o havariji trajekta Bartol Kašić, nazvanog u čast znamenitog teologa i prvog hrvatskog prevoditelja Biblije. U maloj digresiji na kraju svog odgovora ti pak otkrivaš “neku tajnu vezu”: prvi slovenski prevoditelj Svetog pisma zvao se Jurij Dalmatin. Ili, kako bismo mi u Dalmaciji to rekli, Juraj Dalmatinac.
Gledam poročila. Družini nekje v slovenskih rovtah je do tal pogorela hiša. Očitno jim že pred požarom ni bilo lahko. Sin je pred kamero povedal, da mu je najbolj žal za spomini, ki jih je v tej hiši pustil.
Ampak to še ni nič. Najbolj pretresljivo izjavo je dal družinski oče: “Uspelo nam je rešit 40 flaš vložene paprike. Vse ostalo je šlo v plamenih.”
Še zdaj razmišljam, kaj je bolj neverjetno: imeti 40 kozarcev vložene paprike ali rešiti 40 kozarcev vložene paprike?
Pred kratkim sem slučajno spet prebral Vorančeve Samorastnike. Mislil sem, da to več ne obstaja.
