Međedović, Biberović, Crnković

Nedelja, 3. september 2006

Dnevnik (Zelena pika), 2.9. 2006: Crnkovič piše Dežuloviću

(Ljubljana, 31. 8. 2006) Dragi moj Borges Dežulović! — Vse si mi razložil, samo tega ne, da je bil Juraj Dalmatinac v bistvu Italijan po imenu Giorgio Orsini in da vse do XIX. stoletja sploh ni bil znan kot Juraj Dalmatinac. Šele med pomladjo narodov so se tvoji sonarodnjaki spomnili, da bi ga bilo lepo imeti za Hrvata.


Sicer pa je imel še srečo, da se ni kdo spomnil in ga iz Orsinija prekrstil v Međedovića!

Tako imamo mi recimo Jožefa Reslja, izumitelja ladijskega vijaka, ki je … — ne, on je bil Čeh in je samo umrl v Ljubljani. Od malarije! Imamo Huga Wolfa, “avstrijskega skladatelja slovenskega rodu”. Imamo Walterja Wolfa, “ameriškega poslovneža slovenskega rodu”, ki ima v Ljubljani zanikrno štacuno na Wolfovi ulici, ki pa se imenuje po onem prvem Volku.

Ampak kdo je potem Hugo Boss? Vedno sem ga imel na sumu, da gre za “nemškega modnega oblikovalca slovenskega rodu”.

Nekoč sem slišal za družino kočevskih Nemcev, ki so se pisali Pfeffermann, po vojni pa so se iz previdnosti preimenovali v Biberoviće.

In če že omenjam medvede, Kočevje in mehki ć, potem še nekaj besed o geografiji in genetiki — pa tudi fonetiki.

Julij Crnković se je rodil leta 1898 na Planini pri Delnicah v Gorskem Kotarju. To je nekaj takega, kot če bi se na slovenski strani rodil v Kočevskem Rogu. Medvedi pa to — in ljudje, ki se jih ne bojijo. Kakorkoli, leta 1919 se je Julij oženil z leto dni mlajšo Ano Grgurić, rojeno v Skradu, in na Državnih železnicah Kraljevine SHS dobil službo nadzornika proge.

Leta 1922 se jima je rodil drugi sin Rudi, vendar že v Kamanju pri Ozlju pri Karlovcu, na desnem bregu Kolpe, kamor je bil Julij medtem premeščen. Mali Rudi je začel leta 1929 obiskovati osnovno šolo v Kočevju, kamor je bil medtem ponovno premeščen oče Julij. Iz starih spričeval z začetka tridesetih let je razvidno, da so malega Rudija takrat že podpisovali kot Crnkoviča.

Po koncu vojne, ko se je po zapletenih in mučnih ovinkih vrnil iz internacije v Gonarsu (kamor so ga kot maturanta kočevske gimnazije leta 1941 odpeljali Lahi) in iz partizanov, kjer ga je leta 1944 na Fruški Gori pri Iloku ranil v rit šrapnel, se je Rudi vrnil domov — tokrat v Brežice, kamor je bil njegov oče medtem že spet premeščen. Odločil se je, da bo študiral ekonomijo, in se vpisal na Sveučilište u Zagrebu.

Zagreb je bil od Brežic oddaljen le pol ure vožnje z vlakom, Ljubljana pa takrat kar štiri ure. Boris Kidrič pa je izdal dekret o ustanovitvi Gospodarske fakultete v Ljubljani šele spomladi 1946! Toliko o slovenski prednosti pred Hrvati.

Iz indeksa je razvidno, da so Rudija imeli za Crnkovića. In ko je leta 1950 po diplomi dobil službo v nekem vladnem kabinetu v Ljubljani, je bil naenkrat spet Crnkovič. Po letu 1952, ko je bil dekretiran v Maribor za načelnika Okrajnega ljudskega odbora, pa je bil mehki ć sploh pozabljen.

Tako je bilo vse do nekega popoldneva leta 1985, ko ga je Ana Crnković, njegova lastna mati — in moja lastna babica, če še nisi uganil —, na balkonu svoje sobe v Domu upokojencev Danice Vogrinec na Pobrežju na lepem in prvič v življenju vprašala, ali se ima za Hrvata ali Slovenca. (Nacionalnost ni bila nikoli issue niti v širši žlahti, kaj šele v ožji familiji.) Foter je prostodušno odgovoril, da se ima seveda za Slovenca, kaj pa drugega, pravzaprav Mariborčana, češ, saj sploh ni hodil v hrvaške šole in se rodnih krajev staršev ne spominja razen z redkih obiskov, pa tudi življenje, družino in kariero si je ustvaril v Sloveniji in še posebej na Štajerskem.

Noni je vzelo sapo od razočaranja. Nadrla ga je kot malega otroka in mu zabičala, da se nima kaj razglašati za Slovenca, dokler je ona živa. No, fizično je bila oddaljena le eno ulico, časovno pa nekaj mesecev od pokopališča. Tako sem potem podedoval gigantsko enciklopedijo Gorskega Kotarja v dveh delih, ki je nikoli nisem niti prelistal.

To buklo sem izrecno podedoval jaz in ne kdo drug od skupaj šestih vnukov, ker sem po Noninem mnenju samo jaz bil pravi “čečkan”. Tega nisem nikoli dobro razumel. Niti mi ni bilo jasno, ali je to lastno ime ali samostalnik ali pridevnik. Ko sem bil majhen, sem si pod tem predstavljal človeka, ki se ne boji medveda.

Jaz sam sem bil Crnković samo v evidencah JLA in v pismih bralcev v starih časih v Delu. Če so pizdili čez moje članke, so me striktno omenjali kot Crnkovića.

Zadnje čase, ko zaradi najinih pisem bolj pozorno spremljam SLO-CRO fronto, šele opažam, kako ta bliskovito šviga sem in tja: iz Piranskega zaliva na Kredarico pa hitro v Hotizo!

To tam je tipična slovensko-hrvaška oslarija. Vaši so odstranjevali grmovje in drevje, ker gradijo cesto, nakar je z dvajsetimi vozili pridrvelo nekaj deset naših policajev in specialcev in vašim reklo, da tega ne smejo početi, ker je to naše. Potem so vaši rekli, da “do nadaljnega” tega res ne bojo več počeli, ampak vseeno. Vi ste ena banda, ker si to sploh upate, mi pa smo kreteni tipa dr. Strangelove. Nazadnje pride še Dimitrij Rupel in reče, da se pri Hotizi ni zgodilo “nič hudega”. Seveda ne. In ali veš zakaj? Nikogar niso ubili. Nobene atomske bombe niso vrgli. Osmešili pa sta se samo dve državi, in še tema dvema ni nerodno pred nikomer.

Ruplu pa še tem manj. Rekel je, da bi “v vladi ustrezno ukrepali”, in dodal: “Kaj pa pomeni ustrezno ukrepanje, si lahko predstavljate sami. Če bi se situacija zapletla, bi mi ustrezno ukrepali na bolj zapleten način. Če bi se situacija pomirila ali poenostavila, pa bi mi ukrepali na bolj poenostavljen način.”

Podvukao je na kraju svog izlaganja.

Priznaj, Boro, da se niti ti sam ne bi spomnil česa tako smešnega. Zame je še vedno zakon grafit na vogalu Rozmanove in Petkovškovega nabrežja: “RUPL SAM SPIZDI!”

Najbolj zabavno pri vsem skupaj pa je bilo poročanje Delovega dopisnika. Namesto “na svojem katastrskem ozemlju” je napisal, da so “Hrvati” — tudi ti, Brutus, kjerkoli si že bil — odstranjevali grmovje (he-he) “na njihovem katastrskem ozemlju”. Seveda noben polpismeni Slovenec ne zna pravilno uporabljati povratnosvojilnih pridevnikov. Tu pa je novinarju napaka prav prišla, saj je spornost hrvaškega katastrskega ozemlja na slovenskem teritoriju podvojil v še bolj nezaslišano spornost hrvaške gradnje na slovenskem katastrskem ozemlju in slovenskem teritoriju.

Saj poznaš te lokalne dopisnike. Še čudno, da ni prišlo na dan, da sta se na Hotizi konfrontirala rivalska klana gejev. Kar pa res ne bi bilo nič hudega.

Te pozdravlja

tvoj Crni

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Nedelja, 3. September, 2006 ob 19:59 v kategoriji Dragi Boris, Dragi Marko, Epistole.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

5 komentarjev na “Međedović, Biberović, Crnković”

  1. methos pravi:

    i jelku kacinu je mama srpkinja iz hrvatske, pa na kraju je on sada veliki slovenac.

  2. martin martin pravi:

    Ocena: 10.00

  3. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    10 od koliko? :-)

  4. chef chef pravi:

    Dober je še tisti: Rupl odojk

  5. martin martin pravi:

    Pozno, pa vseeno: 10.00 od 10.00. OK? Misliš, da jaz nisem tak, da bi rekel, mak kaj crni spet serje tu, če se mi tako zdi? Tole je naravnost odlično z moje točke gledanja.
    Nekaj dela pa je menda ja treba, da postaneš znan kolumnist! Brez muje se čevelj z ježkom zapne. Ali nekaj takega.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.