Namočit in ponucat!

Sreda, 6. september 2006

Revija Nova je gnusen mali tabloid, ki laže, kot pes teče, in se oglašuje, kot golob serje: človeku na glavo. Gre za fotografije Miše Molk, ki jo je zgoraj brez na plaži posnel nek paparaco, in o reklami za Novo z gigantsko Šmarno Goro in sloganom “Ko še MIŠA obMOLKne”.


Miši Molk se zdi neverjetno, da bi jo na precej neobljudeni plaži na Mikonosu — kjer je sicer preživela le en dan, nato pa odpotovala naprej — po naključju zagledal, prepoznal in posnel bodisi profesionalni fotograf iz Slovenije ali kaj šele iznajdljiv amater z aparatom z ne ravno najmanjšo ločljivostjo slike. Zato ima teorijo, da je agencija, s katero je odpotovala na Mikonos, cilj njenega potovanja izdala Novi ali pač najboljšemu tabloidnemu ponudniku.

Če bi Miši Molk to uspelo dokazati — kar ji seveda ne bo, žal —, bi se Nova najbrž zagovarjala s podobno idiotskimi argumenti kot v lanskem primeru Pike Božič: tako kot ona je tudi Miša “javna oseba”, fotografije zgoraj brez so “dokument o njenem letovanju”; bile so posnete “na javni plaži”, kjer si je “pevko lahko ogledalo tudi več tisoč ljudi” (ali v tem primeru pač malo manj) — in “zakaj bi bili bralci Nove v primerjavi z njimi za karkoli prikrajšani”.

Kot ponavadi je prevladujoče mnenje tudi zdaj takšno, da so bile fotografije dogovorjene. Človek pri zdravi pameti sicer nima razloga, da bi bolj verjel tabloidu, ki laže, kot pes teče, kot pa človeku, ki ga pes ugrizne. A očitno je naravni zakon, da ljudje verjamejo medijem, kakršnikoli že so, in začnejo hitro čvekati, da se je oseba zmenila za poziranje in za to celo mastno pokasirala — ali si vsaj popravila družbeno-družabni rating. Žal je tako, da je celo najbolj nekredibilnim medijem imanentna neka pavšalna kredibilnost. Ko je Nova objavila fotografije Pike Božič, ni bilo tako rekoč nikogar, ki bi verjel, da začasna prepoved objave fotografij, ki jo je na zahtevo pevke izdalo sodišče, ni bila spretna inscenacija sporazumno zasnovanega škandala — vključno s tožarjenjem, ki je sledilo. Taktika je perfidna, a preprosta: mediji so Piko Božič tako dolgo osirali, da je dejansko postalo nepredstavljivo, da ne bi bila tudi v resnici koza ali celo prasica — ker samo takšne ženske se grejo razgaljat pred kamero, potem pa si še upajo moralizirati!

Fotografiranje znanih osebnosti na plaži je postalo nekakšna obsesija. To s Piko je bil samo začetek. Daleč največje bizarnosti so se domislili v Direktu. Objavili so sedem let staro fotografijo celjskega škofa Antona Stresa na plaži. Pred tedni pa je prav tako Nova objavila fotoreportažo s plaže, kjer sta gola poležavala igralca Pia Zemljič in Marko Mandič (in za nameček še dojenček). Fotografije so bile tako kvalitetne — govorim seveda o ostrini in ločljivosti —, da so bile videti definitivno nastavljene. Kako bi bilo mogoče, da fotografa z vso to kramo, od torb in teleobjektivov pa do stativa, ne bi opazil vsaj kdo drug, če že ne Zemljič-Mandič? Na nudo plaži bi tako opremljenega voajerja vendar v hipu linčali!

A kot rečeno: niti najmanjšega razloga nimam, da bi prej verjel po definiciji zlonamernim medijem kot pa nič hudega slutečim posameznikom. Tudi slovenski paparaci pač postajajo profesionalci, pa tudi vsaka plaža ima svoj grm, navsezadnje.

Fotografirati človeka brez njegove vednosti in njegovega pristanka je seveda etično vprašljivo ali v najboljšem primeru osebnostno iritantno. Ni pa to najhujše, kar se mu lahko zgodi. Kar zadeva tako imenovane javne osebnosti, ki si jih mediji lastijo — konkretno govorim o ljudeh v središču javne pozornosti, ne na javnih funkcijah —, je hočeš-nočeš samoumevno, da se tak človek v javnosti pač ne bo nikoli popolnoma sprostil, ampak bo s kotičkom možganov vedno pazil, kako izgleda in kako se obnaša. To je še najmanj in to je vsak človek, ki ga vlačijo po cajtengih, že zdavnaj vzel v zakup. Še več! Paziti na svoj imidž niti ni nujno môra, ampak lahko kdaj tudi prav pride.

In to še ni vse: mnogi med tistimi, ki jih lepega dne zasačijo take, kakršni si ne želijo biti videni, ob drugih priložnostih z mediji tudi radi sodelujejo, saj jim tovrstno eksponiranje — z vednostjo in pristankom in predvsem pod kontrolo — prija in lahko imajo od tega tudi koristi. Medijem to po eni strani resda ne povečuje pravice, da bi jih zalezovali, vendar javnim osebam po drugi zmanjšuje pravico, da ne bi bili zalezovani.

V Sloveniji, ki je že sama po sebi tak majhen tabloiden pajzelj in kjer se oseba v javni lasti ne more kaj prida zanesti na zaščito sodišč in prava nasploh, je treba biti pošten. Čist, nedolžen, dostojanstven. Sicer pred mrhovinarji nimaš nobenih argumentov. Če Miša Molk v intervjuju filozofira o seksu, potem se tudi ne sme pritoževati, če jo čez dva mesca pofotkajo na plaži.

Pri vsej tej kolobociji z zasebnostjo, ki bi jo javne osebnosti rade malo delile z drugimi, malo pa ohranile zase, pa je najbolj nesprejemljivo to, da si ta gnusni mali pasje-golobji tabloid privošči še to, da se reklamira z imenom človeka, v čigar zasebnost je posegel. Miša Molk ima načeloma tako kot vsaka druga ženska pravico, da se sonči zgoraj brez. Razlika je le v tem, da ona tvega, da jo bodo fotografirali, saj pač ni kar ena iks-ipsilon Micka. Tabloid, ki to počne, se nam zato lahko gnusi, ampak to zdaj ni bistveno.

Bistveno je to, da pa tabloid res ne bi smel imeti pravice, da se z imenom ali celo s podobo svoje žrtve — patetično rečeno, ampak tako pač je — oglašuje. To je nevzdržno. Jasno, fotografirali so jo zato, da bi več ljudi kupilo Novo. Že to je eksploatacija njene zasebnosti. Toda da se s tem še oglašujejo, je pa že popolna uzurpacija človeka kot celote. Najprej jo namočijo, potem pa jo še ponucajo za reklamo. Pa saj to ni res!

V Sloveniji se cela serija vlad že deset, petnajst let ukvarja z mediji in piše cele serije zakonov, dopolnil in novel — in vedno jih zanimajo samo politični aspekti medijske ureditve. Bog ne daj, da bi kdaj komu prišlo na misel, da bi posameznika, četudi izpostavljenega, zaščitil pred drhaljo, ki si ga drzne eksplicitno uzurpirati v komercialne namene! To pa ne. Živimo v svobodni državi, v kateri si lahko Tomaž Drozg privošči vse, kar se mu zljubi.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sreda, 6. September, 2006 ob 18:54 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

4 komentarjev na “Namočit in ponucat!”

  1. Jonas - Zapisi » Zajebal sem se… pravi:

    [...] Vmes je Crni napisal zanimivo kolumno o joških Miše Molk, sem se skoraj spustil v debato, med komentarje: [...]

  2. Matthai pravi:

    http://matej.owca.info/ESCPvonHannovervGermany.pdf

  3. Nikio pravi:

    Glede teleobjektivov in velike krame (ter resolucijah fotografij) si poglejte na googlu o tehniki digiskopije (digiscoping po angleško), pa boste videli, da se da :D

  4. commonsense pravi:

    crnkoviču sicer skoraj vedno verjamem na besedo, ampak pri zgodbah pika, miša in njihovih joških pa sem 1000 odstotno prepričan, da gre za inscenirano poživljanje “popularnosti” – kdo pa bi sicer še šljivil eno mišo, če se o njej ne bi kaj napisalo, pa naj bo, da je bila pri spovedi, ali da je kazala joške.če pa malo pomislim, ne bi izključil možnosti, da je (za svojo promocijo) fotografa poslal njen plastični kirurg.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.