Ne bojim se Turkov

Sobota, 9. september 2006

Dnevnik (Zelena pika), 9. 9. 2006: Crnkovič piše Dežuloviću

(Ljubljana, 7. 9. 2006) Dragi Boro! — Zadnjič sem ugotovil, da je Dolenjska cesta, ki vodi proti Zagrebu in sem ti jo zadnjič omenjal, dejansko Dolenjska šele od tistega križišča, kjer se konča Karlovška! Tudi to je nekaj, ne?

Ampak teh hrvaških ulic je še več. In ne samo to: slovensko-hrvaških zgodovinskih povezav in kolobocij s “katoliško Ljubljano” noče in noče biti konec. Odkar je Bartol Kašić ruknil v pomol splitske luke in odkar sem se nič hudega sluteč spomnil na imensko podobnost med Jurijem Dalmatinom in Jurajem Dalmatincem, me je to začelo spremljati vsak dan in se mi na trenutke zazdi kar malo srhljivo.

Moj novi naslov se glasi (oziroma se bo glasil) Zrinjskega toliko in toliko. To mi zveni zelo zagrebško ali v vsakem primeru neljubljansko. Pa ne zato, ker je bil Zrinjski Hrvat, ampak zaradi Zrinjevca (kjer še nikoli nisem bil, vsaj ne vedé). No, Zrinjski je bil avtor prvega prevoda Molièra v slovenščino. Moj kolega s faksa je o tem napisal celo študijo, ampak se ta hip ne spomnim, ali je šlo za celovit prevod ali samo za odlomek. Kako je mogoče, da je Hrvat prevedel Molièra v slovenščino? Zakaj v slovenščino? Ali je vedel, da ga prevaja v slovenščino? Mu je bilo lažje, četudi ni bila njegova materinščina? Ali pač? Ali pa se je slovenščina francoščini preprosto bolj podala? Ker sem tudi sam prevajalec iz francoščine, me ta vprašanja zelo vznemirjajo.

Kako sem zmeden! Še dobro, da preverjam zadeve. Kolega mi je pravkar poslal študijo po mailu: prvega Molièra — konkretno prve tri prizore iz Georgesa Dandina, in to tri leta po krstni uprizoritvi v Versaillesu (1668) — ni prevedel Zrinjski, ampak Franjo Krsto Frankopan. To se mi sicer zdi malo sumljivo, saj so oba zarotnika v Dunajskem Novem mestu obglavili aprila 1671. Ampak recimo, da je Frankopan prevajal v hišnem zaporu, čakajoč na usmrtitev. To bi tudi pojasnilo fragmentarnost.
Moj kolega dr. Boštjan Turk — od vseh slovenskih priimkov so mi najbolj všeč tisti, ki označujejo Neslovence: Turk, Lah, Nemec, Horvat, Čeh, Rus (dlje nismo hodili, drugi pa niso prišli do nas) — citira Jožeta Javorška, ki o Frankopanovi rabi slovenščine v Georgesu Dandinu v Eseju o Molièru pravi takole: “Ni čuda, da je eden izmed prvih prevajalcev Georgesa Dandina Krsto Frankopanski, ki ga je prevajal še za Molièrovega življenja, prve tri prizore prevedel v slovenščino, ker se mu je zdelo, da je to pač jezik zatirancev.”
Turk me opozarja, da je zadeva literarnozgodovinsko izredno kompleksna, zato ne bi rad vlekel prehitrih zaključkov. Se mi pa zdi čisto sprejemljiva teorija.
Glede Zrinjskega ceste samo še tole. Pred nekaj leti so to ulico preimenovali — po mojem takrat, ko je bil ravno na obisku — v Ulico Janeza Pavla II. V tej ulici je tudi cerkev sv. Jožefa, ki je do denacionalizacije in obnovitve služila kot filmski studio Viba Filma. Vse se je ujemalo. Stanovalci pa niso bili veseli. Nove označevalne stebričke, ki so jih mestne službe postavile na vogalih, so prekrivali s starimi napisi Zrinjskega cesta. Raje Hrvata kot papeža Poljaka! Neverjetno!
No, ta teden sem šel urejat birokratske zadeve v zvezi s prepisom na Stanovanjsko podjetje. In ali veš, v kateri ulici je sedež SPL? Take a wild guess: na Frankopanski! Zakotna stezica v Šiški, kamor si ne želim več zaiti! Pri tem pa mi ni jasno dvoje: zakaj se ulici reče Frankopanska in ne Frankopanova, in zakaj Slovenci rečemo Zrinjski, Hrvati pa Zrinski. Kot da ne bi ravno vi iz tega njoka od fonema naredili célo slovnično umetnost.
Na občini pa so mi v zvezi s spremembo naslova stalnega prebivališča nazadnje povedali, da s papežem ne bo nič, ker se ulica uradno še vedno imenuje Zrinjskega. Preimenovanje je bilo samo pobožna želja — seveda, kakšna pa?! — mestnih svetnikov, ki so hoteli pokoketirati z Vatikanom ali kom.
In kdo je sploh rekel, da je moj Zrinjski ravno Peter Zrinjski, ki se je spajdašil s Frankopanom?
Ne bojim se Turkov, bojim se Ljubljančanov. Ravno včeraj sem enemu potrobil, ker je dolgovezil z bočnim parkiranjem, medtem ko smo stali v zabasani ulici, ki je bila obvoz razkopani tranzitnici. Njegov sovoznik je besno skočil iz avta in planil proti meni tako vehementno, da sem že tipal, kje je gumb za blokado vrat. Ne vem, kaj ga je ustavilo, da si je premislil. Po mojem sem jo dobro odnesel.
Če pogledam okrog sebe, se mi zdi, da smo Slovenci sami pedofili in nacionalisti. Kaj nacionalisti, rasisti! Vse levičarske stranke, ki kaj dajo na svoj (domnevno) svobodomiselni pedigre, kar naprej opozarjajo na strpnost do tujcev. Vsako prijetje ilegalnih prestopnikov meje in nastanitev le-teh v prehodni dom za tujce je dogodek, ki ga nevladne organizacije spremljajo bolj budno kot karkoli, kar se s strani države utegne sumljivega pripetiti državljanom s stalnim prebivališčem. Ceste so polne plakatov, ki pozivajo k ustavitvi nasilja nad otroci ali celo otroke same nagovarjajo, naj o nasilju spregovorijo, dokler ne bo prepozno. Priljubljene teme so tudi nasilje nad ženskami, alkoholizem in droge, mediji, (samo)podoba žensk in različna politična vprašanja. V Sloveniji se je razpasla družbena odgovornost. Lastniki oglasnih površin dajejo zastonj v najem prostor — poleti, seveda, ko je oglasna suša —, na katerem lahko oglašujejo kakšno družbeno pozitivno akcijo. Tudi kreativci, ki jim denar sicer gleda iz ušes, oglase seveda naredijo zastonj. Ampak 99,9 procentov ljudi ne razume, za kaj pravzaprav gre, ker niso pedofili, narkomani ali alkoholiki, ne pretepajo žensk ali otrok, ne pretepajo Afričanov. Po mojem je ta moda prišla v Slovenijo z Nizozemske ali iz Belgije, kjer se jim je toleranca zdela tako super, dokler niso izbruhnili pedofilski škandali in dokler niso zaklali Thea Van Gogha.

Pri vsem tem ozaveščanju je najbolj neverjetno, da se ljudi nič ne prime. PR svetoven, konkretna kultura pa zaplotniška. Najbolj smešno je bilo, ko smo imeli v Sloveniji parlamentarne volitve. Če se prav spomnim, je bilo to leta 1996. V Belgiji je divjala pedofilska afera, cel svet je bil osupel, celo v Sloveniji smo o tem veliko brali in poslušali — Marjan Podobnik pa je polepil Slovenijo s plakatom, na katerem je poziral s svojima mladoletnima hčerkama. Hčerkama? Kdo pa je rekel, da sta to hčerki? Ko sem se prvič peljal mimo plakata, sem prav ustavil in šel gledat, če kje piše na majhno. Nič ni pisalo!
Oktobra imamo lokalne volitve. Komaj čakam, da se začnejo pojavljati plakati!
Boro, kaj bi dal, da bi lahko šel za teden dni na morje!

Vse dobro,

Marko

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 9. September, 2006 ob 23:34 v kategoriji Dragi Boris, Dragi Marko, Epistole.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.