Krdelo kožuharjev kožuharskih

Sobota, 16. september 2006

Dnevnik (Zelena pika), 16. 9. 2006: Crnkovič piše Dežuloviću

(Ljubljana, 12. 9. 2006) Dragi Boro! — Ne vem, kaj se bo zgodilo med Slovenijo in Hrvaško, ko se bodo najina pisma v Dnevnikovi Zeleni piki iztekla, ampak definitivno se bo zgodilo eno ali drugo od teh dveh možnosti: odnosi med najinima državama se bodo v trenutku čudežno izboljšali (varianta A), ali pa bo med nami izbruhnila totalna vojna (varianta B). Mogoče bo to samo medijska vojna. Mogoče bo samo Rupel oklofutal Kitarovićevo ali ona njega spraskala. Ali pa bo se bodo vsi zgledovali po nama, ki sva se v teh pismih tako dobro razumela — in neglede na moteče medklice iz okolice štekala, da nismo eni bolj pametni od drugih, ampak kvečjemu enako nori.

Ali ni zanimivo, da samo pametni tekmujejo, kdo je pametnejši? Norci pa nikoli, kdo je bolj nor.

Tudi ne vem, kaj nameravajo na Dnevniku glede teh pisem. Ideja, da uvedejo to mednacionalno dopisovanje, je bila vsekakor zelo posrečena. V pisemski rubriki sem sodeloval že prej, vendar je bil izbor epistolarnih parov in seveda tém popolnoma drugačen. Tudi to je zgovorno. Ko med seboj komunicirajo Slovenci, so na tapeti globoke stvari in življenjske resnice.

V tem smislu je naš odštekani predsednik pravi simbol slovenstva. Res je sicer, da ga nis(m)o izvolili takšnega, kakršen je zdaj, temveč je tak šele postal po izvolitvi — morda iz čistega oportunizma, ker je pogruntal, da se new-age dobro prodaja, pa še njegovemu predimenzioniranemu egu paše. To si upam trditi. Če si on upa trditi, da sta tvoja in moja vlada nesposobni, ker ne znata rešiti slovensko-hrvaških sporov, potem lahko jaz tudi to rečem zanj. Za vlado — niti za slovensko, kaj šele za hrvaško — si nikoli ne bi upal kar tako trditi, da sta nesposobni. Ne maram pavšalnih trditev. Lahko se norčujem iz Rupla, ampak ne bom rekel, da je nesposoben. Ohranjam svojo novinarsko korektnost. Norčevanje namreč ni nekorektno.

Najbolj korektna oblika nekorektnosti pa je satira — taka v tvojem stilu.

A kakorkoli: ko Slovenci komunicirajo s pripadniki drugih narodov in državljani drugih držav, potem se pa že začnejo pogovarjati kaj bolj konkretnega.

Najino dopisovanje je dokazalo, da Slovenci in Hrvati spadamo v en in isti kulturnozgodovinski krog. To, da smo sosedje, je pri vsem tem lari-fari. Celo to, da smo oboji Slovani, je po mojem lari-fari. S tem sem jaz opravil po zaslugi Lačnega Franza: slovanstvo je za mene enako praslovanstvo. Eden od nas je nekoč preplaval tisto rusko reko, ker je mislil, da mora biti nekje daleč onstran step in ogrskih ravnic neka prijaznejša reka. Krdelo kožuharjev kožuharskih s čudnim akcentom je potem prispelo do Mure — verjetno do Hotize —, kjer pa so se spet znašli pred namišljeno dilemo: jo preplavati ali ne? Pokrajina na obeh straneh je izgledala enako lepa in rodovitna, dlje pa itak niso videli. Bolj nezadovoljni, bolj ambiciozni, bolj sanjaški ali bolj avanturistični so jo potem le preplavali, drugi pa so ostali. In ko so ljudje izumili komunikacijska sredstva, so se začeli spet prepirati — tako kot takrat, ko so bili pred svojo namišljeno migracijsko dilemo.

To bi bila v kratkem geneza Slovencev in Hrvatov. Problem pa je seveda v tem, da zgodovina ne poroča, s katere strani so kožuharji kožuharski prišli — mislim, do katerega brega Mure, današnjega vašega ali našega, in na katero stran, vašo ali našo, so potem plavali bolj nezadovoljni, bolj ambiciozni, bolj sanjaški ali bolj avanturistični.
Zato se bojim, da se nikoli ne bomo najbolje razumeli.

A propos kulturni zgodovini. Ko mi je urednica Zelene pike pojasnila idejo, da bi si na tak in tak način dopisoval o tem in tem s Hrvatom, se mi je to zdela, kot rečeno, ne le dobra ideja, temveč tudi edina možna. Še več: takoj sem ji tudi povedal, naj o projektu dobro razmisli, ker se bojim, da je neponovljiv. S kom pa potem? Ne znam si namreč predstavljati, da bi si dopisoval — kar zadeva sosede — z Avstrijcem, Madžarom in Italijanom. Ne vem, mogoče se motim. Na vsak način bi bila ta pisma popolnoma drugačna, in to ne samo zato, ker jih ne bi pisala ne ti ne jaz. V tem smislu se popravljam: z Esterajherji in Lahi bi mogoče še šlo, toda v nobenem primeru si ne bi mogel dopisovati z Madžarom. (No, vidiš: niti slabšalnega vzdevka za Madžare ne poznam — če sploh obstaja!) Madžarov za Slovence kot da ni. Madžari obstajajo za Prekmurce, ampak tudi teh za preostanek Slovenije kot da ni. Ko govorijo med sabo, jih nihče ne razume. Edini slovenski film s slovenskimi podnapisi je film, govorjen v prekmurščini. Avtocesta do Murske Sobote — 60 kilometrov, od Maribora — bo zgrajena šele čez osem let! Tudi država se zaveda tega problema, zato so letos uvedli praznik zedinjenja Slovenije s Prekmurjem.

Kar mene zadeva, bi si najraje dopisoval s človekom od daleč: recimo s Fincem ali Angležem ali Islandcem. Ali tudi z Arabcem, Kitajcem ali Indijcem. To bi bilo zabavno in intrigantno!

Na koncu bi se ti rad za te epistole zahvalil ne le v svojem osebnem imenu, temveč v imenu slovenskih publicistov in še posebej satirikov — za tvoj nepozabni prispevek k širjenju kvalitetnega humorja in nemara tudi dobre volje v slovenskih tiskanih medijih. Zelo namreč upam, da bo tvoje pisanje imelo tudi kakšne pedagoške posledice. To bi bilo zelo dobrodošlo.

Boro, ti si moj edini pen-frend, ki sem ga kdaj imel! Obožujem pisanje pisem, čeprav razen v časopisih nikoli nisem imel priložnosti, da bi jih pisal, pa še to le sporadično. No, pisal sem jih kot maniak, ko sem bil pri dvajsetih pri vojakih: petsto v manj kot letu dni! Takrat sem se po mojem naučil ali vsaj natreniral pisati. A kakorkoli: če sem si že dopisoval, sem si dopisoval z ljudmi, ki sem jih poznal, oziroma s prijatelji, s katerimi v dani situaciji pač nisem mogel drugače komunicirati, ali pa pisal tako rekoč double-bill kolumne — nikoli pa s tistimi, ki jih ne bi še nikoli videl. V tem smislu si ti edini. Zdaj, ko bova nehala, si želim samo dvoje: da bi si kdaj kaj napisala kar tako, kar bova brala samo midva, in da bi se slej ko prej srečala v živo. Glede na to, da do naslednjega poletja najverjetneje ne bom šel tako daleč, kot leži Dalmacija, lahko pač samo upam, da te bo v bližnji prihodnosti pot prinesla v Slovenijo.

Imam idejo: zmeni se na Globusu za reportažo! Recimo pod naslovom “Slovenija kakvu niste znali”. Bom jaz tvoj vodič!

Ajde, stari, drži se!

Tvoj Marko

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 16. September, 2006 ob 21:11 v kategoriji Dragi Boris, Dragi Marko, Epistole.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

4 komentarjev na “Krdelo kožuharjev kožuharskih”

  1. špela pravi:

    Res velika škoda, da sta nehala. Bilo je izredno zanimivo branje.

    Čestitke obema! Pisanje obeh je bilo definitivno poučno!

    Globus je tudi odlična ideja! Predlagam, da se Marko Crnkovič začne dopisovati še s Tanjo Torbarino.

    I tako to, a i šire.

  2. Radvanjec Radvanjec pravi:

    bravo dedca! aja, pa Madzari so meni se zdi Huni (vsaj kolega jih tak klice)…..sicer pa bi vidva morala bit predsednika vsaksvoje vlade, ki verjamem ne bi bila nesposobna.
    Kar pa zadeva Torbarino (Spela, tebi pisem), se mi zdi, da je zenska sama sei dovolj…enkrat sem jo imel namrec cast srecat (je fotrova nekdanja faks kolegica)–in ob tej priloznosti mi je stari s ponosom dejal, da je to croatische Oriana Fallaci (kar je nesporno izjava stoletja)…no, ni se mi zdela kot zenska, ki bi lahko kaj delila z drugimi ali jim nekako smotrno odgovarjala s pen palizmom. cudi me kako prenese, da nima zase celega Globusa (ampak kolumna pa gate trga)
    Vidva pa, svaka vama cast, imejta se lepo, dajta se kaj nardit skupaj (to bi blo lepo), samo ne v smislu love eachother piknikov ob Muri z vege hrenovkami ( da ne bi koga uzalila) in domacim sokom (pa moral bi bit domac z ene in druge strani….spricer ali gemist- po sledecem receptu: deci Jamnice pa deci Mariborcana) in tekmovanji gasilskih drustev, ces keri majo daljse cevi….
    V glavnem, uzivajta, pisita in kdaj pa kdaj koga se malce drezgnita.

  3. grison grison pravi:

    Jaz sem tudi za satiro, vendar z njo si premalo direkten, pa včasih nima haska.
    lp grison

  4. jure pravi:

    Škoda. Je blo vedno polno smeha….in tolk resnice kot že dolgo ne.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.