Eine Maschine für Stadtplankarte Wechselstube (1.)

Nedelja, 24. september 2006

Prvič sem bil na Buldožerjih leta 1976. To je bil moj prvi rock koncert sploh, bil sem še otrok. Sošolci iz 7.c OŠ Franca Rozmana Staneta so prišli pome tri ure pred začetkom koncerta in dramatično dopovedali moji mami, da je pred dvorano že toliko ljudi, da moramo nujno tja, sicer ne bomo nič videli in slišali. To je bila debela laž v vseh ozirih. Buldožerji so nastopali v Hali B mariborskega Sejmišča, predskupina pa so bili Parni Valjak. Ti so imeli za sabo šele prvi hit singl Ja sam parni valjak (… pazi da te ne pregazim!) in so bili hardrockerji à la Led Zeppelin. Sicer pa je bilo moje glasbeno obzorje takrat še omejeno in jih itak ne bi znal primerjati s tistimi, ki so jim bili — ali hoteli biti — bolj podobni.


S koncerta se ne spomnim drugih podrobnosti kot te, da je se je Marko Brecelj v nekem komadu slekel do gat, si okrog vratu ovesil sedem fake zlatih medalj in si poveznil na glavo potapljaško masko s šnorklom vred — in potem tudi pel skozenj v mikrofon. V čem je bila fora asociacije na Marka Spitza (in v katerem komadu je to bilo), se tudi več ne spomnim.

Dejstvo je, da sem plato Pljuni istini u oči imel že nekaj časa pred koncertom in sem jo tudi že znal na pamet. Najbrž bi se slišalo preveč patetično, če bi rekel, da mi je spremenila življenje, ampak zadeva ni daleč od tega. Po mojem bi bilo ravno prav, če bi rekel, da je moje življenje usmerila. Nisem bil upornik. Nisem izstopal. Bil sem bister in načitan, a zadržan mulc — in to je bilo vse. Dobro sem znal angleško in morda sem imel celo kanček posluha. Zato je meni pripadala vloga Iana Gillana, kadar smo med odmori na zračno solo kitaro, zračni bas, zračne hammond orgle in zračne bobne na klopeh izvajali Smoke on the Water od Deep Purplov. Isto leto, se spomnim, sem na šolski prireditvi za 8. marec nastopil z recitacijo besedila komada Time od Floydov z The Dark Side of the Moon v svojem lastnem prevodu. Ne bi rekel, da sem požel kakšno posebno odobravanje — razen mogoče za trud. A kakorkoli obrnem, v tej pubertetniški triviji vseeno slutim zametke tega, da ljudem rad ugajam in jih presenečam, a da to poskušam doseči po liniji večjega odpora — da me ne razumejo (najbolje).

Danes ugotavljam, da morda nikoli več nisem bil tako aktualistično sinhroniziran z glasbenimi trendi kakor takrat, pri pičlih štirinajstih. Karkoli bi po tridesetih letih rekel o občutkih do prvenca Buldožerjev, bi bilo seveda nakladanje: a dejstvo je, da me je plata popolnoma obsedla. Besedila sem znal na pamet, vsak najmanjši glasbeni detajl sem slišal že nekaj sekund prej. Besedila so se mi zdela epohalno smešna in zabavna. Sem jih razumel? Mogoče. Sem vedel, komu se Bele in Brecelj posmehujeta? Najbrž. Približno že. Itak sem bil v mentalni fazi, ko je bila komercialna glasba vredna vsakršnega zaničevanja. In to z Buldožerji je bilo točno to: kontra vsemu, kar se mi je zdelo čisto mim. Biti star štirinajst let in nenadoma zaslišati tako glasbo in predvsem taka besedila, je bilo dejansko fascinantno — fascinantno v tem smislu, da mi je bilo pisano tako zelo na kožo, da enostavno nisem mogel verjeti, da si vsega tega nisem izmislil jaz sam.

(Nadaljevanje v naslednjih dneh.)

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Nedelja, 24. September, 2006 ob 20:51 v kategoriji Po defaultu ZNB.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

10 komentarjev na “Eine Maschine für Stadtplankarte Wechselstube (1.)”

  1. negazirani pravi:

    in se človek vpraša kam smo pršli?..danes mladci v fazi ‘komerciala fuj’ presedlajo v najboljšem primeru na siddharto. teksti brez sporočilnosti, glasba brez teže, vse se stavi na biti kul..po drugi strani pa neke res dobre alternative tej izrojeni sceni danes ni. benda, ki bi se vsaj delno priblizal briljantnosti buldozerjev ni in verjetno še dolgo ne bo, če sploh kdaj..

  2. MWeiss pravi:

    Buldožerji, ja to je bilo nekaj. Šokantno in fascinantno. Padli so iz drugega planeta. Glasbenim publicistom so se takrat ježili lasje. Nikakor jih niso mogli “spredalčkat” in predvideti njihove naslednje poteze. Rekli so, hah to je kopija Zappe in njegovih Mothers of Invention. Jok brate. Brecelj iih je vedno znova presenetil. Tudi varuhi reda in “tekovin naše revolucije” jim nikakor niso mogli do živega. Pravzaprav težko govorim v množini. Buldožer so za mene bili Marko Brecelj in ostali. Oziroma, Brecelj je bil “tisti pravi Buldožer”, ki je zaradi narave benda v zasedbi moral imeti “osobo A, B in C”, ki so zadaj brenkali na inštrumente. Morda jim delam krivico, ampak po “Pljuni istini u oči” in odhodu Marka Breclja nisem kupil nobene od njihovih plošč. Me sploh niso zanimale. Sem pa kupil Brecljev Coctail.

  3. Marko Jenšterle Marko Jenšterle pravi:

    Ponovna oživljanja starih bendov so dobra predvsem za razmiganje našega spomina. Koliko ljudi na primer še ve, da obstajata dva različna ovitka plošče Pljuni istini u oči? S prve izdaje so morali kasneje umakniti sliko fanta s harmoniko in Titovo sliko v ozadju. Mene pa so Buldožerji spodbudili k temu, da sem izpod CD-plošč izkopal Thorensa in nanj položil single Svaki čovjek ima svoj blues. Ob tem sem se spomnil, da sem buldožersko predhodnico Sedem svetlobnih let videl v živo na boom festivalu.

  4. jonas jonas pravi:

    Buldožer brez Breclja? Fukanje brez kurca.

  5. Dajana pravi:

    Se strinjam z MWeiss. Za mene so nesmrtni. Del slovenske kulture, tako kot Prešeren, gojzarska muzika, Cankar, Šalamun, Vlado Kreslin, Zoran Predin itd. itd. In zame je najboljši komad od komadov (pa so itak vsi dobri): Alojz Kodre, moster za vse, mojster za ma-fi-jo, ma-fi – jo…

  6. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Mimogrede: Alojz Valček — kot se točno imenuje komad, ki ga omenjaš — ni od Buldožerjev, ampak od Breclja, in sicer z njegove solo plate Cocktail (aranžmaji Bojan Adamič), ki je izšla pred Pljuni istini u oči.

  7. MWeiss pravi:

    Vidiš, vidiš! To pa nisem vedel, da je bil Coctail izdan pred Buldožerji. Pri meni se je znašel kasneje. Oziroma ga ni več, niti ne Buldožerjev. Posojeno -> izgubljeno. Pravzaprav, ne vrnejno. A ni dr. Alojz Kodre pri Breclju preimenovan v “Podre”?

  8. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Seveda, Alojz (vse) podre. Sicer pa lahko posodim CD.

  9. jonas jonas pravi:

    No evo. Vprašam se, koliko štiklcev pa se spomnim, odkar je Brecelj šel? Samo refrena “žene su žene” in nič drugega. Ostali so imenitni glasbeniki, a žal sami niso naredili nič.

    Da se pa še vedno kregajo z Brecljem (jim je res bilo tako težko prepustiti oder za 10 minut?), je pa višek.

    Jezen.

  10. Bo pravi:

    Alojz kajpak ne podira vseh po vrsti, zelo rad podira lenobe, to je njegovo poslanstvo, to je plemenito, temu ne gre nič zameriti.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.