Kam so šla vsa pisma bralcev

Petek, 29. september 2006

Ste prebrali nekaj na internetu in si o tem nekaj mislite? Nič lažjega: tako rekoč ni online objave, pri kateri ne bi imeli možnosti izraziti svojega mnenja. Kliknete komentiraj, napišete nekaj vrstic in kliknete oddaj. Pa je.


Včasih je bilo drugače. Kadar je pisca pisem bralcev (v nadaljevanju PPB) zgrabila nuja, da reagira na časopisni članek, se je moral prekleto potruditi. Najprej je moral prebrskati predale, da je našel kolikor-toliko čist in gladek list papirja in kuli, ki je še puščal vidno sled. Potem se je moral lotiti pisanja, ki ga seveda po defaultu ni bil vešč, kar pa posledično pomeni, da je pismo prepisal najmanj osemkrat, saj pač ni bil tip človeka, ki bi oddajal počečkane tekste. Potem se je moral odpraviti z avtobusom v center na pošto, kjer pa je padel v obupno gnečo, saj so drugi upokojenci prav tisti dan plačevali položnice.

Danes zveni smešno podatek, da se je na eno mojih ponarodelih kolumen z naslovom “Kdo rabi pisma bralcev” pred desetimi leti odzvalo kar štirinajst PPB. To je še danes moj absolutni rekord. Z današnjega staališča nepredstavljivi množici štirinajstih ljudi se je zdelo vredno slediti zgoraj opisanemu postopku, da bi izrazilo svoje nestrinjanje!

V malo več kot enem letu, odkar pišem svoj blog, so uporabniki interneta komentirali moje objave približno osemstokrat. In to še ni nič. Stari maček Jonas Žnidaršič — moj sošolec z interneta, ki me je kot odličnjak nesebično inštruiral —, je deležen petkrat, morda celo desetkrat toliko komentarjev. Za boljšo predstavo: v pičlih dveh tednih, odkar funkcionira Siolov Blogos, se je nabralo čez 12.000 komentarjev (na skoraj 5.000 objav skoraj tisoč blogerjev). Podatkov za druge — mnoge, premnoge — slovenske internetne strani nimam. Kljub temu pa je po mojem upravičeno domnevati, da se je komentarjev v nekaj letih moralo nabrati že na milijone.

Profil povprečnega PPB sem takrat opisal kot “starejšega, ne (povsem) neizobraženega in kolikor-toliko razgledanega moškega” oziroma “duhovno nefleksibilnega in intelektualno zaprtega, osebnostno in socialno zamorjenega človeka, ki goji stare družbeno-politične zamere”; PPB je deloma “žrtev svoje prepotentnosti, ki ga prepričuje, da je pri vsej svoji zmedenosti stališč, vrednot in psihe kompetenten pisno pizditi po cajtengih, predvsem pa [žrtev] nekdanjih in današnjih javnih šeg: včasih si bil tiho, danes pa poveš, ker je pač demokracija”.

Internetni komentatorji že zato niso takšnega profila, ker so po logiki tehnike narodu bistveno mlajši, večina pa jih niti ne bere časopisov. Zato v tem oziru sploh niso senzibilizirani za (klasične) medije kot sredstva ne preveč interaktivnega komuniciranja. To so ljudje, ki ne pristajajo na ta komunikacijski model, da smo na eni strani sporočilnega kanala mi novinarji in uredniki, ki se po funkciji delamo, da smo zato tukaj, da jim nekaj povemo, na drugi strani pa oni, ki bi naj naše informacije jemali na znanje in pri tem izkoriščali teoretično možnost — resda tudi uzakonjeno —, da se nanje odzovejo. Internetni komentatorji so ljudje, ki so navajeni komunicirati med sabo in tako rekoč sami s seboj.

Še več! Če koga zapletejo v debato — magari enostransko —, ga intelektualno in socialno izenačijo s sabo. Njihov komunikacijski model je v bistvu preslikava interneta: gre za eklektično, simetrično, horizontalno mrežo informacij, pripomb, mnenj, smešnic, idej, psiho-pato oslarij, duhovičenj, zmerljivk, pohval, vulgarnosti, simpatičnosti, genialnih prebliskov. Vsakršna analognost, vertikalnost in asimetrija informacij je za njih že hierarhija, ki jo opazijo in zavrnejo enako hitro, kot jim jo mi klasiki serviramo z vso samoumevnostjo, na katero smo navajeni.

Ker je večina mojih tekstov, ki jih objavim na blogu — vključno s tistimi, ki jih prvotno objavim v dinozavrskem tisku —, mnenjsko zoprnih ali tako in drugače kontroverznih, se name tudi raje lepijo zoprni komentatorji kot pa kakšni drugi. Seveda pa so mnogi člani te virtualne skupnosti daleč od nergačev, kakršni so včasih harali v časopisnih pismih bralcev. Opažam namreč, da na internetu še bolj kot drugje velja, da lepa beseda lepo mesto najde.

V vsakem primeru pa je za pisce, ki so se naredili v tisku in vsaj z eno nogo prestopili online, na začetku šokantno, ko ugotovijo, da jim ne samo kdorkoli lahko reče karkoli, temveč da bo kdorkoli to možnost tudi izkoristil. Poleg relevantnih odzivov je na internetu namreč treba goltati tudi epohalne neumnosti, nepomembne opazke brezdelnežev in celo grobe žaljivke. Seveda pa na tej sceni ni hujšega, kot da bi se avtor pritoževal. Kaj šele brisal komentarje!

V vseh uredništvih časopisov, kjer sem kdaj delal, so bili PPB vedno tarča posmeha, obenem pa tudi merilo novinarske odmevnosti — nezanesljivo merilo, pa vendar. V vsakem primeru pa so veljali za čudaške nergače, ki v življenju nimajo kaj pametnejšega početi kot težiti nam novinarjem. Danes je vse drugače. Danes skorajda ni bolj zabavnega in morda celo bolj upravičenega početja kot težiti novinarjem (pa čeprav ne najnujneje na internetu). To je ena stvar — že neglede na internet.

Druga stvar pa je, da je družba postala tako čudaška in nergaška, da internetni komentatorji ne morejo biti tarča posmeha že zato, ker dejansko odslikavajo stanje stvari. Obstaja namreč neka (napol) anonimna masa ljudi z odštekanimi vzdevki, ki kar naprej raje pišejo, kot mislijo, in to o tako rekoč vsaki stvari, ki je bodisi z razlogom ali brez objavljena na internetu ali pa se pač kratko-malo zgodi v območju njihove itak ne preveč dolgožive pozornosti.

In če nič drugega, potem vsaj njihovi kliki postajajo merilo branosti in s tem komercialnosti online edicij. Oni postajajo pomembni, ker neglede na smiselnost njihovega početja nimamo nobenega drugega dokaza za smiselnost našega lastnega.

Sam še vedno ne verjamem, da bo tisk crknil — ali vsaj ne zaradi interneta. Kljub temu pa mi postaja jasno nekaj: čeprav jih je samo milijon, milijon bolščečih med online biriči, postajajo kljub svoji marginalnosti nezanemarljiva družbena sila, ki si je na lastno pest omislila nek permanenten referendum o vsem. To pa tudi ne more biti slabo.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Petek, 29. September, 2006 ob 12:58 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

15 komentarjev na “Kam so šla vsa pisma bralcev”

  1. abaris abaris pravi:

    Prvi.

  2. inspiron inspiron pravi:

    Kako bo tiskani medij izginil (outlook v leto 2015):

    http://epic.makingithappen.co.uk/new-master1.html

  3. Zehani pravi:

    Obstaja še drug, manj demokratičen, a na nekaterih
    blogih dobro delujoč model komentarjev: namesto
    da so vsi komentarji avtomatično objavljeni, so to bolj
    pisma uredniku (avtorju bloga), ki jih avtor objavlja,
    krajša ali filtrira po svoji presoji. S tem imaš sicer več
    dela, nergači so še bolj jezni nate, a ostaneš glavni
    petelin na svojem kupu gnoja in usmerjaš diskusijo
    kamor sam hočeš. Nekaterim, npr. genialnemu
    mulcu, hakerju in piscu Aaronu (http://www.aaronsw.com/)
    se to zelo dobro obnese.

  4. henrik pravi:

    Če malček obrneš – ali se morda prepoznaš v lastnem odstavku (ok, pač nisi anonimen, ampak to drugih deskriptorjev ne tangira)? Mislim – serješ o tem in onem, zapisal si že cirka 600 kolumen … Nergal si že domala o vsem, o čemer se nergati sploh da…

    Seveda, nekako moraš ohranjati linijo med seboj, ustoličenim komentatorjem, in celimi vlakovnimi kompozicijami “komentatorjev novega rodu”, ki so se aktivirali iz povsem enakih vzgibov, kot ti – želijo biti pametni. Ti si imel takrat kot eden redkih izbrancev na voljo privilegij objavljanja v cajtengih, ker ‘novih medijev’ še ni bilo, oni pa imajo to možnost pač sedaj že doma v kuhinji, dnevni in mogoče celo na sekretu. Wlan+PC – sodobni čudež.

    Ja, Marko, tudi ti se boš moral nekam preslikati – na varno.

    … Obstaja namreč neka (napol) anonimna masa ljudi z odštekanimi vzdevki, ki kar naprej raje pišejo, kot mislijo, in to o tako rekoč vsaki stvari, ki je bodisi z razlogom ali brez objavljena na internetu ali pa se pač kratko-malo zgodi v območju njihove itak ne preveč dolgožive pozornosti.

  5. špela pravi:

    Zakaj za boga Henrik, bi se moral Marko nekam preslikati, na varno? Velikih duhov to ne moti!

    Sapere aude, Marko!

  6. Shkarpyan pravi:

    Komentarji na popularnih blogih itak izražajo dejansko stanje med trenutno mladino. Kot si rekel, njihov zorni kot lahko označiš kot “eklektično, simetrično, horizontalno mrežo informacij, pripomb, mnenj, smešnic, idej, psiho-pato oslarij, duhovičenj, zmerljivk, pohval, vulgarnosti, simpatičnosti, genialnih prebliskov”, ampak to še zdaleč ne v obnašanju na internetu, temveč tudi nasploh. Izginjajo konstruktivne ali pa vsaj malce globje debate, mulci ne berejo nič, kar je daljše od osmih vrstic…
    Ampak tiskani mediji defenitivno ne bodo izumrli, nič ne more nadomestiti razgrinjanja časopisa ob jutranji kavi oziroma šelestenja listov knjige na troli, vlaku ali letalu…

  7. henrik pravi:

    @špela

    hja, velikih duhov to res ne moti…

  8. mrobert mrobert pravi:

    Aha, pa te imamo. Ti si torej tisti t.i. filter (program) na siolu, ki briše tiste komentarje, ki ne ustrezajo in “ne pašejo v kontekst”. Pa smo zopet pri ustvarjanju umetnega splošnega prepričanja. Hmmm. mR

  9. mrobert mrobert pravi:

    Se sicer strinjam, da spam ne sodi v objave, toda kje je meja. Kaj je spam in kaj ni. Pa smo zopet pri manipulaciji.
    Primer 1: Jonasova objava pod Reseni posnetek. Slovenka objavi članek s pretirano patriotsko noto. Ta objava ni izbrisana, tudi niso izbrisani vsi nadaljni še bolj neokusni komentarji. Po drugi strani pa je bilo brisanega kar precej ostalega. Nisem nacionalist. Čudim pa se, zakaj je domoljubje tako nezaželeno?
    Primer 2: Objav je ogromno. Katera bodo bolje vidna in bolje obiskana je zopet odvisno od urednika – novinarja, ki ima svoj koncept, kaj naj bo bolje brano in kaj ne. Kateri članki bodo na prvi strani bloga in kateri ne? Hmmm. mR

    p.s. Verjetno bo ta objava nekje v ozadju. Morda g. Crnkoviča nekaj časa ne bo na prvi strani bloga?

  10. mrobert mrobert pravi:

    Novinarji ste plačani za to delo in imate že v osnovi prednost. Vsi ostali, pa objavljamo … za kaj že? No, mogoče bo kakšen članek prispel v časopisje in avtorstvo se plača. :-)
    Ampak kaj me je zelo zmotilo? Odnos dotičnega novinarja do bralcev, ki se mu »upajo« pisati, t.i. pisci pisem bralcev ( PPB). Funkcija novinarjev ter politikov naj bi bila služiti narodu ter vplivati, da je narod boljši, bolj samozavesten, da ima boljšo kvaliteto življenja ter standard. Hmm. A sem že kje omenil : VOLITVE ZA NOVINARJE TER MEDIJCE! V mojem blogu bom opisal, kako sem si to zamislil. mR

  11. Rokavek pravi:

    Marko
    Vsaka ti čast!
    Všeč mi je tvoje pisanje in modrovanje in večinoma se strinjam s tvojim mnenjem, no ne v vseh – saj smo ja različni. Vendar pa kar tako naprej, edini si ki še ni padel v neko splošno formulo ponižnega intelektualci ali kot jim jaz pravim oblastnega sralca. Zato drži se. Če pa prideš kaj v toti konec – špricer te čaka. Samo javi kdaj.
    Pa lep pozdrav

  12. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Vredi, čuj! Se bom oglaso!

  13. Klemen pravi:

    Komentarji blogov so nekaj drugega kot pisma bralcev v časopisih. So vsaj tako pomembni kot blog sam. Blog ni nek resen članek že v osnovi, pa če se avtor še tako trudi. Avtor bloga in njegov komentator sta v pomembni simbiozi. Sta povsem na enaki ravni. Ne vem, zakaj bi nas Crnkovič rad prepričal v nasprotno. Blogerji so sami pristali na ta pravila in si morajo priznat ne glede na vzvišenost, da morajo požreti marsikatero pikro. Sicer lahko pišejo knjige in se zaprejo pred komentarji. Bloger se mora zavedat, da ga lahko sesuje vsak pimpek, in zato naj bloger ve, da je tudi sam pimpek. Najbrž pa je res, da nekatere to boli.

  14. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Pimpek? Zdaj končno vem, kaj sem in kam spadam. Hvala ti. Ampak kdo je tebi rekel, da si pimpek? Kako to veš? Si sam to ugotovil? Nizko se ceniš — čeprav imaš mogoče celo prav —, ampak zato še ni treba nizko ceniti vseh drugih.

    PS: Si že kdaj slišal za latinski pregovor: “Se tacuisses, philosophus manisses.” V smislu: če ne bi preveč gobcal, bi mogoče kdo celo pomislil, da sploh nisi neumen.

  15. Klemen pravi:

    Marko, tvoj blog je napisan v skladu z latinskim rekom (si že slišal zanj?) Quod licet Jovi, non licet bovi. In točno tako ti gledaš na odnos med blogerjem in komentatorji. Toda komentarji ustvarjajo dramski zaplet, blog je le uvod. Če ne bi bilo dramatičnega zapleta, bi bil blog le običajen članek. Tehtnost in posvečenost pisca bloga nima take teže, kot bi si jo rad pripisal. To je treba povedati že zato, ker se tvoj članek ukvarja ravno s tem problemom. Hoče vzbujati občutek krivde, da bi nam komentatorjem postalo nerodno in da bi premislili, kaj pišemo. To je odveč. Če se sam nizko cenim in če nizko cenim druge, je to vsekakor bolj pošteno kot pa tvoje enostransko poniževanje piscev komentarjev. Beseda pimpek je tu zgolj matematična spremeljivka. Verjamem, da si ta blog napisal zato, ker se moraš oglašat na stvari, ki so ti pod častjo. Vzdrži.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.