Za narodov blogor

Vsi, ki so bili v nedeljo zvečer razočarani nad izidi volitev — zlasti v Ljubljani —, so iz torbice za prvo pomoč privlekli ta čudežni obliž, ki velja za višek političnega ranocelništva: “Volilci imajo vedno prav.”

Čez vikend se mi je zgodilo, da je v N80 nehala delati aplikacija Splet. To je tista z Minimap funkcijo, ki omogoča srfanje po webu, medtem ko z aplikacijo Storitve srfamo po wapu. Zadeva je začela ob zagonu, še pred vzpostavljanjem povezave — “vedno vprašaj” — javljati: “Splet: že v uporabi!” Svašta.

Ker je bilo mojstrom na Ajdovščini še manj jasno kot meni, sem šel včeraj na Teleray. Trajalo je skoraj dve uri, da smo rešili problem. V bistvu ga nismo rešili. Resetirali so mi telefon. Ponastavili tovarniške nastavitve. Pa še vedno nič. Treba je bilo reformatirat tudi spominsko kartico. Šele potem je bilo v redu. Logično, da zdaj dela telefon kot nov.

Potem sem cel popoldan porabil za to, da sem si iz laptopa bimal nazaj teme in aplikacije, ki sta jih operaciji povozili. Med drugim tudi Handy Taskman, ki sem ga nabavil pred kratkim in je zelo v redu: z njo veliko lažje in hitreje najdete aplikacije — odprte ali recentne —, kot pa z brskanjem po meniju in mapah. Obenem pa kaže tudi informacije o spominskih kapacitetah telefona:

Na moje presenečenje pa teme S60 White, ki sem jo pred skoraj štirimi meseci hvalil in kazal na blogu — linka ne navajam, ker so se fajli zgubili pri prenosu z Rozine na SiOL — in ves čas uporabljal, ne morem več inštalirat. Pokaže se naslednje sporočilo:

Če je komurkoli jasno, zakaj ni mogoče inštalirat S60 White (3rd Edition), naj mi prosim pove — bom zelo hvaležen.

Potem sem si iz razočaranja na Nokia Software Marketu kupil dve novi Mangotemi po 3€ 36, in sicer Nseries2 in Music 1. Nseries2 je ta na zgornjih skrinšotih, Music 1 pa zgleda boljše kot v izložbi:

In ne, seveda, da ne bo pomote: ne gre za to, da sem začel špegle nosit, niti da bi imel nove. To so tisti, ki si jih dam gor za na blizu, kadar se spomnim. In ker ni nujno, se ne spomnim.

Danes sem na Šubičevi z zadovoljstvom opazil, da bivšo knjigarno zraven Šube oziroma Tomata prenavljajo in da bo tam japonska restavracija. Pri tem sem pa sem razmišljal o naslednjem:

Od kod Japoncem — oziroma tistim, ki odpirajo japonske restavracije — smisel za dizajn oziroma za dizajnersko (minimalistično) notranjo opremo? In na drugi strani: od kod Kitajcem — oziroma tistim, ki odpirajo kitajske restavracije — smisel za njihov nacionalni kičeraj?

Vse kitajske restavracije, kjer sem v življenju jedel — tudi v Londonu, New Yorku in Parizu, pa še kje v Srednji Evropi — so bile polne kvazi-sino-etnološke imažerije od rezbarij in slikarij in dekorativnih predmetkov (kot ta od zadnjič), vključno s kitajskimi cigu-migu hiti (če so to hiti).

Domnevam, da imajo Kitajci — vsaj tisti iz Hong Konga, ali so vsaj imeli — imenitno pop glasbo. Priporočam komad Shuang Shuang Yan od Deng Bai Yinga, ki ga lahko slišite na soundtracku od Wong Kar-Waijevega filma In the Mood for Love. Film pa itak, če ga kdo slučajno še ni videl.

Vse japonske restavracije pa so bile dizajnerske. No, skoraj. V Parizu — nekje v Maraisu, mogoče bi jo našel na terenu — je ena simpatična, čeprav kulinarično precej povprečna in temu primerno poceni. (Nekoč sem bil tam na večerji z Veroniko Stabej, ki je bila v ambasadorskih časih Jožefa Kuniča v Parizu pooblaščena ministrica oz. namestnica veleposlanika.) A niti ta ni bila grda. Bila je enotno opremljena v stilu seventies ultrapas pohištva.

Da so ljubljanske kitajske restavracije kulinarično zanič, pa vemo že po zaslugi Li Furuja, kitajskega zdravilca, ki me je nekoč spravljal k sebi po lumbalgiji acuti. To je nekoč povedal v intervjuju za Dnevnik in s tem povzročil ogorčenje v slovenski Chinese community.

In by the way: kje živijo naši Kitajci? Mislim, da jih je že toliko, da bi lahko nekje v Ljubljani obstajal en majhen Chinatown.

K tej fotki pa res ne paše noben tekst. Mogoče paše Hadov k Hadovi jeseni, ampak jaz bi se vzdržal vsakega komentarja. Je pa res, da me je to včeraj totalno navdušilo, čeprav nisem kak poseben fan narave.

Prevajanje, literarno prevajanje že dolgo ni več to, kar je nekoč — v prvi in potem še v drugi polovici XX. stoletja — bilo. To, da je te dni preminil Janko Moder, tega ne spremeni. Pa vendar …

Ana Jud ugotavlja, da “napram” meni — napram?! — “ne zna ne brati ne pisati”. Očitno res. Toda zakaj je potem po Operaciji Direkt napisala še Dosje Rokomavhi? Kakorkoli, naj se omejim samo na tiste dokaze za njene netalente, ki jih lahko preverim na lastni koži. Judova ne razume dvojnega zanikanja.

Kdo bi si mislil? Kakorkoli, Drugi dom je zelo zanimiv blog, kjer lahko preberete še veliko (bolj) tehtnega.

Samo eno kratko, a pomembno uredniško opozorilo:

O Ani Jud si lahko mislite, kar si hočete, ampak zato je še ni treba zmerjati z vulgarnimi izrazi. To se ne dela. To vas kaže v še slabši luči, kot poskušate prikazati njo, Blogosu pa tudi ni v čast.

Če bi bil zelo zatežen internetni urednik, bi take komentarje skenslal. In lahko ste prepričani, da bi kot urednik v tisku to tudi gladko naredil.

Roko na srce, niti Gušti sam ni prebral knjige, kaj šele vsi drugi, ki imate toliko za povedat o Ani Jud. Tudi jaz sam je še nisem — kar je mogoče razlog, da toleriram tole zmerjanje tukaj —, bom pa jo do jutri. In potem o tem tudi kaj napisal.

Ali z besedami iz svetega pisma: Ne sodite, da vam ne bo sojeno.

Med liki češko-mehiške koprodukcije, ki je ta teden štartala v slovenskih medijih, je edina kredibilna oseba novinarka v narekovajih in domnevna konkubina Ksenija Slak. Že na prvi pogled je namreč videti edina primerna oseba, ki bi jo dajal dol politik, kakršen je Rupar, angažiral pa urednik, kakršen je Požar.

Moj flirt s telefonom P990i se je končal zelo hitro. Po nekaj dneh sem izgubil živce in ga odložil. Nisem več mogel. Ne vem, kaj mi je sploh bilo. V življenju tako ali tako nisem uporabljal skoraj nobene druge znamke razen Nokie, zato se mi zdaj zdi logično, da prehod na SE ne le ni mogel biti gladek, temveč se sploh ni posrečil.