Shitball pravičniške pacientke

Četrtek, 19. oktober 2006

Ana Jud ugotavlja, da “napram” meni — napram?! — “ne zna ne brati ne pisati”. Očitno res. Toda zakaj je potem po Operaciji Direkt napisala še Dosje Rokomavhi? Kakorkoli, naj se omejim samo na tiste dokaze za njene netalente, ki jih lahko preverim na lastni koži. Judova ne razume dvojnega zanikanja.

Če napišem (v kolumni o OD) “meni ne nenaklonjena avtorica”, to sicer ni isto kot “naklonjena”, ampak definitivno ne pomeni “nenaklonjena”, kot razume in napiše ona (v DR). Naprej. Če sem napisal, da je “pentita”, mi ne more pripisati, da sem “verjetno” hotel napisati “putana”, ker to ne bi mogel biti niti miselni lapsus niti tipkarska napaka. Tretjič, ni lepo prežati za ljudmi, ki nič hudega sluteč pijejo kavo in berejo časopise, potem pa jih bombastično — čeprav v bistvu za prazen nič — tožariti.

Še več. Ali si Ana Jud domišlja, da nihče ne bi smel brati Direkta, ker je ona jezna na Požarja? Ali mar misli, da bi morali Direkt sesuvati kar tako, ne da bi ga sploh brali? In kako ta nesramnica tabloidarska obrne dejstva tako, da nazadnje izpade, kot da cele dopoldneve nimam početi ničesar pametnejšega kot sedeti na kavah in brati Direkt, moje edino čtivo! In za nameček še napiše, da se bo vame — če me bo še enkrat videla brati Direkt — “nemara za sekundo ali dve zaljubila”. Kakšna trapica!

Sam sem jo v tej knjigi še dobro odnesel. Seveda pa sem jaz zanjo majhna riba. Nje ne zanimajo kolumnisti in njihova mnenja. Njo zanimajo direktorji, veliki frajerji, predsedniki uprav, lastniki, medijski maherji, power brokerji, politiki, piarovci, uredniki. Toda ti ljudje jo ne samo zanimajo kot samozvano in samozadostno raziskovalno novinarko, temveč jo tudi fascinirajo. Navzven jih sicer sovraži in prezira. Nič zato. Kako bi lahko sploh prikrila svoje sovraštvo in prezir do ljudi, ki so pri moči, ko pa ne more prikriti niti tega, da jih sovraži le zato, ker je ne marajo in je ne pustijo zraven?

Ana Jud ima problem, ki se ga ne zaveda, in ta problem je njen lastni karakter.

Character assassination — po domače rečeno, čeprav manj slikovito, osebnostna diskreditacija — je ena od učinkovitejših in žalibog tudi bolj svinjskih metod medijskega linča. Dejstvo je, da Ani Jud njeni nasprotniki to delajo. Ano Jud v Direktu in na Kanalu A ali še kje metaforično, a sistematično ubijajo kot največjo prasico, ki se je kdaj rodila na Slovenskem. Sam k temu nočem prispevati. Navsezadnje mi tudi ni nič naredila, razen da me po nemarnem (in po neumnem) omenja. Ravno nasprotno: pripravljen sem jo celo braniti pred takimi napadi. Vendar pod pogojem, da najprej spregleda nekaj resnic o svojem lastnem karakterju.

Ana Jud je v bistvu nov tip pravičniškega psihopata, kakršnih je v slovenskih medijskih, umetniških in tudi političnih krogih mrgolelo, odkar pomnim, le da se niso tako direktno izpostavljali. Njeni predhodniki niso tako direktno provocirali, niso imeli dostopa do medijev ali jih ti sploh niso zanimali, niso bili tako vulgarni, predvsem pa niso pred očmi javnosti delali s svojo lastno osebnostjo tako kot svinja z mehom.

Ko so se rumeni mediji odločili za character assassination Ane Jud, je bila že napol mrtva. Že njena prva knjiga je bila namreč čisti character suicide.

Ana Jud je ženska, ki ji ni nič nerodno napisati. Nič. To je načeloma dobra predispozicija za človeka, ki hoče biti kritičen novinar, vendar za to rabi tudi pravo mero samocenzure. Če je pripravljena povedati vse — ali magari karkoli — o Zavrlu, Petanu, Požarju, Jakliču, Biščaku ali Omerzi, potem to še pogoltnem. To namreč niso ljudje, ki bi se jih pretirano trudil zagovarjati, pa če bi se jim dogajala ne vem kakšna krivica.

Toda ko ji zmanjka samocenzure v zvezi z njo samo, potem to postane malo degutantno. Ne prenašam ljudi, ki ne premorejo niti najosnovnejših inhibicij ali z drugimi besedami niti kančka sramu. To je sicer psihološki problem, vendar je njegova glavna posledica — vsaj pri tistih, ki ga ne znajo racionalizirati ali se ga sploh ne zavedajo — socialna invalidnost. Sicer inteligentni, razgledani, informirani ali morda celo sposobni, toda povsem dezinhibirani ljudje, ki ne znajo ohraniti niti minimalne mere samospoštovanja, se nazadnje izrodijo v napol dvorne norce in napol križarje, ki bi se don-kihotsko borili z mlini na veter tudi v najbolj idealnih družbenih okoliščinah.

Vedno je kriva družba, ki jih domnevno krivično izvrže, nikoli oni sami in njihova socialna prepirljivost. Njihov ego se v razmerju z domnevno ali dejansko šokantnostjo njihovih informacij in odkritij napihuje v neskončnost. Od tod do teorij zarote in paranoidnosti — še posebej, če se človeka načrtno loti žuta štampa — pa je le še korak. Vsakdo, ki Ano Jud pogleda, si po njenem o njej nekaj misli. Misli pa si to, kar uboga reva, že tako ali tako dejansko zjebana, a žal tudi frustrirana, nespametna in predvsem dezinhibirana, vanj projicira. Vsak pogled ji pove več, kot lahko tabloid objavi v celem letu. Kaj šele članek. Cela Slovenija se po njenem ukvarja samo z njo. Zato je vse, kar ve — ali celo vse, kar zgolj misli, domneva in ugiba —, treba tudi na ves glas povedati. Iz tega ni izhoda zanjo. Ana Jud se je znašla v spirali odurnih in umazanih iger, ki bolj škodi njej kot pa ljudem, proti katerim se bori, in na žalost tudi bolj ponižuje njo samo kot pa kogarkoli drugega.

Kot kolumnist in tudi osebno nimam ne ambicij ne kvalifikacij, da bi se šel psihoterapevta. Kljub temu pa je to edino opravičilo, ki ga sam sebi lahko dam za to, da se z Ano Jud v okviru svojega dela sploh ukvarjam. Čeprav punce ne poznam osebno, mi je žal zanjo, da se s tako velikim pompom tako globoko ponižuje. Žal mi je zato, ker vidim, da marsikaj razume in tudi ve — vsaj o medijih, če že ne o življenju samem —, pa tega ne zna povedati na tak način, da bi ji ljudje, ki ne razumejo, to tudi verjeli.

Tarče, na katere strelja Judova, niso tako zelo oddaljene, da jih ne bi mogla zadeti. In zadeti bi jih morala, saj jih cilja upravičeno. Vsekakor pa so prevelike in preveč žajfaste, da bi jih lahko uničila pravičniška pacientka s paintballom — mislim, shitballom. Škoda zanjo in škoda za razmere na medijskem trgu.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 19. Oktober, 2006 ob 18:09 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

37 komentarjev na “Shitball pravičniške pacientke”

  1. Ah pravi:

    Marko, vsa čast! Za vsebino te kolumne si zaslužiš nagrado!

  2. had had pravi:

    tale tvoj post bi po svoje sodil med komentarje gustijevega prispevka o njej.. in dejansko si na prijazen nacin napisal o njej vse.. vprasanje je, ce ona to razume :)

  3. Mungo pravi:

    Nisi je takoj razumel. Ona HOČE biti skregana s tabo, ampak bolj bi ji ustrezalo, če bi ti bil z njo.

  4. einherjar einherjar pravi:

    In jaz sem celo imel interview z njo za Preverjeno… Meni se ni zdela napacna. Ampak par ur druzenja nic ne pove o osebi.
    Sam vsa ta kolobocija okoli knjige pa me ze malo privlaci, da bi jo prebral.

  5. vlatka vlatka pravi:

    haha,
    ona ne hoče biti skregana s tabo…,

  6. Sophie Sophie pravi:

    Hah, odlično. Tole se mi zdi prav zanimiva razprava, a kjub radovednosti po knjigi ne bi segla. Zadnje kar rabim.
    Ana pa pravzaprav dobiva kar zeli – pozornost zadnjih treh dni tukaj je na njej. Res “taprava”.

  7. Mare pravi:

    Super prispevek, z užitkom in v hipu prebrano!

  8. Stanko pravi:

    Zanimivo! Crnkovič je tako poln sebe, da ne opaža kako je moška različica Ane.

  9. sven pravi:

    patetičen prispevek si napisal… kaže pač na to da si en velik konformist… ja ja saj vem čim več takih kot si ti rabimo hehe LOL

  10. Goga pravi:

    Khm, dejstvo, da je Ana Jud ženska, ki na sebi svojstven način zbira informacije in piše, je že razlog, da se “petelini” mal povprašajo, kdo je boljše pero v deželi tej? Hočeš nočeš, dragi Marko, delaš ji reklamo,. ( Oprosti moji drznosti, da te tikam. ) Vse me spominja na eno mal nerodno zgodbico: za ugotovitev očetovstva ženska sodniji pripelje štiri ( 4 ) moške, kar pomeni, da je vsak od njih, vsaj enkrat spal z njo, mar ne? Torej, če se hočeš oprati dvomov, moraš dokazati, da si nedolžen in preden te obtožijo, tožiš ti njih. V tej deželi so najhujši tisti, ki mislijo, da so nezmotljivi in, da jim nihče nič ne more. Pa naj bo to lokalni politik, podjetnik, športnik in podobna srenja. Novinarji in kolumnisti jih reklamirajo bolj kot pralne praške in vložke z krilci. Tvoj prispevek razumem, kot reklamiranje Ane Jud. Se motim?

  11. Vanja pravi:

    Marko lepo in prav, dobro si se lotil Ane Jud. Ampak bodi no korajzen ded in se loti npr. Pozarja. Ali pa Zavrla! Ona sta druzbi skodljiva. Daj loti se njiju na priblizno isti nacin kot si se sedaj Ane Jud- tako se malo psiholosko ju obdelaj kot si njo, ceprav je osebno ne poznas- ampak si pac genij in ti to ne predstavlja neke bistvene ovire, da je ne bi totalno “skuzil”. Zdaj cakamo tvoje komnetarje na Pozarja, ki mu ni sveto prav nic (ne bolecina starsev ob tragicni izgubi svojih otrok – primer Lipa ali pa komentar Roki odplesal na koki etc etc etc) ali Zavrla, ki s svojo mocjo, pozresnostjo in korumpiranostjo pripomore, da postaja Slovenija vse bolj kurnik in banana republika- in to je, by the way, nas osvoboditelj. Torej bodi faca, bodi pogumen novinar in se spravi na taksne – saj ves fantki naj ne bi tepli punck, fantki- ce se jim ze tako silovito tepe in prepira, naj zato raje zberejo sebi enakega fantka. Torej kar pogumno, za napisati in razkrinkati je veliko, Ana Jud je na zalost naredila to na neprimeren nacin, pokazi kako se to dela, ampak loti se big boysev, da bo kaj haska od tega tvojega pisanja. Ker konec koncev naloga novinarjev je informiranje javnosti, da le ta lahko potem reagira in naredi svet boljsi. Ali pa si novinar zato, da vedno znova dokazes, da si najpametnejsi? Ne vem, sem pac nepoboljsljiva idealistka, ampak moj moto je, ne ga srat, ce ne bos zraven pognojil kaksne lepe rozice ali drevesa, da bo lepse rastlo in nam bo vsem zaradi tega lepse.

  12. očitno čist out pravi:

    who the f*ck is Ana Jud?

  13. saska pravi:

    Vsak lahko napiše knjigo, ampak laži (vsaj ena v kjigi je definitivno laž, govorim kot udeleženka) pa v knjigi kot je njena ne bi smelo biti, če pa že bi morala imeti knjiga oznako “znanstvena fantastika”. Za frontalni napad moraš vedno imeti dobre argumente, ne pa samo “rekla – kazala”.

  14. JEbote filozofija pravi:

    Čuknem te crnja po glavi.

  15. Miha pravi:

    Ana Jud je napisala slovensko verzijo Da Vincije šifre ter Angelov in demonov.
    Seveda v obeh dosjejih mrgoli stvari, ki v količkaj verodostojnem zapisu nimajo mesta. K sreči pa je tudi ogromno resnice.

    Napaka Ane Jud je v slabem ločevanju prijateljev, nevtralcev in sovražnikov.

    Med linčanjem sovražnikov tipa Zavrl, Požar, Petan, je žal namočila precej ljudi, ki so se v knjigi znašli zaradi dramaturških učinkov in v funkciji kvazi potrditev Aninih obtožb glavnih “hudobcev”.

    Rezultat je povečanje števila nasprotnikov Ane Jud in globlji ribnik, kjer glavni akterji knjige zlahka ubijajo vse delce nekdanje verodostojnosti avtorice. Hkrati sta knjigi zanje reklama.

    Bojim se namreč, da bo skupina Pristop pridobila še več strank, sedaj, ko širna Slovenija (a i šire, kajne?) pozna famozni vpliv Francija Z.

    Žalostno je le, da je ugled sicer odlične firme Pristop sedaj pod vprašajem? Vse to zaradi domnevnih aktivnosti osebe, ki je sedaj le 8,5% lastnik te firme.

  16. di pravi:

    Če sem bila ob “uredniškem opozorilu” ali “pojasnilu” (ne spomnim se natanko) malo zmedena, sem ob tem prispevku zmedena do kraja. V zvezi s prvim sem se ujela v več vprašanj, med njimi tudi, kaj za vraga počne urednik blogov, saj naj bi blogi veljali za popolnoma svobodne medije. Kakšno je tvoje delo pravzaprav? Nadzorovanje internetnih vsebin je šele pravi boj z mlini na veter in pravi don kihot si tukaj ti, Marko. Po tem prispevku, ki je totalna diskreditacija prejšnjega, kršenje lastnih pravil, pljuvanje v lastno skledo, če hočeš, pa pomišljam, da nisi samo don kihotovski; moč tvoje preobrazbe čez noč je skoraj bolj facinantna od tiste v Preobrazbi.

    In besede, ah, besede … človek lahko tudi zelo elagantno pove zelo umazno stvar. Tebi gre, Ani očitno ne, ampak kakor koli že obračaš sranje – sranje je še vedno sranje, mar ne? Mar ne?

    Ups, menda ne boš zameril te pohujšljive besede? Sranja, namreč. Saj načeloma bi lahko povedala tudi bolj elegantno, ampak … čemu neki?

  17. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    @ di:

    Ne razumem tvoje zmedenosti. Seveda, internet je svoboden medij, tako kot vsak drug. Ni pa absolutno svoboden v tem smislu, da je edina legitimna omejitev človekove svobode svoboda drugega človeka. Zato nisem hotel brisati komentarjev. (No, danes sem res dva, ki pa se mi ju ni zdelo škoda.) Sem pa definitivno hotel povedat, kar sem povedal.

    Neglede na to, kako aktivna je moja vloga urednika (in kako aktivna sploh lahko je na internetu), nisem mogel biti tiho, ker se mi je zdelo pljuvanje po Ani Jud too much že po človeški plati, do neke mere pa tudi brez prave osnove. Poziv k spoštovanju človekovih pravic — in nenazadnje tudi osnovne olike — se mi ne zdi v nasprotju s svobodo vsakega posameznika, ki tako ali drugače sodeluje na Blogosu. Kvečjemu se mi zdi, da sem za to naredil še premalo! Ampak na internetu je vloga urednika pač po defaultu manjša ali celo minorna.

    V čem je torej moja “preobrazba”? Tudi tega ne razumem. O Ani Jud si lahko vsak misli, kar mu paše, ne more pa vsega napisat, kar se mu slučajno sprdne. Jaz sem napisal svoje. Ni se treba strinjat z mano. Hotel pa sem (med drugim) pokazat, kakšna naj bi bila po mojem drža, ki bi jo moral zavzeti človek, ki sesuva nekoga à la Ana Jud. Vsekakor ne takšna, da bi jo neargumentirano obkladal z vulgarnimi izrazi.

  18. josko pravi:

    kako zelo prav imas marko ! upam, da bodo osatli vsaj priblizno doumeli, kaj si hotel s tem postom povedat. res bravo!

  19. mug^x pravi:

    Sem šokiran. Za Ano slišim prvič. Sem mislil, da je Židinja in da se je zato ne sme napadati. Za Zavrla sem nazadnje slišal na začetku devetdesetih, Direkt pa sem nazadnje opazil na panojih pred kakšnim letom. Pošastno! Nujno potrebujemo vojno ali pa naravno katastrofo. Sistem divergira.

    Po slabem mesecu občasnega prebiranja protestno zapuščam blogos. Takšnih kretinizmov moje naivno srce ne prenese več.

    Marko, briši!

  20. di pravi:

    Mislim, da je Gušti kar dobro argumentiral zadeve, stvari je predstavil na fabulativen način in to je že nekaj. Ne bom šla še enkrat brat zadevo, da bi našla še druge argumente, ker to ni tako bistevno.

    Na jetra pa mi gre diplomatsko opletanje z besedami, ker je velikokrat v svoji osnovi bolj spotakljivo in podjebljivo kot neposredno govorenje.

    Tvoje uredniško opozorilo je bilo v veliki meri naperjeno zoper obrekovanje, v naslednjem postu si pa obrekoval tudi sam, samo bolj prefinjeno. In je čisto vseeno, če nekomu rečeš drek ali pa smredeč kakec. Razlika je samo v neki drži intelektualizma in s tem superiornosti, v osnovi pa gre za isto stvar. Obrekovanje.

    “Ana Jud je v bistvu nov tip pravičniškega psihopata”

    Seveda temu sledijo argumenti, a kdor išče argumente, jih bo vedno našel. Samo eno je pomemebno – ali se spuščaš v drek ali pa ne. In ti si se. Zato ne svari druge pred drekom, če sam rineš vanj. Pa če to počneš obut v škornje, ali bos.

  21. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    @ di:

    Fabula se lahko dobro bere, ni pa zato že argument. Argument je vedno intelektualen. Slaba stran intelektualnih argumentov pa je seveda v tem, da jih ljudje težje razumejo.

    Kar pa zadeva obrekovanje, pa prosim predloži dokaze.

  22. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    @ mug^x:

    Relax. Ni tako hudo. That’s life.

  23. Miška pravi:

    @ Marko Crnkovic: si videl današnje Delo? Isti članek (napad na Jankoviča) so objavili dvakrat, da le ne bi morda komu slučajno ušel. Ne verjameš? Preveri: na strani 3 najdeš identičen članek (do zadnje pikice) kot na strani 4. Cel zapis dvakrat, o moj blog! Saj veš – jutri je volilni molk in danes je treba naredit, kar se narediti da. Človek bi še morda naivno pomislil, da gre za kakšnega “škrata”, a glede na to, da je na 2. strani poskrbljeno za uravnoteženost še z intervjujem s “firerjem”, so vsa ugibanja o naključju morda odveč.

  24. bjanko pravi:

    V povezavi s prispevki komentatorke “di” na račun M.C.

    Parkrat sem opazil, da ti gre obrekovanje ali norčevanje iz soavtorjev na Blogosu kar dobro od rok. To tvoje početje sem enkrat tudi komentiral a ker je bilo omenjeno tvoje ime ga “mreža na tvojem situ” ni spustila skozi. Zato zgoraj navajam samo tvoje začetnice in upam, da mi tokrat uspe.

  25. Vanja pravi:

    Spostovani Marko Crnkovic, se bos sedaj spravil se na Zavrla in Pozarja, mogoce za njiju izdelal isti psiholoski profil kot si ga za Ano? Ali se tega vendarle ne upas? Sta premocna zate, imata prevec kritja? Na zivce mi gredo tako imenovani novinarji, ki molcijo ob se tako grobih krsitvah novinarske etike, na Ano Jud se je pa lahko spraviti, zenska je, pa se precej psihicno nestabilna, nekonvencionalna in,kot si se elgantno izrazil, (zagrmel iz priznice) brezsramnica je. Njen najvecji greh. Ampak zenska ima vsaj jajca, nespametna ali ne, jajca ima po domace povedano, ti jih pa nimas. In gospa Bernarda Jaklin tudi ne- tudi ona se je pridruzila credi napadov na Ano Jud. Se pred nekaj meseci sem gospo Bernardo Jaklin poklicala in ji razlozila v kaksnih razmerah delamo novinarji na E+ in kaksne nediskretnosti, neumnosti in grobe krsitve novinarske etike uprizarja partnerka Pozarja- Barbra Drnac- pa me je samo poslusala, ukrenila pa ni popolnoma nicesar. in to naj bi bila prva dama slovenskega novinarstva. In tej credi novinarejv, ki molcijo ker se bojijo, se pridruzujes tudi ti. Potem se pocutis ogrozenega, ker si Ana Jud drzne odpreti usta. in drzne raziskovati in dregniti v osje gnezdo. Na zalost sicer na primitiven nacin, pa vendarle- upa si. Zdaj si na potezi ti. Kot vpliven novinar z bozjimi kompleksi bi vendarle lahko kaj koristnega naredil za naso druzo. Loti se big boysev, tem ti ne bo zmanjkalo.

  26. di pravi:

    Fabula je bilo mišljeno v smislu razvoja ali vzročno-posledičnega razvoja, vzrok – posledica pa je argumentiranost.

    Kar se tiče obrekovanja – če zadeve zaviješ v lep jezik in intelektualne izraze, še ne pomeni, da ne gre za obrekovanje. Poteka samo na višjem nivoju.

    To je vse z moje strani. Mlini na veter me ne zanimajo preveč.

  27. Komentiraj pravi:

    mislim, folk, ej, zdele sem prletu sem gor in – uau! – s čem se vi ukvarjate, o marija! a nimate bolj pametnega dela? ven it na sprehod, recimo. taki lepi jesenski dnevi so zunaj, listje je fine rumene barve, kostanji dišijo, vi pa tle blogate, kr neki tja v en dan komentirate, delate novo družbo in ste sploh blazno kul…
    mislm, groza…

  28. CIC pravi:

    Gospod Marko,

    po tem, ko sem prebral vaš sestavek o Ani Jud se sprašujem, kaj pa je pravo novinarstvo, kolumnarstvo; vaje v stilu in nič več?!

  29. negazirani pravi:

    “Cela Slovenija se po njenem ukvarja samo z njo.”

    a se morda ne? poglej kakšen pomp vsi delate..
    ko jančar knjigo vn da, to lahko zaslediš v drobnem tistku kakšne kulturne rubrike..

  30. Borut pravi:

    hehe, kera dolina šentflorjanska…

  31. dada pravi:

    vse tole komentiranje…kot bi reka prestopila bregove. ponovno.
    ana je najbrz uspela, ker je verjela v svojo “karizmo” ze od tistih mladostniskih let, ko je svoje sotrpinke v vzgojnem zavodu sredi najhujse zime uspela prepricat, da so napol gole sedle na zelezniske tire in ustavile vlak cez dolenjsko. takratnemu strojevodji je se danes toplo ob misli na ta dogodek…kot tudi vsem “potnikom”, ki so ravno te dni dobili priliko, da koncno stopijo v bran kolovodji ani ;) amen.

  32. profi pravi:

    BRAVO VANJA! dobro povedano.

  33. jonas pravi:

    Zelo zanimivo!
    Ja kdo bi si mislil, da se kar nankrat ukvarjamo s tem kakšen psihični profil je profil Ane Jud.
    Zakaj za boga se ne ukvarjamo s tem kaj je v njenih knjigah res, kaj ni, do katere mere in zakaj. Kaj dejanja akterjev v knjigi pomenijo za našo družbo, kaj blokiranje tiska in cenzuriranje člankov pomenijo za razvoj demokracije na eni strani ali pa za obdržanje starih vzorcev obnašanja, ki nam jih pod imenom demokracija le prodajajo. No take nianse me zanimajo. To bi bil pravi intelektualni presežek tistega ki se spušča v način pisanja in priostopa do pisanja. Ja vem če tatu preveč močno zagrabiš za kravateljc naj te bo sram! Fej in fuj! Naenkrat se ti v tej državi lahko zgodi da ne tožijo tatu ampak tebe, ker si mu s tem, da si ga premočno prijel za kravatelc povzročil neznosne posihične in fizične bolečine.
    Jon
    p.s.: Kako že pravijo za ženske? Da so kurbe. Če dajo so kurbe, če ne dajo pa še večje in verjetno je to zadnje vzrok tako velikega dima tudi okoli Ane Jud

  34. Leontina pravi:

    Ups, p.s. Jonas ti je resničen. Za doseganje ciljev novinarji ne izbirajo sredstev. Novinarke pa počepnejo?! Zdi se mi, da za izdelek, ki je na policah ocenjen na nekaj manj kot 6 tisočakov, treba imeti jajca ali vsaj jajčnike. Ana Jud jih zagotovo ima. In, če ne bi imela prekleto prav, se ne bi tako kadilo za njo in okoli nje. Omenjena srenja zagotovo ni nedolžna, zato je takoj pohitela s tožbami in podobnimi zafrkancijami, kajti, ni hujše kazni za moškega, kot ga pustiti na pol poti do…
    Dejstvo je tudi, da ko si enkrat popljuvan, si za vedno popljuvan in se pljunca ne znebiš z nobenim belilnim sredstvom ali pralnim praškom. Priznam, sam firbec me je, kako se bo opisana srenja zagovarjala na sodiščih? Morda bom prej strohnela, glede na to kako sodnije počasi meljejo v deželi tej.
    P.S. V enem od komentarjev je napisano: sodnik = enota za počasnost, originalno, ni kaj.

  35. Valnea pravi:

    Točn tako, vsi se ukvarjamo s profilom Ane Jud, njenim pedigreom, namest, da brskamo po vsebini Dosje rokomavhi in se, če ne drugo, mal zamislimo nad osebki, ki to demokracijo “peljejo” po svoje v ne vem kakšno grabo. Zna bit še zelo vroče.

  36. Urbane legende » Blog Arhiv » CRNKOVIČEVA ‘KULTURNA KOLONIZACIJA’ pravi:

    [...] ‘Slovenski plebejci’, kot imenujete Jankovićeve volivce, po vašem mnenju »ne vidijo, da je navdušenje nad udomačeno eksotiko v bistvu kulturna kolonizacija.« Okej, sprejmem vašo igro. A bi vam rad pred začetkom zastavil nekaj vprašanj glede njenih pravil. Da ne bi kar tako – iz čiste nevednosti – potegnil krajšega konca. Sem kulturni suženj, če mi čevapčič največkrat tekne dosti bolje od kranjske klobase in kislega zelja? Sem kulturni suženj, če moj mobilni telefon ob dohodnih klicih zaigra tisto dobro staro ‘Goin’ loco down in Acapulco’, ki so jo pred leti prepevali člani zasedbe Four Tops? Sem se prodal kulturnim križarjem, če v naslovu ene izmed svojih kolumen uporabim besedo ‘Shitball’, namesto da bi se Ane Jud lotil kar s kleno kepo dreka? Me prav zanima, s katerega geografskega območja prihajajo kletvice, ki jih Marko Crnkovič uporabi v trenutkih besa in afekta. Prav verjetno se mi zdi, da vsakokrat najprej pokukate v SSKJ in nato ustrelite kako našo, domačo, povsem Slovensko. [...]

  37. Izpovedi » Ana in Miha pravi:

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.