Hočmo ga nazaj

Sobota, 4. november 2006

Pravzaprav sem za to blog on/blog off sceno z Markom Miličem kriv jaz. Na nek način.

Na SiOLu smo se že poleti pogovarjali o tem, da bi med VIP blogerji imeli tudi športnika. Kot urednik Blogosa seveda nisem imel nič proti, vendar sem rekel, da ga sam raje ne bi iskal, ker športno novinarstvo pač ni področje, za katero bi se čutil kompetentnega.

Športnika, ki bi pisal blog, so tako iskali sami v uredništvu SiOLa. In čeprav me košarka ne zanima preveč in jo spremljam še manj kot druge športe, sem bil prijetno presenečen, ko je na Blogosu v začetku oktobra začel objavljati Marko Milič.

Ljudem, ki imajo razburljive javne kariere — pa ne samo športnikom —, zavidam samo eno stvar: njihova doživetja. Zavidam v tem smislu, da bi rad doživljal to kot oni, ker bi potem imel obilo štofa za pisat. Jaz sem tak kabinetni skriboman, ki se mu ne dogaja nič razburljivega v življenju in sem zato prisiljen pisat o tem, kar mislim (o drugih), ne pa o (svojih) doživetjih.

Ampak kakšne knjige bi jaz pisal, če bi bil recimo Drnovšek! Kakšne kolumne bi pisal, če bi bil Rok Petrovič, Bojan Križaj, Slavko Avsenik! Kakšne kolumne bi jaz pisal, če bi bil Marko Milič! (In ja, če bi bil zunanji minister, bi imel (spet) vsako soboto hudo pametno kolumno v Delu.)

Mogoče pa bi jaz moral biti Markotov ghostwriter?

Ni me motilo, da Milko ne piše bloga sam. To se mi je zdelo normalno. Domnevam pač, da vrhunski športniki nimajo toliko časa, da bi veliko viseli na internetu, kaj šele pisali bloge. In tudi če bi ga imeli — spet domnevam —, bi obstajala le majhna verjetnost, da bi bil njihov blog zelo berljiv. S tem nočem nikogar podcenjevati. Talent za pisanje je redek in lahko srečnežu, ki ga ima, marsikaj kompenzira. Ne odtehta pa seveda ničesar razen tega, da pač zna pisati. Tisti, ki talenta za pisanje nimajo, nimajo nobenega razloga, da bi se čutili za karkoli prikrajšani. Razen če to pogrešajo.

Pa še nekaj. Biti v areni življenja še ne pomeni, da se zavedaš, kaj vse doživljaš. In četudi se zavedaš, to še ne pomeni, da boš znal tudi povedati. Od povedati do napisati pa je spet ogromen korak. Zato nimam nič proti ljudem, ki ne znajo pisati. Razen proti tistim, ki kljub temu pišejo.

Zdaj pa o zapletu z Miličevim ghostwriterjem in nehotnem (in zmotnem) razkritju.

Ko je Jonas objavil post M. M. ima strupen blog, sem mu zvečer poslal mail z naslednjo vsebino:

picture-5.png

Ni minilo prav veliko časa, ko me je Jonas že klical. Bil je razburjen. Kakšna svinjarija je to! (No …) Ghostwriter! (Zakaj pa ne?) Na internetu! (In?) To se ne dela! Ta SiOL! In kakšen bebec bo on sam izpadel! (Ma ne, Jonas, nehi …) Zakaj mu nisem povedal? (Ne vem. Pač nisem. Saj se ne slišiva zelo pogosto. Pa bi se mogoče morala.) Itd. Napovedal je popravek: disregard everything! Rečeno, storjeno.

Naslednji popoldan se je v godljo, ki je nastala v naši mali blogosferi, vmešal Franci Valjavec, odgovorni urednik SiOLoega spletnega portala. Bil sem v trgovini s tapetami, ko me je najprej klical Luka Novak. Govorila nisva več kot tri minute, a to je bilo že dovolj, da nisem prevzel najprej Jonasovega in takoj še Francijevega klica, ki sta me klicala vmes. Francija potem nisem dobil nazaj, Jonasa pa ja. Ni Jaka Lucu, je vpil še bolj razburjen kot prejšnji dan. Kaj je s tabo, kakšen Jaka Lucu, en drug to piše, nategnil si me! To je pišurija!

Meni pa nič jasno. Kako ne Jaka Lucu? Saj je bil Miličev username na začetku <jakal>!

Šele potem, ko me je Franci končno dobil — že v trgovini z lestenci — in mi razložil, da je Milkotov ghostwriter športni novinar na SiOLu, ki se definitivno piše Jaka Lopatič — bo pa ja vedel, če je njegov urednik — mi je kapnilo, da mi seveda nihče ni rekel, da gre za Jako Lucuja, ampak sem to samo sklepal iz uporabniškega imena. Saj pravim: jaz pa športno novinarstvo! It takes one to know one.
Kaj mi je bilo treba sčvekat Jonasu, da Milič ne piše sam? Kaj je bilo treba Jonasu hvalit Miliča? In kaj je bilo treba Miliču nehat?
Stranski produkt te kolobocije, ki sem jo pomagal zakuhati, je seveda nesluteno število klikov na Blogosu. V redu, ne? Sicer pa prisežem, da to ni bil cilj nikogar od nas, da je vse zgoraj napisano res in da je mi je zaradi tega še zdaj malo nerodno.

Marko Milič je napisal, da si je vse skupaj predstavljal “kot tedensko kolumno, s katero bi se zbližal z navijači in nenavijači”, in da [ni] “želel kritizirati ali moralizirati, še najmanj pa se nekomu opravičevati, kot mogoče sedaj izgleda”. Kot njegov nesojeni urednik — ki ga niti ni sam povabil k sodelovanju, kaj šele bil na tekočem z njegovim ghostwriterjem — ga prosim, naj razmisli o svoji odločitvi, da ne bo več blogal. Nobenega razloga nima, da bi nehal, kaj šele, da bi se komurkoli opravičeval. Očitno je pošten fant, ki ima marsikaj zanimivega povedati — in kdo bi mu zameril, če potem to nekdo drug napiše?! Sodeč po odzivih je takih večina.

Za malo optimizma naj še omenim, da sem danes povprašal odgovornega urednika, ali je Miličeva odločitev dokončna in ali si ne bi premislil. Odgovoril mi je, da si on public demand na poslovilnem blogu mogoče res bo.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 4. November, 2006 ob 00:14 v kategoriji Po defaultu ZNB, miks.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

14 komentarjev na “Hočmo ga nazaj”

  1. Mungo pravi:

    Ah, no. Vsakomur, ki pozna vrhunski šport, je o delovniku vse jasno. Kakšne internet strani smo postavljali *****čem. In nihče ni umrl.

    Blog je spletni dnevnik. Samo to. Pa četudi pišeš o nekom, ki igra na kitaro in spušča zvoke. Pa brez zamere. Te afere Milič imam že poln kurac. Lahko cenzurirate. Mene zanimajo njegovi občutki med igranjem, treningom in tudi o tem, kako so ga nategnili pri gradnji hiše (ali nekaj takega). Enako kot me zanima, zakaj nekdo dobi telefon v test. Tudi o tem, kakšne občutke ima ob njem. Nikakor pa ne tehnične lastnosti. Te bom že poiskal kje drugje.

  2. Mungo pravi:

    Pripis: Pričakujem Miličev blog z naslovom Samo naprej.

  3. Milan'che Milan'che pravi:

    No, tole je pa sedaj tista ‘in the beginning there was a..’ zgodba, ki marsikaj razjasnjuje.

    Naj bo to epilog.

  4. markopigac markopigac pravi:

    zakaj se vcasih ne presteje najprej po tiho do deset in sele potem vzkipi (ce se sploh obstaja razlog za to)? s tem ste odgnali milkota, ki je (bil) res dober. ce je pa vsaj koliko-toliko ded, pa se itak ne bo vrnil..

  5. tomm pravi:

    Vidiš, da lahlo napraviš iz nič nekaj in ker si v blogu N1 ti ni težko obdržati pozicije, ki te nosi med čitatelje kot med na kruh. S svojo posebnostjo in tudi enakimi pogledi( tebi svojstvenimi) si rojen za to kar si in ne želi si kaj drugega, da ne boš izgubil sebe.

  6. majakrizaj pravi:

    Temu bi jaz pridala……rezultat slabe komunikacije in organizacije dela med vami ! Mi nekdanji šefi smo zato imeli ob 7uri zjutraj sestanek, na katerem smo odredili, določili in popljuvali zastavljene naloge.Tehnični del in pravila igre so samo vaša domena, če se že greste ! Naše pravopisne napake ne storijo toliko škode, kot jo vi s slabo organizacijo in “tendenciozno” nepotrebno izjavo !

  7. pet-in-g-seks pet-in-g-seks pravi:

    no, saj je že bil – skrajni – čas za takšen uredniški “odgovor”. milič, pa naj si le premisli, saj je vseeno, če pišejo takšni ali drugačni “duhovi”, važno je le, da so zgodbe prave. ali pa tudi ne … samo, da so dobre!

  8. teoo teoo pravi:

    Če vam že Miliča ne uspe prepričati, naj pride nazaj, pa vsaj skompenzirajte zadevo in naj Jaka piše anekdote še od katerega drugega športnika (najraje od večih) v prvi osebi, saj je zadeva fantastično berljiva.

    lp Matej

  9. jaka34 pravi:

    Lepo si napisal. Sedaj je na MM, da se odloči. Jaz držim pest.

  10. Jonas - Zapisi » Nočem te nazaj pravi:

    [...] P.S. Naslov tega zapisa nima zveze z Markom Miličem (čeprav tako insinuira Crnkovič), tudi pomislil nisem na to. Sploh pa, tudi jaz bi rad še bral tisti blog (hudiča, kaj so vsi pozabili, kako sem ga hvalil, je kdo sploh prebral kaj sem napisal?). Zakaj pa ne bi na njem pisalo “Pripoveduje Marko M., piše Jaka L.”? Jacka citiram po spominu, originalni Lennonov stavek pa gre takole: “I’m an artist, and if you give me a tuba, I’ll bring you something out of it.”, v intervjuju leta 1971 za Roling Stone, prepis sem našel tule. (↩) Petek, 3. november 2006, zapisano v kategorijah Mediji, Glasba [...]

  11. Valter Valter pravi:

    Zanimivo čtivo. Zanimivo, kako je mogoče sprožiti verigo nepredvidljivih dogodkov. Veriga je močnejša, bolj je človek pameten in vpliven. In gospoda Crnkovič in Žnidaršič sta precej pametna.

    Ampak vse skupaj se zdi kot nesporazum, tako da prilagam svoje upe, da bo košarkar in človek zanimivih utrinkov Marko Milič (prek svojega pisca) rekel še kakšno.

    Lepo prosim, ali bi lahko kdo raztolmačil zadnje povedje zapisa? – … ali je Miličeva odločitev dokončna in ali si ne bi premislil. Odgovoril mi je, da si on public demand na poslovilnem blogu mogoče res bo. – Kaj je “on” slovenska beseda ali gre k angleški zvezi? To ni dobro, tako angleščino vrivati med sicer lepe stavke.

  12. ikari ikari pravi:

    A MILIĆ je VIP? Kje že…?

  13. glas pravi:

    Joj,kako smo vsi važni in pomembni !?

  14. Kaj je z mojo identiteto? / Untitled by Tomasz Pirc pravi:

    [...] Zapis je pravzaprav nadaljevanje debate o manipuliranju z identitetami blogerjev, v katero sem se zapeletel z Gregorjem na Jazu. Problem, ki izhaja iz pomanjkanja mehanizma za ugotavljanje, ali se za avtorjem nekega bloga (ali spletnega mesta nasploh) skriva kdo drug, je postal očiten ob aferi MM na Blogosu, ko se je izkazalo, da Marka Miliča pri pisanju ‘nadomešča’ nekdo drug. [...]

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.