Arhiv za 11. November 2006

Predsednik na kavi

Sobota, 11. november 2006

Kavarna Maximarketa, v soboto okrog poldneva. Sedim v zadnjem, kadilskem delu, vse je polno. S parkirišča se približuje predsednik s spremstvom — ne z varnostnikom, ampak s piarovko. Oblečen je v rjav plašč, na glavi ima kasketo. Gre mimo skupine turistov, ki ob zgodovinskem mlaju za zastavo poslušajo vodičko. Pomislim: a gre v Maxija na kavo? In ali bo vodička opozorila turiste, da gre mimo njih predsednik države, ki so jo prišli obiskat? Ne. Po mojem ga niti ne opazi.

In res, čez deset minut vstopi v kavarno in išče prosto mizo. Ni je. V roki ima majhno črno Maxijevo vrečko. Malo pomenca in gre ven. Pomislim: a se spodobi vstat in odstopit predsedniku mizo? (Sicer še nisem spil do konca.) Gostje se ne vznemirjajo. Po mojem ga nihče niti ne opazi. Zakaj meni nikoli nič ne uide?

S piarovko gresta ven in zavijeta nazaj okrog steklenega vogala, kjer malo prej ni našel mize. Srečajo se s predsednikom odvetniške zbornice in članom Gibanja — ali pa so zmenjeni — in zavijejo nazaj. Medtem pa predsednik nogometne zveze že plačuje in odhaja z znancem. Predsednik tako končno dobi mizo.

In ko potem dve mizi stran sedi predsednik, gre meni po glavi naslednje: a lahko v prostoru za kadilce vseeno prižgem cigareto, če je v prostoru predsednik, nekadilec in znan zagovornik zdravega življenja? Malo se mi je zdel bogi, da mora tako klavrno iskat mizo, tako kot vsi drugi navadni državljani, potem pa mu še kadijo pod nos. Nazadnje se odločim, da ne bom. V glavi pa debata, ali je fajn, da živimo v državi, kjer lahko greš na kavo in srečaš predsednika, ali ne? In zakaj ga nihče ne opazi? Plačam, vstanem in grem. Pozdravim pa ne.

  • Share/Bookmark