Peterleta pa Pahorja za predsednika!

Ponedeljek, 13. november 2006

Lojzeta Peterleta sem srečal samo enkrat, ko je še bil predsednik vlade. Mislim, da je bilo leta 1991 na Prešernovi proslavi, kjer sem bil enkrat za spremembo po službeni dolžnosti (in to v smokingu).

“Mare, pejd, Peterle!” je siknil Rotovnik in me odvlekel pred premierovo dobrodušno zaraščeno obličje. Malo smo klepetali oziroma on z mano. Rekel je, da si me je po člankih drugače predstavljal in da ni mislil, da imam tak “salezijanski” obraz. (Potem sem rabil nekaj dni, da sem našel nekoga, ki mi je to prevedel.) Vprašal me je še, ali [kot direktor programa v Cankarju] pogrešam pisanje, in dodal, da njega tudi muči, da nima za to časa. Natanko se spomnim izraza, ki ga je uporabil: “Včasih me prav seme tišči [da bi kaj napisal].” Mislil sem si, halo, pa kaj je s tem človekom?

Peterle se mi je zmeraj zdel nekoliko smešen in se mi v bistvu zdi še danes. Kljub temu pa moram priznati, da se mi je v vseh teh letih, odkar je na sceni, zelo prikupil. Vse, kar si o njem mislim, je v bistvu njegova javna, zunanja podoba, vendar me to ne moti, da ne bi zaupal svojemu občutku: Peterle je točno to, čemur bi se lepo po domače reklo “slika”.

Pred letom in pol sem o njem hudomušno hudobno napisal, da je pravi “tavžentkinstler”: evroposlanec, kirgiški odposlanec in dopisnik, “atomik mundharmonik” in gostitelj talkshowov v Hotelu Mons. Sem pa narobe napovedal, da bo začel voditi pogovorne oddaje na Papriki.

Pozdravljam njegovo pravočasno in premišljeno odločitev, da bo prihodnje leto kandidiral za predsednika. Mislim, da je Peterle pravšnja osebnost za to funkcijo. Še več: mislim celo, da se bo — če bo izvoljen — odlično znašel v vlogi očeta naroda. Po Drnovškovi figuri izgubljenega očeta bi bilo to za nas zmedene ovčice zelo dobrodošlo.

Peterle bi znal biti tiha in nevsiljiva avtoriteta v stilu Kučana, vendar brez njegove zamerljivosti do nasprotnikov in kritikov. Peterle je osebno všeč po mojem manj ljudem, kot jim je bil všeč Kučan, vendar z boljšim povprečjem. Kučana so imeli ljudje bodisi preveč radi ali pa jim je šel preveč na živce. Peterle pa je utelešenje slovenskega mainstreama v najboljšem pomenu te besede.

Srčno pa upam, da bo — če bo — za predsednika kandidiral tudi Borut Pahor. Ker se mi zdi Pahor tako simpatičen človek kot kredibilen politik, mi je na nek način žal, da bo moral za položaj tekmovati ravno s Peterletom. Mislim namreč, da ima Peterle več šans za zmago, ki pa bi jo privoščil tudi Pahorju — čeprav bi bil po drugi strani zadovoljen tudi s Peterletom kot predsednikom.

Kakorkoli: prihodnjo jesen se nam obeta napet in zanimiv boj dveh izrazitih in močnih osebnosti, ki bosta skozi glasove volilcev — čeprav neglede na izid — in s svojimi lastnimi pogledi veliko povedali o stanju duha na slovenskem. Pri tem tudi upam, da bo postalo malo bolj jasno, kakšen balzam za demokracijo so volitve, na katerih je konkurenca kolikor-toliko izenačena — ne pa da se gremo to plebiscitarno in iluzorno manihejstvo zmagovalcev in luzerjev.

In če že omenjam luzerje, je na vsak način med njimi Pahor. Pa s tem ne mislim nič slabega, ravno nasprotno. Pahor je človek, ki bi v svoji karieri lahko dosegel že doslej veliko več, če ga ne bi tepla politična usoda — in zato mi je še tem bolj všeč. Zdi se mi neverjetno, kako spretno manevrira Pahor v svoji stranki, polni starokopitnežev. In kako neomajno zvest ji je! Mar bi prodal Potrča in podobne Desusu in sam prestopil na čelo LDS kot rešitelj! In kako trmasto je stal za Danico in Sovičem! Smešno, čeprav spoštovanja vredno v svoji doslednosti.

Kot pojava in retorik in modna ikona je daleč najboljši med vsemi slovenskimi politiki, pa za to še ni slišal pohvalne besede. Nihče — ne njegovi ne aktualna vlada — ni prepoznal glasu modrosti v njegovi ponudbi, da bi se SD pridružili novi koaliciji. Ko so se lani začele delavske demonstracije, je bil edini opozicijski politik, ki ni na slepo trobil v rog neosocialistične sociale. In ko je vmes še nekaj časa pametno počakal, da zdrkne LDS še malo bolj dol, in ko se je že zdelo, da prihaja njegov čas, se mu zgodi Janković kot medijsko sproducirani guru kvazilevice. Kakšna žalitev, kakšen poraz za Pahorja!

Po svoje je podobna tudi Peterletova usoda. Tudi on je doživljal svoje vzpone in padce, in to tako po lastni krivdi kot po volji političnih nasprotnikov na desni sredini. A vse to je oba samo utrdilo — kot pač spremenljiva sreča ustroji vsakega poštenega, doslednega, trdnega in pametnega človeka, ki se ne zanaša niti na karizmo ali kaj šele na leporečje.

V življenju je tako, da človeka plemeniti tudi šibkost. Ta modrost je danes že tako ali tako redka, v politiki pa še posebej. Zato se mi zdita Peterle in Pahor simbolično prava in primerna za predsednika. Tako kot je bil Kučan tamponski presednik, ki je blažil prehod med dvema krutima režimoma, in tako kot je Drnovšek zdaj neologizem ljudske naveličanosti, tako bi lahko bodisi Peterle ali Pahor v naslednjih letih umirjala žogo v tej podivjani igri — igri, ki ni brez pravil, a je vsekakor brez sodnikov.

Kolumno lahko preberete tudi na Dnevnikovi spletni strani v rubriki Kolumne/Komentarji. Teksti v Dnevniku niso nujno identični in so morda objavljeni pod drugim naslovom.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 13. November, 2006 ob 10:36 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne, Po defaultu ZNB.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

14 komentarjev na “Peterleta pa Pahorja za predsednika!”

  1. nordstar nordstar pravi:

    Pričakoval sem Pahorjevo kandidaturo, vendar mnogo kasneje. Tip je še premlad za to, naj še kaj koristnega naredi za narod sedaj, ko je mlad. Predsedniki so starejši gospodje, ki so si to zaslužili z vložkom v narod.

  2. Dajana Dajana pravi:

    Se strinjam. Osebno Peterleta sicer ne maram v tem smislu, ker mi je preveč “slovenski”, “dolenjski” ali kaj vem. Mi je pa veliko bolj simpatičen od Drnovška. Drnovšek bo lahko še naprej vodil svojo stranko. In hodil na kavo v Maxija, ko bo prišel v Ljubljano na obisk. Pahor pa…ima še čas.
    Aja, glede Peterleta – mislim, da bi lahko izkoristil to svojo kandidaturo in pomagal, da se problemi z Romi čim prej rešijo. To bi mu prineslo še dodatne točke. Komurkoli, ki bi pomagal to rešiti na človeški način, seveda.;))

    P.S. In kaj pomeni salezijanski obraz?

  3. jonas jonas pravi:

    Odkar nima Boga več toliko na ustih, je Peterle prava faca.

  4. jonas jonas pravi:

    Dajana, tule so naši Salezijanci

  5. martin martin pravi:

    Meni se še vedno zdi tak Lojzek, ko ga vidim. Tudi po prvem stavku. Potem pa ne več. In čez nekaj časa me je sram, da sem o njemu slabo mislil. In točno tako, kot pravi Crni, ni človek, ki bi ga imel zelo rad ali zelo sovražil. Mnenje o njem, kot priskutnem pridigarju, sem spremenil po neki BBC oddaji.

  6. easyway pravi:

    Se mi zdi, da je Peterle z leti izgubil tisto pretirano ostrino in se mu zdajšnja podoba prav fino poda. Verjetno pride to z leti in izkušnjami. Po drugi strani pa tudi Pahor v zadnjem času prav preseneča s svojo pripravljenostjo za kompromise. Glede na trenutno stanje bo verjetno novi predsednik prijetna poživitev, bitka pred tem pa še posebej zanimiva in nepredvidljiva.

  7. Milan'che Milan'che pravi:

    Meni se Pahorja zdi škoda za predsednika države. Jaz bi ga postavil za predsednika vlade.

    Peterle je pa prašnji za predsednika države in moj glas že ima.

  8. pet-in-g-seks pet-in-g-seks pravi:

    Odkar nima Boga več toliko na ustih, je Peterle prava faca, je napisal Jonas. Dodajam le: Aleluja!

  9. bjanko pravi:

    Ponavadi ne kiksnem pretirano pri oceni značaja človeka. Mogoče pa je ta moj čut “šel na dopust”..kdo ve? O Pahorju imam namreč povsem drugačno predstavo kot ti. Me prav zanima kdo od naju se bolj moti??
    Peterleta si pa tako ali tako ne da drugače predstavljati kot si napisal…

  10. snow snow pravi:

    Peterle mi je kul in če bo kandidiral bom volila za njega,Pahor mi pa ni tako všeč,ker je preveč nasmejano-prijazen in taki ljudje ponavadi niso ok.

  11. slash pravi:

    strinjam se z nordstarom pahor mi deluje še dosti premlad za predsednika mislim pa, da je dosti sposoben in kreditibilen politik in bi lahko še kaj drugega postoril in kasneje postal predsednik priljubljenost pa ima po moje dosti veliko, da bi že sedaj posatl predsednik

  12. snovak pravi:

    Ma, kaj pa vem…ne Peterle ne Pahor nista kdove kako zanimiva…Kučan je bil v javnosti videti sicer bolj nebogljen, zato so ga z veseljem “posvojile” vse stare mamce, ki se jim je zdel kot kak sinek, ki bi rabil toplo mamino zavetje (je imel pač preštudiran selfmarketing), volile so ga celo zagrizene terciarke, ki so sicer na smrt sovražile karkoli s pridihom komunizma…

    Pahorja si pa nekako ne bi želel za prezidenta, ker imam zelo rad literaturo in ker je slovenska literatura esenca narodove biti, naša edina skupna rdeča nit, če hočete…in kaj ima pri vsem tem Pahor? Manca Košir se verjetno še spomni, kako je na enem izmed njenih literarnih večerov (Beremo z Manco…) v Cankarju izjavil nekako takole, da knjige (mislim, da je šlo za delo enega najboljših slovenskih sodobnih pisateljev – Evalda Flisarja) ni prebral, ker pač ne bere knjig oz. se mu to zdi izguba časa…hm…da bi takle kaliber lahko predstavljal slovensko državo? Kaj pa vem…mogoče pa samo pooseblja oz. odseva dejansko stanje duha današnje populacije…kdo pa sploh še bere literaturo, še posebej domačih avtorjev?

  13. bilka pravi:

    Meni osebno Pahor sploh ni vsec.Bolj narcisoidnega politika na nasi politicni sceni sploh ne poznam in tudi njegove retoricne sposobnosti niso za kovati v nebesa.Po moje da,ce bo sel z tem tempom naprej,se dolgo ne bo predsednik.Sem pa navdusena nad Peterletovo kandidaturo…
    Zadnjic sem se pogovarjala z nekom,ki je naredil ESSEC Executive MBA.Sola je organizirala tudi sprejem v Evropskem parlamentu.Moj sogovornik je Slovenec,nezivec v Sloveniji.In ko se je pogovarjal z nekaterimi evropskimi poslanci med njimi ni bilo enega,ki nebi pohvalil dobrega sodelovanja z Peterletom.Toliko o Peterletovi priljubljenosti v Evropi in verjetno se marsikje…..

  14. mijau pravi:

    Ne poznam nikogar, ki bi bil ta hip bolj primeren za predsednika države. Če bi mu že kaj zameril, bi bila to pobožnost. Glede Pahorja pa bi predlagal nekaj, pa me je že Milan’che prehitel.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.