Za narodov blogor

Iz objektivnih razlogov sem šele v sredo kupil novoletno jelko. Glede tega sem že bil malo paničen. Na tržnici jih sploh niso več prodajali. Ampak potem sem imel srečo. Če ne štejem metrskih, sem dobil dobesedno zadnjo v Obiju, in to za bagatelo. Za svojo orjaško velikost je bila abnormalno poceni: 2.800 SIT. Še stojalo je bilo skoraj dražje.

Prodajalec mi je svetoval, naj ne zelo široko stojalo za utrditev oz. obtežitev napolnim s peskom. Halo? No, s šodrom. A vidite, tukaj za ograjo naberite malo šodra in ga dajte not skozi to luknjico, dokler stojalo ne bo polno. Voda je prelahka.

Potem sem četrt ure čepel za ograjo ob parkirišču pri Obiju in vtikal kamenčke v stojalo. Počutil sem se kot idiot. Nekaj ljudi me je prav čudno gledalo. Veliko kamenčkov je bilo prevelikih za luknjico stojala. Skoraj sem znorel. Pa tudi zaleglo ni tako, kot je obetal prodajalec. Jelka je sicer stala, ampak nisem bil ziher. Ker nisem hotel tvegat, da se sesuje, sem tisto stran stojala, od katere se deblo rahlo odklanja, obtežil z najmanj desetkilskim kartonom keramičnih ploščic. Drži? Drži!

In šele danes nam jo je uspelo okrasit do konca. Zgleda takole:

Slika je malo umetniška, se opravičujem.

Potem pa sem na balkonsko ograjo napeljal eno staro girlando rumenih, zelenih, modrih in rdečih lučk, ki pa še kar dobro delajo — mislim simpatično, ampak iritantno. Za atmosfero med čik-pavzo je pa v redu.

Upam, da mi bo jutri opolnoči ratala kakšna dobra fotka ognjemeta z Gradu. Dobro praznujte!

Dnevnik/Objektiv — sobota, 23.12.2006

Zadnja seja programskega sveta RTV Slovenija je razkrila in potrdila intelektualno bedo vodenja javnega zavoda, politikantsko bedo civilne družbe in demokratično bedo revanšističnih puc-flekov, ki so jih poslali delat ideološki red v javne institucije.

Inkriminirana oddaja je v javnosti povzročila vrednostni kaos, kakršnemu že dolgo nismo bili priče. Ampak brihtni Slovenci — in s tem mislim tiste, ki niso neizobraženi in niso po župi priplavali, so pa zato neumni, nerazgledani, trmasti in ozkosrčni — imajo za take stvari lepe in slikovite izraze: recimo “naj se krešejo mnenja” ali “vsake oči imajo svojega malarja” in podobne bistroumne nesmisle. Takih je vedno več na oblasti. In če niso na oblasti, so vsaj vedno bolj glasni. Vrednote, mnenja, stališča, misli, umetnine, okus … — vse te individualne in nemerljive zadeve so dehierarhizirane. Vrednota imbecila enako kotira kot vrednota modreca. In da ne bi slučajno kdo kaj rekel. Živimo v demokratični državi, kjer bolj pameten, moralen, izobražen, kreativen, priden in sposoben človek nima pravice dajati intelektualnih, etičnih, pedagoških in profesionalnih naukov inferiornemu človeku.

V kontekstu TVS to pomeni: bilo bi noro, če ne bi v Piramido povabili tudi Jelinčiča. On je sicer kreten, ampak gledanost bo letela v nebo.

In tako je Jelinčič povedal, kar je hotel, potem pa so povedali, kar so hoteli, še vsi drugi, ki so se hiteli prijavljati k besedi. Množica med seboj nepovezanih bedakov je na koncu le nekako materializirala stališče, da je svoboda to, da vsakdo — kreten ali modrec — govori, kar hoče. Instanca, ki bi odločala, kateri izmed dotičnih osebkov si ta naziv zasluži, namreč ne obstaja. To je ta današnja ready-made filozofija populistov.

Vrednostni kaos, ki ga je sprožila Piramida in posledični odmevi nanjo, pa še ni doživel vrhunca. Še najbolj smešno pri vsem skupaj je namreč to, da je svoj izpad preživel brez posledic Jelinčič in da ga je svoj neodpustljivi spodrsljaj brez posledic preživelo uredniško vodstvo TVS. “Če ni zakona, ni kazni,” je izjavil Stane Granda, predsednik programskega sveta RTV Slovenija.

Vidite, tako govorijo modreci!

Ampak naj se vrnem k posledicam: edini, ki te tragikomedije niso preživeli brez posledic, so trije člani sveta RTVS — Spomenka Hribar, Tanja Lesničar Pučko in Vlado Miheljak —, ki so iz protesta proti absurdnemu ravnanju večine članov sveta iz njega izstopili. Njim osebno seveda ne bo hudega v življenju, da jim odslej ne bo več treba vsake toliko sejati z oksimoroničnim Grando in njegovo falango podpornikov Možine. A dejstvo je, da je edina posledica sranja, ki so ga zakuhali na Televiziji, samo ta, da so trije pošteni in nič krivi ljudje odstopili, ker se ne strinjajo, da bi to šlo mimo brez posledic.

Osebno sem preveril pri samoodstopljeni TLP, kolegici z Dnevnika, ali je res, da je bilo na torkovi seji sveta rečeno, da je pri tem incidentu šlo za skupno zaroto Jelinčiča, ki da se je — po tej teoriji — najprej nesebično žrtvoval in govoril v Piramidi v nasprotju z lastnimi prepričanji samo zato, da bi TVS blamiral oziroma inkriminiral, in petih svetnikov (poleg omenjenih treh še Tatjana Pirc in Jernej Pikalo), ki so v ogorčenju nad njegovimi izjavami že naslednji dan po oddaji zahtevali sklic izredne seje programskega sveta.

Jelinčič in peterica naj bi delovali v španoviji, da bi s kompromitacijo in klicanjem na odgovornost zrušili vodstvo TVS. Toda ne. Modri svetniki — namreč dovolj modri drugi člani, ki niso odstopili, ampak potegnili z vodstvom — so prečitali njihovo gnusno namero in niso hoteli sprejeti predlaganega sklepa, da je TVS s to Piramido kršila status RTVS. Kaj šele namerno kršila — kot je iz dejstva, da je bil predvidljivi Jelinčič povabljen v oddajo, pravilno sklepala peterica.

A to še ni konec absurdov. Vsi svetniki so se strinjali, da je bila oddaja neprimerna in da se kaj takega ne sme ponoviti. Lepo, da tako mislijo. Zdaj smo pomirjeni. Njihovo mnenje pa je žal približno tako neobvezno kot mnenje kateregakoli modela iz Piramide. (Lepo je tudi videti, da se bodo odslej odzivali vabilom očitno le še za lase privlečeni brezvezniki.) Toda kljub temu so tistim bolj kritičnim na sami seji grozili s tožbo — celo pomočnik programskega direktorja, nek Igor Pirkovič, pa tudi svetnik Jože Hribernik, sicer odvetnik — v tem smislu, da je trditev, da je bila napaka storjena namerno, je kazniva insinuacija.

Prosim? V javnem zavodu kot uslužbnec narediš napako, nadzornik te kliče na odgovornost, ti mu pa s pomočjo drugega nadzornika groziš s tožbo? In potem ta vrhovni nadzornik in ultimativni RTV škodljivec Granda, ki je prej omenjeni svetnici poslal nekakšen psihopatski mail, češ, kakšna je ta vaša kultura, da sklicujete izredno sejo — še lastne matere ne morem v miru pokopati.

Za lase privlečeno bi bilo trditi, da je za vse skupaj kriv Janez Kocijančič. Čeprav je seveda res, da se to dogaja samo zato, ker je tako dolgo bil predsednik sveta RTVS prav on in ker fanatiki kot Granda mislijo, da je treba za njim tako temeljito počistiti.

Moški sredi tridesetih let sedi v črnem plašču za razpokano leseno mizo, očitno na prostem, očitno pozimi, očitno na oblačen dan. Ima goste, rahlo skodrane, temno blond lase, ki mu padajo na zamišljeno, verjetno zgolj sitno čelo. Za njim je zid z odkrušenim ometom. Atmosfera na tej črno-beli, namenoma podosvetljeni fotografiji je mračna. Vse deluje dokaj depresivno, a umetniško. Še kar umetniško, čeprav gre v bistvu za marketing.

Skratka: moški se s komolcem naslanja na rob mize, na kateri ni več laka, in si z dlanjo podpira glavo. Oči so v poltemi: obrvi sršeče, svoje prispeva osvetlitev, morda tudi fotograf pri razvijanju. Poza je kvazi zatežena: bo že kmalu konec tega? Kljub temu pa ne more skriti, da bi rad izpadel všečen, čeprav ne bi za to nič naredil.

Zakaj toliko vem o tem moškem? In kako to, da opažam toliko detajlov na tej fotografiji?

Moški na fotografiji sem jaz, fotografija pa ni samo fotografija, ampak tudi plakat, velik več kot meter krat skoraj dva. Zgoraj, v črni pasici, piše: “Raje pišem kot mislim.” Spodaj, čez mizo, pa Delov logo in slogan “Prva in zadnja beseda.” Potem pa še moje ime in priimek.
Vzel sem rolo, ki se je osem let valjala za različnimi omarami, in jo nesel kaširat in uokvirit. V spomin na nek drug čas in nek drug časopis.

Teden dni pozneje zgleda plakat takole:

Dnevnik/Objektiv — sobota, 9.12.2006

Šokantno! Zoran Janković je skregal mestno redarko, ki mu je olisičila neoznačen, neslužbeni avto. In že kroži anonimka, ki razkriva vse. Tako smo “izvedeli”, kaj sta se pogovarjala, ko je nedolžnico poklical na odgovornost: kaj je rekla ona, kaj je rekel on, kako ji je grozil! Ljudje pa v jok in stok. Kakšnen farizej je postal naš novi župan že po nekaj tednih!

Hmm … Harmoniko ali čelo?

Šiška nikoli ni bila najlepši kraj na svetu, kaj šele v Ljubljani. Toda odkar je Ljubljanski potniški promet prepleskal fasado svoje že tako ali tako zgrešene stavbe, je še bolj grozna.

Kadarkoli se zadnje čase peljem po Celovški — in peljem se pogosto —, se zgrozim. Kako lahko nekomu pride na misel, da prepleska fasado v toliko barvah in v tako prismojenih barvah, za nameček pa še v takšnem vzorcu?

LPP je del mestnega Holdinga, zato bi bilo dobro, če bi podžupan Janez Koželj, pristojen za arhitekturo in urbanizem, imel pod kontrolo vsaj tiste “umetnike”, ki spadajo pod županstvo.

S tem uvajam novo kategorijo, Ljubljana, v kateri bom zabeležil še kakšno tako cvetko. Ali pa tudi kaj lepega, da ne bo pomote.

Nokia Podcasting je program, prvotno mišljen za “glasbeno” Nokio N91, vendar deluje tudi na moji N80 in drugih S60/3G aparatih. V telefon si ga lahko naložite zastonj. Skoraj sem že mislil, da od njega ne bo bistvene koristi — ker pač ne vidim posebnega smisla od downloadanja podcastov na mobitel —, ko se mi je slučajno posvetilo, da bi zadeva morala delovati kot običajen RSS feed program. In res.

Če vnesem http://jonas.blog.siol.net/feed/, potem program ne le naloži linke za Jonasovih zadnjih deset postov, temveč recimo downloada tudi Povodnega moža kot MP3 file. Filmov ne nalaga, sicer pa vse skupaj zgleda takole:

MP3 seveda odpre v Music Playerju.

Če pa vneseš URL-je za feed navadnih pagev, potem Nokia Podcasting naloži zgolj linke, ki jih pač odpreš v aplikaciji Splet. Tako sem si vnesel skoraj cel Blogos, da imam mir pred laptopom in Sony Ericsson P990i (ki je imel klasičen RSS feed program). Zdaj bom počasi dodajal še druge blogerje, komentarje, itd.

Označiš vse in updataš naenkrat — po želji tudi samodejno na najmanj 15 minut. To je malo kruto, ker lahko postanem histeričen. To je malo kruto, ker lahko postanem histeričen. Pa še baterija mi bo crkavala ob dveh popoldan.

Kar zadeva teme, sem trenutno na S60 Grey. Tudi nova Turquoise ni slaba, ampak je malo neresna.

In tako je Sorry Ericsson spet romal v predal.

Kdaj sem napisal ta tekst, se ne spomnim točno, je pa dejstvo, da nikoli ni bil objavljen. To je moralo biti pred petimi, šestimi leti, ko sem delal za Finance. Če se prav spomnim, so me pregovorili, naj napišem tekst za prilogo o igralništvu, morda celo za publikacijo, ki sicer ni imela zveze s Financami. Kakorkoli, tekst potem kdo ve zakaj ni bil objavljen.

Morda pa pride zdaj prav ob aktualnih polemikah okrog igralnice pri Novi Gorici.
* * * * *

Igralnice so prostori, kjer se ljudje zabavajo, čeprav se zavedajo, da bodo na koncu ostali z dolgim nosom.

Da so igralnice obstajale že v bivšem režimu, vendar so vanje smeli zahajati le tuji turisti, je bil tipičen primer socialističnega svetohlinstva. Dejstvo, da je igralništvo že takrat veljalo za pomembno in dobičkonosno dejavnost, očitno ni bilo v navzkrižju z dušebrižniško prepovedjo igranja na srečo delovnim ljudem in občanom.

Prvi del predpostavke je bil že takrat in je še danes nesporen. Kaj pa drugi del? Splača se razmisliti o argumentih, s katerimi je bil gambling kot gostinska oblika družabnosti v SRS in SFRJ za domačine prepovedan.

Če bi hoteli priti zadevi do dna politično, bi bilo treba študirati dolgočasne zapisnike neskončnih sej centralnih komitejev in nižjih nivojev partijskih celic — zato naj nam bo odpuščeno, če tega iz čistega veselja do življenja ne bomo znanstveno raziskovali. Zadošča vedeti, da je igranje na srečo veljalo za nekaj slabega v ideološkem, natančneje sociološkem smislu. Hazard je bil sporen v vsakem primeru, bodisi kot dobiček ali izguba, saj naj bi bilo oboje nezasluženo, v nasprotju s teorijo domnevno poštene, dirigirane distribucije ekonomskih sredstev — ergo krivično. Naključje, ki odloča o dobitku ali izgubi pri recimo ruleti, ni moglo biti priznano kot legitimen argument. Če si dobil, je bilo videti, kot da si storil krivico tistemu, ki je izgubil (ali sploh ni igral); če si izgubil, pa si storil krivico samemu sebi; oboje je bilo treba sankcionirati, že kar preprečiti.

Kardeljanstvu v obrambo je treba priznati, da je bila huda nasprotnica iger na srečo tudi Margaret Thatcher. Zlasti ni marala najnavadnejše državne loterije. Očitno je tudi v ultraliberalizmu neka logika — v tem primeru bolj prostestantska —, ki temelji na predpostavki, da se do denarja ni mogoče legitimno dokopati drugače kot s trdim delom ali četudi s špekulacijami, samo da se vse dogaja v okvirih delujoče in konsenzualno priznane tržne ekonomije.

V luči tranzicije v demokracijo in kapitalistično ekonomijo se hazardiranje zdi prvovrstna kapitalistična igra, ki se povsem prilega psihološki logiki svobodnega podjetništva kot prostega razpolaganja z lastnim denarjem.

Igralništvo je zato nekak iracionalni ventil za sicer resno in strogo racionalno početje. Za razliko od drugih oblik družabnega vedenja pa je obiskovanje igralnic kljub vsemu takšno, pri katerem ne gre za to, da bi ljudje, željni zabave ali sprostitve, poslali možgane na pašo. Hazardiranje je na nek način resna ali celo resnobna prostočasna aktivnost, pri kateri se ljudje — kljub temu, da gre za igro — obnašajo zelo resno. In res: tu gre zares. Bolj ko je svet poslovnosti, svet ekonomije, menedžmenta, tveganj, svet urgentnih in usodnih odločitev, (so)odvisnosti in uspehov v bistvu vedno bolj svet minimiziranja naključij in nevtraliziranja njihovih učinkov, bolj je po drugi strani fascinantno — in tudi razumljivo! — to prepuščanje golemu, krutemu in slepemu naključju kot odločujočemu faktorju (osebnega) uspeha.

Igralništvo pa je zapeljivo tudi za tiste, ki takega iracionalnega ventila ne rabijo kot protiuteži za delo, ki ga dnevno opravljajo. Igralništvo je že sámo po sebi kultivirana, a vendarle adrenalinska družabnost, ki vsakega, tudi zelenega, neveščega praktikanta hitro posrka in prevzame. Psihologi in samozvani varuhi javne morale s tem v zvezi radi govorijo o odvisnosti ali celo zasvojenosti. Seveda, to so eventualni stranski učinki hazardiranja, toda v večini primerov so ta opozorila podobna političnim argumentom v bivšem režimu — s to razliko, da nimajo več te moči, da bi hazardiranje prepovedala.

A kakorkoli: dandanes, ko je spekter izbir tako širok, da ga noben seštevek posameznikov in njihovega uveljavljanja pravic ne more izkoristiti do konca, je igralništvo aktivnost, ki je na kulturni lestvici družabnosti na vsak način prenizko uvrščena. Gambling si zasluži pošteno rehabilitacijo. Podjetniki, ki se trudijo v to smer, so tu: zdaj rabijo samo še konzumente. Take, ki si upajo tvegati dolg nos — seveda v zameno za prijeten večer ob žvenketanju žetonov, kotaljenju kroglice in flipanju kart.

Včeraj je pozvonil domofon. Dvignil sem, ampak se ni nihče oglasil, zato nisem odprl. Bil sem ravno na telefonu, in to precej razpizden. Čez nekaj minut je pozvonilo še na vratih. Odprl sem in zagledal moškega v črnem. Zgledal je še kar eleganten. Ni mi bilo jasno. Človek pa je rekel: “Dober dan, koledarje prinašam, za srečo v novem letu.” Bil sem odsoten in siten, zato sem na hitro rekel nekaj v tem stilu, o, hvala, jaz vam tudi, čeprav se mi je že isti hip zazdelo brez veze voščit novo leto sredi naliva v začetku decembra. In sem zaprl vrata in se kregal naprej.

Potem sem se za nameček moral še zagovarjat zaradi te domnevne nesramnosti, da dimnikarju zaprem vrata pred nosom, ne da bi mu dal jurja ali koliko za koledar. No, če se ne bi kregal, bi mogoče še tekel k vratom, morda je bil še v našem nadstropju pri drugih sosedih, ampak potem sem pozabil.

Šele čez nekaj ur sem zagledal koledar in si mislil, pa kaj hudiča talajo te koledarje, kdo to danes rabi, ko imamo mobitele in kompjuterje, pa še tako gnusno kičaste. Potem pa sem se nenadoma spomnil gasilcev, ki so v bloku moje mame talali koledarje, odkar pomnim oz. odkar sem tam živel, ona pa jim je vedno dala jurja ali koliko, in so bili še bolj gnusno kičasti, čeprav je bilo v stolpcih z mesci še dovolj prostora, da si je pozneje beležila, kdaj še prihajam domov in kolikokrat prespim, da mi je vedela pravočasno zamenjat posteljnino. Že zato mi je bilo žal, da sem nehote poštenemu možakarju pokvaril fund raising. Ti koledarji so v bistvu legitimen del praznikov, zato ni nobenega razloga, da bi se jim posmehovali. Čeprav bi si to zaslužili — mislim koledarji, ne dimnikarji.

Dnevnik/Objektiv — sobota, 9.12.2006

V zadnji primer sodne prepovedi objave teksta sem vpleten tudi sam. Zato naj v izogib nakladanju, ki se post festum razplamteva, navedem nekaj dejstev in mnenj.

Šestnajstega oktobra je pop zvezdnik Gušti na SiOL-ovem Blogosu objavil tekst Bolečina male Ane (Jud). Tekst se je nanašal na Ano Jud, avtorico Dosjeja Rokomavhi, ki je izšel nekaj dni prej. Gušti opiše, kako zagleda Judovo na TV in se je spomni kot grupijevke iz časov Big Foot Mame; navrže nekaj nelepih podrobnosti iz njenega življenja, ki jim je bil od daleč priča; zdaj, še pravi Gušti, pa je avtorica knjige, ki je “skupek njenih vezi z visokimi politiki”; to ga pripelje do vzklika v stilu “kaj bo govorila vnukom” ženska, ki je — moj prevod — serijsko F “pomembne direktorje in anemične politike” in jim FQ.

Urednik Blogosa sem jaz. To ne pomeni, da naročam tekste, temveč da svobodno pisanje slabega ducata hišnih blogerjev vsebinsko koordiniram, časovno usklajujem, izpostavljam v napovedniku na vstopni strani, včasih tudi podrezam, če zaspijo, in lektoriram.

Kadar dá Gušti gor nov tekst, mi pošlje mesidž in poprosi, naj mu ga malo “pogledam”. To v naslednjih minutah ali urah tudi res storim, in tako je bilo tudi takrat, ko je objavil inkriminiranega.

Ko sem novi tekst prebral, sem si rekel: šit, to bo pa pizdarija.

Ko je tekst objavljen na internetu, nima urednik več kaj — pa če je minilo samo nekaj minut od objave. Urednik tu ni urednik v tem klasičnem smislu kot nekdo, ki bi rekel: sorry, to je neobjavljivo. In to bi Guštiju tudi res rekel, če bi šlo za objavo v tisku, kjer pisec ne more prehiteti urednika. Takoj me je namreč zmotilo naslednje — in tu zdaj govorim kot klasičen urednik, katerih stališča dandanes prezirajo vsi, ne le blogerji:

Prvič: tekst je žaljiv. Napisati v mediju, da je nekdo F in FQ — pri čemer je evidentno, da pisec ni bil navzoč, četudi bi F in FQ bilo slučajno res —, ni za objavo. Klasičnega urednika ne moti vulgarnost. Moti ga lahkotnost izjavljanja glede na težo izjave.

In drugič: nič hudega sluteči Gušti — sicer eden najbolj poštenih in odkritosrčnih in naravno talentiranih piscev, kar sem jih zadnje čase imel priliko spoznato — ni mogel vedeti, da priznanje, da Ana Jud F in FQ, ni del njene knjige, temveč insinuacija Kanala A, posredno prizadetega od navedb v njeni knjigi. Dolžnost klasičnega urednika bi bila, da avtorja na to opozori in popravi oz. prepreči njegovo napako.

Prave žaljivke so se vsule šele v komentarjih. Čeprav se je našel tudi kak glas v prid prizadeti avtorici, je nasplošno nastal pravi kaos zmerjanja in zgražanja, kakršen je možen samo na internetu — in samo na internetu tudi normalen oz. običajen. Da pa le ne bi čisto izgubil vere v svojo vlogo urednika (mislim klasičnega), sem dan pozneje objavil uredniško opozorilo.

Odzivi so bili še kar razumevajoči.

Na tem mestu ne bom obnavljal postopkov, ki jih je sprožila Ana Jud proti SiOL-u in Guštiju in ki so ta teden pripeljali do (začasnega) izbrisa njegovega teksta z interneta. Rad pa bi se malo pozabaval s slovenskim sodstvom.

Tako kot na internetu ne morem biti klasičen urednik, ki bi forsiral norme, veljavne za vsebine, natisnjene na razvaljani in posušeni celulozni kaši, tudi sodnik ne more enako soditi, ko gre za te vsebine. Začasna odredba, ki jo je izdalo ljubljansko Okrožno sodišče, je pravosodna in medijska komedija. Kaj so s tem dosegli? SiOL je inkriminirani članek izbrisal, vendar je v bistvu še vedno na internetu. V Google vtipkate “gušti ana jud” in kliknete Posnetek, pa ga imate.

Če sodnik nekomu za nekaj sodi, mora najprej vedeti, kje je to storil. Naš zločinec je tekst najbrž napisal doma, nekje za Bežigradom, tekst pa se je potem “nahajal” na strežniku v centru, na Cigaletovi. Toda kaj, če bi bil strežnik v Clevelandu, Ohio? Kaj bi potem storilo Okrožno sodišče? Ali bi Ano Jud zaščitili prek Interpola? Bi lobirali pri Slovenski izseljenski matici? Ali kaj? Dejanje bi bilo isto. Škoda, ki bi jo kao utrpela Ana Jud, bi bila ista. Ali ni to za pravne pojme preveč nejasno, da bi sodišče smelo odrediti izbris teksta? Pa četudi bi ali bo nazadnje ugodilo tožbi Ane Jud, teksta ne bi smelo dati izbrisati, ker je to smešno.

Sam sem malo zmeden, ker sem si vedno želel, da bi mediji na internetu funkcionirali tako kot klasični. To je očitno iluzija. Zaenkrat. Čas bi bil, da to spregledajo tudi sodniki. Živimo v prehodnih in ekstremnih časih, ki jim dajejo barvo in ton tako zadrti etični fundamentalisti kot popolni moralni ignoranti — sredina med ekstremoma pa je preprosto zmedena. V takih situacijah je enako dobro biti na preži kot molčati. Izbris Guštijevega teksta je v tem smislu vsekakor nepotrebna neumnost, ki pa ne pomeni, da je konec svobodnega sveta, kakršnega poznamo.