Za narodov blogor

Temu, kar sledi, sem bil zadnjič priča. Nič ne komentiram, samo poročam — kar pa seveda ne pomeni, da je poročilo objektivno.

Pot me je peljala v tisti prekleti Merkur, kjer sem rabil čisto navadne šraufe in sem se moral z avtom odpeljati štiri, pet kilometrov stran po to malenkost. Nazadnje sem kupil še vaser-vago, potem pa sem se spomnil, da rabim kabel za zvočnike. Odplazil sem se na oddelek elektronike in našel kabel, vendar je zgledalo, da ga ni dovolj. Hotel sem vprašati, ali ga imajo več na zalogi, potem pa … — klasika v Merkurju.

Na celem oddelku streže en sam človek, ki ravno streže kakšni zateženi in dolgovezni stranki, ti pa prideš na vrsto šele potem, ko odpravi prvega. Tako je bilo tudi tokrat. Še več! Prodajalec je stregel tipu, ki je kupoval računalnik! Imel ga je že poln voziček! Tip je kupil monitor, kišto in tipkovnico in mogoče še nekaj malenkosti, da mu je že kar viselo čez rob vozička! Nakar se je začel ukvarjati z brezžično miško. Prodajalec se je kar slinil in mu ne vem kaj razlagal o tej miški, ki je stala tri jurje, tip pa se ni mogel odločit. Čakal sem in čakal, tip pa je katatonično zijal v škatlo od miške in gledal in razmišljal in poslušal prodajalca, ki mu je ne vem kaj nakladal.

Jaz sem po petih minutah znorel in nadrl eno nič hudega slutečo vajenko, ki mi je potem zrihtala drugega prodajalca, ki se je ravno vrnil z malce ali od kod, in tako sem srečno in nezadovoljno kupil kabel po približno desetih minutah, čeprav ni bilo nikjer nobene gužve.

Pozabil sem omeniti, da je tip s polnim vozičkom računalnika zgledal natanko tako kot model, ki v Mac vs. PC spotih igra PC-ja.

Odšel sem slabe volje, ker sem videl utelešenje povprečnega slovenskega uporabnika računalnika.

Toliko samo kot dopolnilo h kreganju o Macih in PC-jih. Nočem biti tendencionzen, zato naj dodam, da sem šel včeraj končno pogledat nov Apple Store na Gosposvetski, kjer je bilo vse zdizajnirano — ne samo prodajni artikli, ampak tudi prodajalka, police, pult in celo stranke. Vprašal sem samo, kdaj začnejo prodajat Apple TV in šel ven, ne da bi kaj kupil.

Ne morem si kaj, da se ne bi krohotal. Zgrabi me firbec, grem gledat Visto, nakar kroži lupa po ekranu kot kakšna lena luna in pravi: “Easier!” Ne morem verjet, kakšen marketing! Ščitek pravi: “Safer!” Sync button (ali kaj) pravi: “Better connected!” Play button pa pravi: “More entertaining!” WTF?! Kaj sploh oni reklamirajo? A to je zdaj revolucija? Mac vs. PC spoti so še premalo cinični.

Dnevnik/Objektiv — sobota, 27.1.2006

Marsikdaj sem že moral poslušati pripombe, da se kot kolumnist na vse spoznam, v resnici pa na nič. Na te očitke imam sicer argumentirane odgovore, toda poglejte, kam me je to pripeljalo?! Pri vseh pomembnih ali nepomembnih, pametnih ali neumnih, upoštevanja vrednih ali nevrednih rečeh, ki sem jih v življenju in karieri že napisal, povedal, dosegel, zagrešil, se z njimi ukvarjal — in res je bil diapazon tém, o katerih sem imel kaj povedati, širok —, sem nazadnje obveljal za strokovnjaka za kajenje! Še več! Postal sem najglasnejši in morda tudi najeminentnejši javni zagovornik kajenja v Sloveniji, tako rekoč aktivist boja proti prepovedi kajenja v javnih zaprtih prostorih. Resda ne proti svoji volji, toda kljub temu ne rade volje.

Sinoči smo imeli debato o protikadilskem zakonu na Pop TV. Moram povedat, da me je zelo pozitivno presenetil Bogdan Barovič. Zelo duhovito in argumentirano je govoril — pa tudi sicer simpatičen —, vsi ostali pa so bolj nakladali. Gospa Gracelj iz Maribora, ki že 47 let kadi, je pravi model. Nisem si mogel kaj, da se ji ne bi nasmejal. Sicer pa ne vem, kje Slak take najde!

Tole je pa publika:

Po oddaji smo šli v tisti Pop TV-jev pajzl, ki je bil seveda veselo zakajen, in spili en drink in kadili. Dr. Čakš, eden od soavtorjev zakona (levo), in minister Bručan pa sta to morala vohati.

V ospredju Slakova roka, skrajno desno Barovičev marlboro, v pepelniku levo pa prvi čik od gospe Gracelj po več kot dveh urah!

Medtem ko nisem pisal tretjega nadaljevanje sage o iPhonu, sem naštudiral Apple TV. Zadeva se mi je nenadoma zazdela dokaj revolucionarna.

By the way: namesto Apple TV sem hotel napisati “jabolko” (alt+shift+K na Macovi tipkovnici) tv, vendar v tem Wordpressovem okencu (v Firefoxu) pride ven kot kvadratek (ali pravzaprav pravokotniček). Škoda.

Saj res: poskusimo v Ectu! In glej, zadeva že dela.

 tv je imel to smolo, da ga je Steve Jobs predstavil istočasno kot iPhone in da ga je ta zasenčil. Multimedijski disk v primerjavi z Applovim mobitelom navidez res ni tako epohalen, pa vendar …

Videa ne snemam, filmov ne downloadam, slike sicer shranjujem, gre mi predvsem za predvajanje glasbe iz računalnika (iTunes) po domačem ozvočenju. Nerodno je iskati cedeje in posamezne komade — ali celo playliste, ki jih ne maram preveč in jih tudi skoraj nimam — v računalniku, ker vsa ta masa muzke v iTunesih ni najbolj pregledna, še posebej pa ne od daleč. Moj laptop mora biti v ta namen blizu ojačevalca, na katerega je priklopljen in ki se skupaj z DVD playerjem nahaja na polički TV omarice. Kot opcijo sem si kupil petmetrski kabel, ki pa ga še nisem niti vzel iz škatle. Rad bi komandiral glasbo z daljincem, pa imam predlanskega Maca, ki še nima Front Rowa. Pa tudi če bi ga imel, bi še vedno moral biti blizu ojačevalca. Ali pa bi vsaj ojačevalec moral biti blizu AirPorta, da bi si vrtel glasbo brezžično, vendar je ta spet drugje (zraven printerja oz. je ta zraven AirPorta). Malo sem odvisen od štekerjev (za tok, RTV, ADSL), malo pa tudi od razporeditve pohištva. Razmišljal sem že, da bi si kupil dok za iPod, ki ima daljinca, ampak kaj mi to pomaga, ko pa s kavča ne vidim dovolj dobro na iPodov ekranček?!

Kakorkoli: fonoteko iz iTunesov so bom sinhroniziral z  tv, povezal škatlico s televizorjem in skrolal z daljincem po zbirki, lepo vidni na televizorju. Idealno!

Škoda le, da  tv ne premore več kot 40 GB prostora. Po proizvajalčevi deklaraciji bi naj to zadoščalo za 9000 skladb. To bo hitro polno. S fotkami vred takoj. Očitno je tudi Apple pogruntal to, kar proizvajalci mobitelov delajo že dolga leta: medtem ko bi spominske kapacitete mobitelov lahko bile tako rekoč neomejene, jih namerno omejujejo, pri tem vsako povečanje predstavljajo kot neverjeten breakthrough in ga temu primerno tudi zaračunajo kot plačljivo opcijo.

Sago o iPhonu s tem intermezzom podaljšujem in četrti del — tokrat res zadnji in res o iPhonu — napovedujem v prihodnjih dneh.

Se nadaljuje.

PS: Škoda, jabček ne prime! Sorry.

Dnevnik/Objektiv — sobota, 20.1.2006

Če bi bil tabloidni urednik — in ne samooklicani, nepooblaščeni bralčev ombudsman, kot si v tem tekstu dovoljujem —, bi pričujoči kolumni dal naslov: “Bil sem na počitnicah s Heather Mills”. To bi totalno vžgalo. Čeprav seveda ni čisto res. No, sploh ni res. No, malo že je, lahko bi komot prodal kot resnico. No, niti ni res, niti ni zlagano. Čeprav je seveda bolj res kot recimo: “Freddie Starr je požrl mojega hrčka!”, kot se je glasil oče vseh tabloidnih naslovov nekoč davno v The Sunu.

Najprej pa malo sive nostalgije.

Če skratka pustimo ob strani internet, prenašam podatke — fakse, maile — vsaj prek laptopa, povezanega z mobitelom, če ne po mobitelu samem, že od leta 1996/97, ko se Američanom še ni sanjalo o ničemer.

Saj nič ne rečem, po svoje so bili pametnejši od nas Evropejcev. Leta 1998, ko sem bil že precej mobiteliziran, sem bil nekaj dni v New Yorku — delal sem intervju s fotografinjo Annie Leibovitz, s seboj pa sem imel testno Sonyjevo Mavico, ki je shranjevala zapacane, 640 x 480 pikslov velike fotke na navadno disketo! — in sem si že na letališču najel mobitel. (Takrat še niso bili multifrekvenčni. Annie Leibovitz pa je mojo Mavico gledala kot deveto čudo, nazadnje je z njo naredila tudi en posnetek. Vse to danes ni ohranjeno. Prekleto menjavanje računalnikov. Zato bi recimo moral plačati Delu, če bi hotel prebrati lasten članek o čemerkoli.) S telefonom sem malo klicaril, pa ne preveč, bolj za foro. Za mano je prišel račun za 350 dolarjev. Je pa res, da sem precej prišparal s tem, da sem kupoval telefonske kartice, ki so bile smešno poceni, govorilnice na Manhattnu pa dejansko tako na gosto razpostavljene, da razen Evropejcu še na misel ni prišlo, da bi rabil nekaj tako bizarnega kot ubikvitetni prenosni telefon za večje udobje.

Prvega walkmana sem si omislil med vojsko. To je bila klasična Sonyjeva Dvojka (Walkman II) iz leta 1981, v črni barvi. Bratranec mi je snemal kasete, walkman pa mi je pomagal preživeti sredi tistega ovčjega jodlanja — beri: srbski proto-turbo narodnjaki à la Šaban Šaulić. Toda kmalu so mi ga ukradli. Dobil sem novega, ki mi ga niso ukradli. Preživel sem vojsko. Potem sem imel v študentskih letih še enega, takrat že DD-2 iz leta 1984. Potem sem za skoraj dvajset let nehal poslušat glasbo med hojo ali na kolesu, dokler nisem (šele) lani nabavil 60 GB iPoda.

iPod ni bil moj najbolj rentabilen nakup. iPod me je zmedel. Zjebal mi je fizični občutek za glasbo. Digitaliziral sem velik del svoje fonoteke — trenutno imam v iPodu 5283 komadov, presnetih na 192 kb/s —, vendar od vsega tega ni druge koristi, kot da lahko poslušam skoraj karkoli, kar se mi zahoče, čeprav imam fizično zbirko cedejev dislocirano v mamini kleti v Mariboru. Očitno sem tak fetišist stare šole, ki je zrasel na glomazni feršterkeriji, podkrepljeni s podatki o WOW & flutterju, ohmih, wattih in antiskatingu. In čeprav sem presedlal z vinila na cedeje že leta 1987, mi glasba res nekaj predstavlja šele takrat, ko držim v roki nosilec zvoka, sicer vzorno razvrščen na polico med ostale po žanrih in znotraj tega po abecednem redu.

V tem letu z iPodom sem z njim poskušal marsikaj. Za v avto sem si kupil Griffinov RoadTrip, a ga nerad poslušam, ker je signal slab in prasketajoč, neprimerljiv s predvajanjem cedeja samega, saj niti v Sloveniji skorajda ni kotička, kjer adapterjeve frekvence ne bi motila frekvenca obstoječe radijske postaje — kaj šele v tujini, recimo v Italiji. Kupil sem si tudi trak z etuijem za na roko, pa doslej nisem še niti enkrat joggal. Fantaziral sem tudi, da bi si kupil iPod Hi-Fi, pa sem se zadržal. Zdaj si priklapljam laptop s skoraj vso muzko — in nekaj priročnih cedejev, ki jih vrtim v starem DVD playerju — na poceni Sonyjev ojačevalec in odlične Bose zvočnike.

Hoditi po cesti ali peljati se s kolesom z glasbo na ušesih ni slabo. Človek doživlja svet čisto drugače, če ne sliši realnih zvokov okrog sebe. To je bilo v vojski bistveno, v civilnem življenju pa malo manj. Včasih me glasba dekoncentrira, ker moram kar naprej nekaj misliti, nenazadnje pa se tudi križa z mobitelom. Malo sem tudi eksperimentiral s pošlušanjem glasbe na mobitelu, vendar mi 256 MB kartica ni zadoščala za konkretnejši izbor glasbe, poleg tega pa imajo Nokie tudi pretih predvajalnik. Da bi nosil istočasno v enem žepu iPod s slušalkami, v drugem pa mobitel, pa mi seveda ni prišlo na misel.

Prva velika pridobitev iPhona je skratka združitev iPoda in telefona. Sicer nisem probaval Sony Ericssonovih Walkman modelov — naprimer tega —, vendar nikoli ne bi imel mobitela, ki bi bil bolj walkman kot telefon. iPhone je videti zasnovan tako, da nobena funkcija ne dominira, dokler je ne naredi za dominantno uporabnik. Kar je seveda edino pametno.

Kot Mac user (z nekaj PC intermezzi) od leta 1993 — Macintosh Classic II (desno), PowerBook 5600, PowerMac G3, iBook, PowerBook G4 — sem ne le vajen preprostih aplikacij, počiščenih desktopov, čednih ikonc, logičnih bližnjic in vrhunskega industrijskega dizajna, temveč mi vse to pomeni tudi pomemben argument, da napravo sploh uporabljam. Če ne bi bil Mac user, morda nikoli ne bi uporabljal Nokij — kar je glede na njihovo polkompatibilnost z Maci sicer nezaslužena kazen —, ki od vseh proizvajalcev dajo največ na dizajn, tako industrijski kot grafični, ali vsaj z največ uspeha. In če ne bi bil Mac user, definitivno ne bi bil obseden s temami za telefone, ki se jih ne le hitro naveličam, ampak mi je le redkokatera tudi dovolj dobra.

Velikokrat sem že razmišljal, koliko lepši bi bil svet, če bi imeli proizvajalci mobitelov oz. softvera zanje malo več pojma o grafičnem oblikovanju. Morda bi se mi celo P990i zdel bistveno boljši telefon, če me ne bi strašil z enimi in istimi starimi ikoncami, ki jih na Sony Ericssonih gledamo že leta in leta — pa če je še tako advanced!

Apple vse to že ima. Odločitev, da bojo ikone aplikacij oblikovane v stilu Widgetov — sam jim pravim Fizlci —, je logična. Ni druge variante.

Se nadaljuje.

Davi ob 3:15 je v našem priljubljenem Žmaucu odjeknila eksplozija. Neznani storilec je v notranjost vrgel granato. Žrtev ni bilo, ker je bil lokal seveda zaprt.

Policija je ugotovila, da je šlo za granato bivše JLA, napolnjeno s šrapneli, ki nima velike rušilne moči, saj je (bila) namenjena “uništavanju žive sile”. Škoda, ki je pri tem nastala v Žmaucu, je zato hvala bogu omejena na zidovje, steklovino in naprave za šankom in okrog njega.

Ko sem izvedel za ta nerazumljivi napad, sem šel takoj pogledat. Na kraju dogodka so se zbrali zaprepadeni lastnik in strežno osebje ter mnogi prijatelji — da ne rečem inventar — lokala. Nihče ne more tega dojeti.

Lastnik lokala Matjaž Pucher pravi, da nikoli ni imel težav z izsiljevalsko mafijo ali s komerkoli, zato je to zavrženo dejanje še tem bolj nerazumljivo. Razen v primeru, če so izsiljevalci spremenili taktiko: da najprej povzročijo škodo in zasejejo strah in šele potem pristopijo k lastniku s “ponudbo, ki je ne more zavrniti”.

Ironično je, da so vse Natanove računalniške grafike, ki zadnjih nekaj tednov visijo v Žmaucu na prodajni razstavi, ostale nepoškodovane. Umetnost vedno preživi.

Na kraju dogodka sem posnel spodnjo fotografijo. Da ne bi izpadel preveč tabloidno — tudi rumeni mediji so namreč dopoldan pofotografirali lokacijo —, sem raje izbral ta simbolični motiv: ko je počilo, se je namreč ustavila ura.

Zame osebno pa je zadeva še tem bolj srhljiva, saj sem sinoči od približno pol desetih do nekaj čez polnoč sedel z družbo prav za mizo pod uro. Niti pomisliti si ne upam, kaj bi se zgodilo, če bi bandit vrgel bombo v lokal, poln ljudi!

S prijatelji sem se že pogovarjal o tem dogodku. Ne vemo, kaj zdaj. Vsak ponedeljek se dobimo, skoraj vedno v Žmaucu. Težko bi se odpovedali naši najljubši luknji, seveda pa ni prijetno hoditi v lokal, v katerega mečejo bombe. Pa čeprav samo enkrat. You never know.

Ni hujšega kot podirat novoletno jelko — sploh pa tako orjaško, gojeno, steroidno jelko, ki pozno pride v hišo in čez novo leto po mojem še malo zraste. Danes smo se je znebili. Demontirali smo okraske in lučke, ji utrli pot do okna in … Kaj pa naj bi? Jo vlekel čez celo stanovanje in po celem stopnišču na cesto do kesona? In potem vse to pometal? V dobrih dveh tednih ji ni odpadlo več kot pet iglic — kaj takega pri hišnih iglavcih še nisem videl —, ampak nisem hotel riskirat.

Bila je prava ekspedicija. Najprej smo prestavili avto, ravno naš je bil napoti. Hoteli smo fotografirat padanje z okna, ampak potem nas je zmedla neka gospa, ki jo je zmedel pogled na tipa v prvem nadstropju, ki tišči ven smreko, in na eno žensko s fotoaparatom na pločniku, ki ne more fotografirat od samega smeha. Potem sem jo kar ruknil ven. V trenutku se je od nekod vzel avto, ki je nekaj manevriral na vogalu. Ni bilo ravno za las, ampak predstavljam si modela, ki je pri bočnem parkiranju zagledal padajočo smreko.

Takole je končala (in z njo en pozabljen srebrni storžek):

Dnevnik/Objektiv — sobota, 13.1.2006

Zdi se mi škoda, da ljudi, ki poklicno zastavljajo vprašanja drugim, skoraj nikoli nihče nič ne vpraša. Tak primer je Lado Ambrožič. Ima svoj stil govorjenja in faco, ki ju ne slišiš in vidiš vsak dan, zraven pa je še trmast in dosleden in mu hvala bogu dajo mir, da v tej nori javni hiši opravi svoje le enkrat na mesec, ampak zato dobro. V kontekstu infotainerskega fancy intervjuvanja kogarkoli by kdorkoli deluje Ambrožičev obupno staromodni stil — podprt s kongenialnim Stillesovim psevdostarinskim pohištvom, perspektivičnim ogledalom in oljno sliko na štafelaju — približno tako blagodejno kot kolumne Jurija Gustinčiča v Mladini.

Prejšnjo nedeljo, ko je gostil dr. Spomenko Hribar, sem bil osupel in obenem navdušen nad njegovo tirado o tem, da novinarji oziroma uredniki “lezejo politikom nekam od spredaj in od zadaj”.