Arhiv za 12. Januar 2007

Apple odkril Ameriko (1.)

Petek, 12. januar 2007

Rad bi ohranil mirno kri in potlačil razburljivo željo, da bi čim prej dobil iPhone, pa ne morem. Rad bi se celo izognil potrebi, da bi o njem pisal, pa ne morem niti tega.

Predstavitev iPhona je bila tipična globalna evforija, kakršno zna ustvariti samo Apple. Telefon, iPod in spletni komunikator v enem je res, kot pravi Jobs, “prelomnica” in “revolucija” in ne vem kaj še. Je pa tudi zadnja epizoda računalniškega trilerja — ki je malo tudi limonada —, kakršnega fura Steven Jobs s svojo neverjetno mešanico vizionarstva, prepotentnosti in karizme že najmanj od 24. januarja 1984, ko je pred vreščečo, tako rekoč rokenrol publiko predstavil originalnega Macintosha. Jobs je tudi genialen igralec, da ne rečem nastopač. In to ni kritika. Tudi mene fascinira bolj kot malokateri sodobnik. Raje bi enkrat doživel njegovo prezentacijo na Macworld Expu v San Franciscu kot pa ne vem kateri koncert!

iPhone je rezultat konkretne Applove inovativnosti, nasplošno pa tudi ameriškega načina razmišljanja. V mislih imam njihov pragmatizem, praktičnost, smisel za poenostavljanje in enostavnost, združevanje, povezovanje. Tako kot sta že Apple sam oz. kultura Macov tipično ameriška značilnost, tudi iPhone ne bi mogel biti evropska iznajdba — čeprav so si mobitele izmislili Evropejci, Američani pa so samo capljali za njimi. (Mobilna Japonska je tu kdo ve zakaj izoliran fenomen zase.)

Dejstvo, da je iPhone tipično ameriška iznajdba, je mixed blessing: če si ga ne bi izmislili ravno v ZDA, ga sploh ne bi bilo ali vsaj ne bi bil ne genialen ne fascinanten; toda dejstvo, da so si ga izmislili ravno v ZDA, njegovo genialnost in fascinantnost tudi relativizira.

Jobs se je v predstavitvi večkrat cinično izrazil o smart mobitelih. Ko je predstavljal možnost klicanja direktno iz Address Booka, se je hecal na račun tistih, ki vnašajo številke ročno — oz. jih prepisujejo iz računalnika ali kaj ali celo iz Filofaxa?! —, malo pozneje pa je govoril tako, kot da je imeti VSE kontakte nekaj neverjetnega ali celo futurističnega. In tudi pri predstavljanju Maila in Web Browserja je zvenelo, kot da je pošiljanje mailov in srfanje po netu nekaj doslej nepredstavljivega.

Res je, da maili v RTF formatu na mobitelih ne obstajajo. Toda ni res, da bi bilo brskanje po spletu nekaj neverjetnega. Človeštvo je lahko začelo brskati po spletu z mobitelom(teoretično) že leta 1996, ko je na podhranjeni, toda še ne lačni trg mobilnih komunikacij prišla opeka, poetično imenovana Nokia Communicator 9000. Celo jaz sam sem začel brskati po spletu — resda je to bil tako imenovani TextWeb, v nekak WAP prevedene strani brez slik, po katerem se niti najhujšim fanatikom ni ljubilo srfati niti v najhujši stiski — leta 1998, ko sem kupil Nokio Communicator 9110. V barvah pa sem začel brskati leta 2001, ko je prišel ven Nokia Communicator 9210, ki je bil za te zadeve že kar znosna, tudi po zaslugi skoraj kot že GPRS hitrega HSCSD prenosa že kar močna mašina.

9210_9110.jpg

Imel sem oba telefona. In kako rad sem ju imel! Imel sem ju rad tako, kot ima lahko človek rad mašino! Starejšega, 9110 (desno), sem prodal Jaši Drnovšku, takrat kolegu na Financah, za po mojem ne tako bornih 50.000 SIT — je pa res, da je leta 1998 stal tedanjih 220.000 SIT, saj ga v akciji sploh ni bilo —, novejši pa je leta 2002 neslavno crknil. Prijatelj iz Rima ga je odnesel k svojemu serviserju, ki mi ga je popravil tako, da je v zameno za izgubljene podatke še mesec ali dva vse delalo. Potem je definitivno poginil. Ali se morda še danes kje valja, ne vem. Tudi če se.

9210 je stal v prosti prodaji 230.000 SIT, sam pa sem ga v kupil na Telerayju s približno 95% popustom za kakšnih 10 jurjev plus. To sem si zaslužil s člankom o tem telefonu v Financah. To je obenem tudi edini primer, da mi je nekdo na račun mojega pisanja karkoli šenkal.

Se nadaljuje.

  • Share/Bookmark