Arhiv za 17. Januar 2007

Apple odkril Ameriko (2.)

Sreda, 17. januar 2007

Če skratka pustimo ob strani internet, prenašam podatke — fakse, maile — vsaj prek laptopa, povezanega z mobitelom, če ne po mobitelu samem, že od leta 1996/97, ko se Američanom še ni sanjalo o ničemer.

Saj nič ne rečem, po svoje so bili pametnejši od nas Evropejcev. Leta 1998, ko sem bil že precej mobiteliziran, sem bil nekaj dni v New Yorku — delal sem intervju s fotografinjo Annie Leibovitz, s seboj pa sem imel testno Sonyjevo Mavico180px-sony_mavica_fd5_cleaned.jpg, ki je shranjevala zapacane, 640 x 480 pikslov velike fotke na navadno disketo! — in sem si že na letališču najel mobitel. (Takrat še niso bili multifrekvenčni. Annie Leibovitz pa je mojo Mavico gledala kot deveto čudo, nazadnje je z njo naredila tudi en posnetek. Vse to danes ni ohranjeno. Prekleto menjavanje računalnikov. Zato bi recimo moral plačati Delu, če bi hotel prebrati lasten članek o čemerkoli.) S telefonom sem malo klicaril, pa ne preveč, bolj za foro. Za mano je prišel račun za 350 dolarjev. Je pa res, da sem precej prišparal s tem, da sem kupoval telefonske kartice, ki so bile smešno poceni, govorilnice na Manhattnu pa dejansko tako na gosto razpostavljene, da razen Evropejcu še na misel ni prišlo, da bi rabil nekaj tako bizarnega kot ubikvitetni prenosni telefon za večje udobje.

picture-1.jpgPrvega walkmana sem si omislil med vojsko. To je bila klasična Sonyjeva Dvojka (Walkman II) iz leta 1981, v črni barvi. Bratranec mi je snemal kasete, walkman pa mi je pomagal preživeti sredi tistega ovčjega jodlanja — beri: srbski proto-turbo narodnjaki à la Šaban Šaulić. Toda kmalu so mi ga ukradli. Dobil sem novega, ki mi ga niso ukradli. Preživel sem vojsko. Potem sem imel v študentskih letih še enega, takrat že DD-2 iz leta 1984. Potem sem za skoraj dvajset let nehal poslušat glasbo med hojo ali na kolesu, dokler nisem (šele) lani nabavil 60 GB iPoda.

iPod ni bil moj najbolj rentabilen nakup. iPod me je zmedel. Zjebal mi je fizični občutek za glasbo. Digitaliziral sem velik del svoje fonoteke — trenutno imam v iPodu 5283 komadov, presnetih na 192 kb/s —, vendar od vsega tega ni druge koristi, kot da lahko poslušam skoraj karkoli, kar se mi zahoče, čeprav imam fizično zbirko cedejev dislocirano v mamini kleti v Mariboru. Očitno sem tak fetišist stare šole, ki je zrasel na glomazni feršterkeriji, podkrepljeni s podatki o WOW & flutterju, ohmih, wattih in antiskatingu. In čeprav sem presedlal z vinila na cedeje že leta 1987, mi glasba res nekaj predstavlja šele takrat, ko držim v roki nosilec zvoka, sicer vzorno razvrščen na polico med ostale po žanrih in znotraj tega po abecednem redu.

dsc00819.jpgV tem letu z iPodom sem z njim poskušal marsikaj. Za v avto sem si kupil Griffinov RoadTrip, a ga nerad poslušam, ker je signal slab in prasketajoč, neprimerljiv s predvajanjem cedeja samega, saj niti v Sloveniji skorajda ni kotička, kjer adapterjeve frekvence ne bi motila frekvenca obstoječe radijske postaje — kaj šele v tujini, recimo v Italiji. Kupil sem si tudi trak z etuijem za na roko, pa doslej nisem še niti enkrat joggal. Fantaziral sem tudi, da bi si kupil iPod Hi-Fi, pa sem se zadržal. Zdaj si priklapljam laptop s skoraj vso muzko — in nekaj priročnih cedejev, ki jih vrtim v starem DVD playerju — na poceni Sonyjev ojačevalec in odlične Bose zvočnike.

Hoditi po cesti ali peljati se s kolesom z glasbo na ušesih ni slabo. Človek doživlja svet čisto drugače, če ne sliši realnih zvokov okrog sebe. To je bilo v vojski bistveno, v civilnem življenju pa malo manj. Včasih me glasba dekoncentrira, ker moram kar naprej nekaj misliti, nenazadnje pa se tudi križa z mobitelom. Malo sem tudi eksperimentiral s pošlušanjem glasbe na mobitelu, vendar mi 256 MB kartica ni zadoščala za konkretnejši izbor glasbe, poleg tega pa imajo Nokie tudi pretih predvajalnik. Da bi nosil istočasno v enem žepu iPod s slušalkami, v drugem pa mobitel, pa mi seveda ni prišlo na misel.

Prva velika pridobitev iPhona je skratka združitev iPoda in telefona. Sicer nisem probaval Sony Ericssonovih Walkman modelov — naprimer tega —, vendar nikoli ne bi imel mobitela, ki bi bil bolj walkman kot telefon. iPhone je videti zasnovan tako, da nobena funkcija ne dominira, dokler je ne naredi za dominantno uporabnik. Kar je seveda edino pametno.

apple_mac_classic.jpgKot Mac user (z nekaj PC intermezzi) od leta 1993 — Macintosh Classic II (desno), PowerBook 5600, PowerMac G3, iBook, PowerBook G4 — sem ne le vajen preprostih aplikacij, počiščenih desktopov, čednih ikonc, logičnih bližnjic in vrhunskega industrijskega dizajna, temveč mi vse to pomeni tudi pomemben argument, da napravo sploh uporabljam. Če ne bi bil Mac user, morda nikoli ne bi uporabljal Nokij — kar je glede na njihovo polkompatibilnost z Maci sicer nezaslužena kazen —, ki od vseh proizvajalcev dajo največ na dizajn, tako industrijski kot grafični, ali vsaj z največ uspeha. In če ne bi bil Mac user, definitivno ne bi bil obseden s temami za telefone, ki se jih ne le hitro naveličam, ampak mi je le redkokatera tudi dovolj dobra.

Velikokrat sem že razmišljal, koliko lepši bi bil svet, če bi imeli proizvajalci mobitelov oz. softvera zanje malo več pojma o grafičnem oblikovanju. Morda bi se mi celo P990i zdel bistveno boljši telefon, če me ne bi strašil z enimi in istimi starimi ikoncami, ki jih na Sony Ericssonih gledamo že leta in leta — pa če je še tako advanced!

Apple vse to že ima. Odločitev, da bojo ikone aplikacij oblikovane v stilu Widgetov — sam jim pravim Fizlci —, je logična. Ni druge variante.

Se nadaljuje.

  • Share/Bookmark