Za narodov blogor

Jana, 27.2.2007

Manj kot mesec dni po otrokovem rojstvu upravna enota procesira vse podatke v zvezi z novim človekom, ga evidentira, mu dodeli EMŠO, sprinta izpisek iz rojstne matične knjige in ga pošlje na otrokov naslov, in to v kuverti, naslovljeni na očeta.

Zanimivo, sem pomislil: patriarhat očitno še ni odpisan?! Tudi prav. Če nič drugega, sem dobil zadoščenje, da sva se morala oba starša (še pred rojstvom) zglasiti na centru za socialno delo in podpisati mojo izjavo, da sem oče “mladoletnega otroka Crnkovič (ime bo določeno naknadno)”. Tega nama ne bi bilo treba, če bi bila poročena.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve s to prakso dokazuje, da verjame, da je še ne rojeni otrok že legitimna fizična oseba, saj je bila izjava — ki jo je narekovala socialna delavka — zapisana v sedanjem času: da sem skratka že oče, ne da šele bom. Tudi to mi je prav. Opozarjam samo na filozofske in eksistencialne razsežnosti birokratskih postopkov.

IRMK ni navaden A4 list papirja, temveč je domnevno lično dizajniran. Ko sem zagledal dokument, se mi je najprej zdelo imenitno, da je moj otrok črno na belem državljan z vsem, kar spada zraven. V vsakem od nas je malo birokrata. Saj vsi radi včasih gledamo svoje potne liste, ne? Potem pa sem se začel posvečati grafičnemu oblikovanju.

Dnevnik/Objektiv — sobota, 24.2.2006

V sredo sem prvič gledal novo informativno oddajo Svet na kanalu A. Doslej mi ni prišlo niti na misel, da bi jo gledal. Pa ne nalašč: preprosto se nisem spomnil. Zakaj bi gledal še ena poročila več, ko pa se po drugi strani trudim, da bi jih gledal čim manj?

Včasih sem skoraj redno — če sem le utegnil — gledal večerna televizijska poročila, in to tako na TV Slovenija kot na Pop TV. Razvil sem elaboriran, tako rekoč profesionalen način preklapljanja, s katerim sem minimaliziral izgubo informacij iz enih poročil, ki sem jih zamudil zaradi izmeničnega spremljanja drugih, vse skupaj pa nadgrajeval s primerjavo načina poročanja in razvrščanja novic. In kot da to še ne bi bilo dovolj, sem tri ure pozneje po možnosti gledal še Odmeve.

Stara resnica je, da preveč intenzivno gledanje televizije — intenzivno tako v časovnem smislu kot v smislu pozornosti — ni dobro za človekovo mentalno kondicijo. Obstaja pa tudi stara zamolčana resnica, da ta škodljivost ni privilegij mehiških nadaljevank, resničnostnih šovov, neslanih razvedrilnih oddaj ter slabih filmov in nadaljevank, polnih seksa in nasilja.

PS: No, zdaj je pa vse v redu z empe-trijem.

Danes sem dal telefonsko izjavo za RGL o blogih, blogerjih, bloganju. Približno desetminutni pogovor sem z vednostjo novinarke Petre Kodra posnel in ga objavljam v celoti.

Oddaja Aktualno, v kateri bo predvajan (verjetno zmontiran) pogovor, bo sicer na sporedu v sredo ob 10:30. RGL lahko poslušate tudi v živo po internetu.

Pogovor sem posnel s programom Ultimate Voice Recorder.

Cel teden že poslušam o Janši in Urški na dunajskem opernem plesu — večinoma iz druge, tretje roke, nekaj malega pa sem tudi prebral —, nisem pa še videl nobenega ilustriranega poročila. Danes pa sem na črpalki zagledal Lady s fotografijo prvega para na naslovki in se odločil, da napišem nekaj o njunem videzu.

Premiera so v preteklosti že grajali, da nosi prevelike suknjiče. Njegov tako rekoč zaščitni znak je namreč rever suknjiča, ki mu za vratom praviloma stoji dva centimetra stran od srajčnega ovratnika. Če se prav spomnim, so ga nedavno v rumenem ali modnem tisku pohvalili, da se je glede tega popravil. (Sam sem to že zdavnaj nehal opažati.) Zdaj pa tole.

Zdi se, da je Janez Janša pač tako grajen ali pa ima tako držo, da mu reverji konfekcijskih suknjičev slabo stojijo. Če je res tako, potem naj razmisli o po meri sešitih oblekah, slovenska modna policija pa naj ga neha sesuvati, ker ni sam kriv. To bi bilo isto kot zgražati se nad čevlji ministra Šturma.

Glede Urške Bačovnik pa je treba povedati, da damski dress code gala plesov zahteva večerno obleko, kar pletena obleka na noben način ne more biti. Sicer zanimive in še kar izvirne — pa tudi overpriced, če smo že pri tem — kreacije iz butika Draž so pač najvišji modni domet povprečne Slovenke, ki ji ni vseeno, kako se oblači, in si to lahko tudi privošči. Pletenine Draž so casual eleganca, ki ne spada na ples — še zlasti pa ne ob spremljevalčev smoking.

Katarina je ena tistih zoprnih punc, v katerih je nekaj simpatičnega. Preden sem naju slikal, me je vprašala, kako naj se drži. “Just be you,” sem rekel. Nastalo je tole.

Klicali so me s TV Slovenija, iz Piramide. Presenetljivo, po vsem tem, kar sem o tej oddaji že napisal. Me veseli, da niso zamerljivi. No, prijazna producentka me je vprašala, ali bi nastopil v eni od marčnih oddaj v trojki z zmagovalko Eme 07 Alenko Gotar in Janino Slovenko leta 2006 Metko Zorc. Rekla je, da si je Gotarjeva poleg Zorčeve v oddaji zaželela mene. Nisem vedel, da tako izbirajo goste, a kakorkoli: kljub temu, da sta mi obe simpatični in da načeloma ne bi imel nič proti temu, da bi bil z njima pred kamero, sem rekel hvala vseeno, ampak v Piramidi ne želim nastopati.

Sicer pa še zdaj ne vem, zakaj sem ravno danes klonil pred povabilom Ajše Šunjić v oddajo Adam in Eva z napako v ponedeljek na Papriki.

Jana, 20.2.2007

Da so se v javnem zdravstvu začeli tržno obnašati, mi je postalo jasno 12. novembra lani ob 1:45 zjutraj, ko sem prihitel v porodnišnico in je sestra v sprejemni pisarni od mene zahtevala plačilo 4.000 SIT za udeležbo pri porodu. Socialni moment pa je le bil prisoten v tem, da mi ni bilo treba takoj plačati, saj je blagajna ob tej uri zaprta, sestra pa ni pooblaščena za kasiranje.

Enkrat za vselej bi rad opravil z mitom moške udeležbe pri porodu.

Dnevnik/Objektiv — sobota, 17.2.2006

Srce nam domoljubno zaigra, ko na lepem prijazni mediji vsake toliko časa najdejo (ali pogrejejo) izvirnega podjetnika, ki je na podlagi malokomu simpatične ideje in le posvečenim dostopnega in razumljivega znanja ustanovil podjetje z nenavadno ali celo ekskluzivno dejavnostjo, to pa se je v nadaljevanju izkazalo za uspešno. Take rabimo, vzkliknemo. Ko bi le vsi imeli tako izvirne ideje! Vidite, kako malo je treba! Kaj bi se pa jaz lahko spomnil, pomisli vsak drugi Slovenec.

Tole sem danes dobil od kolumnista Financ, ki sem ga sesul v Jani oz. Baby Blogu:

PS 1: Pezdirjev odgovor na moj blog:

PS 2: Mrkaićev odgovor na moj blog:

PS 3: Na to sem odgovoril: “Komaj čakam!”

Jana, 13.2.2007

Pred tedni sem si shranil neumno kolumno, objavljeno v Financah. Mlad ekonomist je z vsem arzenalom napadel prepričanje, da je dobro rojevati veliko otrok. Željo, da bi ustavili padanje števila prebivalstva, je označil kot srednjeveško in že kar nacistično, fašistično, komunistično miselnost.