Relativnost cenzure
Četrtek, 8. februar 2007Zlata prinašalka Dajana je pri rottweilerju Abarisu objavila komentar, da mi zameri to, da NIČ (njene verzalke) ne rečem o pojavih cenzure, naprimer ob zadnjem primeru, ko so na Večeru skenslali fotostrip Marka Pigaca.
Glede tega, kar pravita Abaris in Dajana, bi po angleško pripomnil samo tole: I couldn’t care less. Ker pa sem dejansko nameraval o tem pisati, si zdaj ne pustim vzeti veselja samo zato, ker ta dva nekaj bevskata.
Ravno v sredo dopoldan po neveselih dogodkih na mariborskem strežniku smo imeli sestanek na SiOLu in smo se hahljali, kakšni tepci so na Večeru, da so izbrisali mArkedzanijev fotostrip Cosa nostra. Zadevo sem si seveda ogledal že prejšnji večer, ko sem dajal v napovednik Jonasov zapis Večerov filter, kjer je zapisal: “Večerovci, tiste svoje bloge raje kar zaprite, saj nima smisla. Kaj hudiča ste pa mislili, da bo vsa Slovenija trobila v vaš rog?”
Dejansko se mi zdi škoda, da sta bila Milan Predan in Darka Zvonar (moja kolega iz starih časov), zaradi zajebancije na svoj račun užaljena — ali da je bil v njunem imenu užaljen nekdo drug — do te mere, da so Pigačev fotostrip izbrisali. Da ne bo pomote: razumem njuno užaljenost, vendar ne odobravam posledic. Tudi v primeru, če nista sama direktno zahtevala izbrisa. Tega jima v nobenem primeru ni bilo treba. Morala bi bila pokončno prenesti posmehovanje in ga otresti z ramen kot nadležen prašek. Tako (naj) delajo ljudje na izpostavljenih položajih, ne pa da uzurpirajo moč, do katere so se dokopali, za zaščito svoje nedotakljivosti. Do nje imajo enako pravico kot vsi drugi, le da se njim ne spodobi, da bi jo z enako odločnostjo uveljavljali.
Izbris nekoliko robate in za moj snobovski okus ne preveč duhovite satire pa ne pomeni, da je demokracije na Večeru, v medijih, na internetu in v Sloveniji nasploh konec.
Avtor fotostripa sam pravi: “Vedel sem, da bi lahko hitro prišlo do cenzure (slej ko prej), zato je bil ta strip zgolj preizkus, hkrati pa sem bil zelo skeptičen glede vsega skupaj, če sploh objaviti. Nisem pa vedel, da bo do ‘cenzure’ prišlo tako zelo hitro. Prav zato sem na koncu prispevka spisal tisto v italiki o polenih in tem, da upam, da ‘vpleteni’ ne bodo pretirano razburjeni. Očitno so bili.”
Ne moti me, da je mArkedzani preizkušal, kje je meja, da je provociral. Moti me samo to, da se zdaj dela bogega in jezdi na valovih katastrofo in propad demokracije napovedujočega psevdolevičarskega fanatizma. Če je potihem domneval, da ga lahko skenslajo, in če se je to zdaj res zgodilo, naj gre drugam in naj bo lepo tiho.
S tem v zvezi naj opomnim na dve utvari, ki si ju blogerji tako radi delajo.
(1) Blogi so drekec-pekec v primerjavi z etabliranimi mediji. Srčno upam, da bo nekega dne drugače, ampak zaenkrat je pač tako. Iz tega sledi, da izbris neke objave ni kdo ve kakšen big deal. Objektivno gledano so pojavi cenzure na internetu subkulturni incidenti, ki ne morejo bistveno vplivati na medijsko in demokratično vzdušje v neki družbi.
(2) Resda potem nastane vik in krik, toda njegova glasnost je premosorazmerna z gluhoto, ki jo prebivalci virtualnih svetov kažejo do zunanjega, realnega sveta. Blogi so velepomembni v primerjavi s klasičnimi mediji samo v očeh tistih, ki ne vidijo čez plot svojega računalnika.
To pa seveda še ne pomeni, da sem do pojavov cenzure na internetu brezbrižen ali da jih celo podpiram. Moja stališča do tega so naslednja:
Ne vidim nobenega razloga, da bi pri objavljanju na internetu veljala drugačna etična merila kot pri objavljanju v klasičnih medijih. V obeh primerih je treba biti pošten in priznati, da je svoboda omejena samo s svobodo drugega posameznika. Temu se reče odgovornost. Če se je držijo novinarji, bi se je morali držati tudi blogerji.
Problem je samo v tem, da se odgovornosti ne držijo (vedno) niti profesionalni novinarji in da je potemtakem iluzorno pričakovati, da bi se je držali blogerji, ki večinoma prihajajo iz vrst amaterjev. Blogerji se večinoma ne držijo ničesar. Svoboda interneta je svoboda dezinhibiranih posameznikov, ki jim ni preveč mar za druge posameznike.
Kdor se ukvarja z blogi, mora vzeti v zakup, da ne bo mogel kontrolirati vsebine. Vsak poskus kontroliranja vsebine bo internetna skupnost v trenutku označila kot cenzuro. In to tudi je. Cenzura obstaja tudi v klasičnih medijih, le da je nevidna, ker najprej novinar napiše tekst, potem pa pride mimo urednik, prebere napisano in skensla neobjavljivi stavek ali dva. To je normalno. Še bolj normalna stvar je samocenzura. V tem primeru novinarji sami dvakrat premislijo, kaj bodo napisali in skenslajo stavek ali dva, še preden ga prebere urednik. To jaz vedno delam. Po glavi mi rojijo nore, nesramne in pokvarjene misli, vendar jih (ponavadi) ne napišem. Če se ne bi samocenzuriral, dandanes ne bi bil uveljavljen kolumnist — še manj pa bi bil “Marko Crnkovič”.
“Urednik” (ali kaj) Večerovih blogov Zvone na svojem blogu v zvezi s Pigacem pravi naslednje: “Žalostno je, da dogodke komentirajo in kreirajo ljudje, ki ne razumejo, za kaj gre, za mnenje prizadetih pa se nihče ne zmeni.”
Če se na Večeru sekirajo, da se za mnenje prizadetih nihče ne zmeni, potem bo najbrž res najboljše, da zaprejo štacuno.
Na internetu se je treba sprijazniti z dejstvom, da pač ni filtriran, urejen, urejan, editiran. Še več! Kdor se namerava z internetom in še posebej z blogi ukvarjati iz komercialnih nagibov — kot content provider, ISP, advertiser, tržnik, karkoli —, naj pozabi na kontroliranje vsebine, kakršno poznamo iz klasičnih medijev. S tem se bo samo osmešil in si za nameček povzročil še poslovno škodo.
Dragi blogerji, vzemite to kot igro. Absolutne svobode ne bo, dokler ne bo vsak bloger na svojem strežniku — in to seveda ne bo nikoli. Če ste nagnjeni k provociranju, se boste selili sem in tja kot kakšni nomadi, dokler ne boste ugotovili, da pa nekje res tolerirajo vse, kar si izmislite. Res pa je, da pa boste do takrat že zaštekali, kakšna etična pravila veljajo v javnem komuniciraju.
PS: Pozabil sem napisat, da pri dotičnem fotostripu ni dileme, saj je bil satiričen. Satire pa se ne cenzurira. Vsaj pametni oblastniki je ne cenzurirajo.
Objavljeno v Četrtek, 8. Februar, 2007 ob 23:19 v kategoriji Po defaultu ZNB.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.
8. Februar 2007 ob 23:27
za tole si si prisluzil mojih 12 tock: zlata prinašalka Dajana
8. Februar 2007 ob 23:46
Strinjam se z več ali manj vsem, le s tem ne, da se delam bogega. Jaz se nikoli ne delam bogega. Saj veš kaj pravi Bora Čorba: “bio sam tucen i ja sam tukao..”
8. Februar 2007 ob 23:52
Res je, fair enough. Bolj te delajo bogega drugi kot ti sam sebe.
8. Februar 2007 ob 23:57
Mah, ves kaj je glavna fora? Da se sedaj iscejo “ozadja” in moji botri. Menda so celo tebe in “milijonarja” postavili za enega izmed njih..
Ma kaki botri, jebovas, ce sem doma v Pizdi Materini..
9. Februar 2007 ob 00:07
Seveda se strinjam s tem, da neka merila in “kodeks” pisanja mora obstajati tudi za blogerje. Se pa sprasujem kje je ta meja in kako naj bloger, ki je pac provokativen ve, do kam sme in kam ne? Verjetno je tezko dati ta odgovor. Novinarju urednik precekira tekst in sele nato sledi objava. Na blogu pa je pac objava in sele nato cekiranje. Pa se na eno razliko bi opozoril. Novinar, ki pise za dolocen casnik ve tocno ali pa vsaj priblizno kaj in kako. Teksti, ki jih beremo v Mladini naprimer, nebi nikoli bili objavljeni v Magu ali obratno. Podobno je (domnevam) tudi pri ostalih medijih. Vsaj jaz imam obcutek, da je tega “cenzuriranja” vse vec in vec…Skratka, vsaj jaz, ki sem naprimer ravno pred kratkim bil spet v Sloveniji sem opazil ogromne spremembe na temu podrocju. Ni mi vseeno.
9. Februar 2007 ob 06:30
http://www.youtube.com/watch?v=8Vr5OP4mdfA
Dragi moj Marko, če to zate ne pomeni da se “delaš bogega”, potem ne vem kaj drugega je. Jebiga, provociral si in ugotovil da ne gre. Oni bi se lahko požvižgali pa se niso, zdaj pa imajo hudiča, ki ne bi bil pol toliko majhen, če bi se prispevku nasmehnili in ga pustili na miru. Seveda pa s tem še zdaleč ne oddobravam cenzuriranja blogov. Bom poskusil objaviti kakšno fotomontažo na Blogosu, me zanima če bo šla pod nož ;))
9. Februar 2007 ob 11:16
[...] Crnkovič pravi: Ne vidim nobenega razloga, da bi pri objavljanju na internetu veljala drugačna etična merila kot pri objavljanju v klasičnih medijih. V obeh primerih je treba biti pošten in priznati, da je svoboda omejena samo s svobodo drugega posameznika. Temu se reče odgovornost. Če se je držijo novinarji, bi se je morali držati tudi blogerji. [...]
9. Februar 2007 ob 11:27
Poslušaj, Dajana, če misliš še naprej ponavljat, da sem te jaz (JAZ?!) vrgel (VRGEL?!) s SiOLa, tem bom tožil zaradi obrekovanja. Bova se pa tako pogovarjala.
9. Februar 2007 ob 11:28
Mislim, da vsi vemo kaj lahko in kaj ne. Vse pa je odvisno od percepcije. Jaz sem ga tudi znal tu gor malo posrat in mi je dandanes tudi brezveze to kaj sem napisal. Da pa nekdo stripe, fotostripe in ostalo briše dol pa je malo čez les. Morda je pač krivo to, da Večer želi držat kak nivo. Sicer pa kaj jaz vem. Dejansko pa so blogi in svoboda izražanja v njih postavili mejnike, ketere bo težko še kdorkoli premaknil nazaj.
9. Februar 2007 ob 11:37
Sicer je to blog od MC ja in tudi nanj leti to, kar spet pises - ampak vseeno - Dajana kako da se sedaj nisi spoznala, da teeeeezzziiisss? Imas svoj blog in pisi kar hoces. Res tezis in dokazujes svojo zafrustriranost. Smesis se pred vsemi.
9. Februar 2007 ob 12:57
[...] Crnkovič je kar zadel žebljico na glavico: Na internetu se je treba sprijazniti z dejstvom, da pač ni filtriran, urejen, urejan, editiran. Še več! Kdor se namerava z internetom in še posebej z blogi ukvarjati iz komercialnih nagibov — kot content provider, ISP, advertiser, tržnik, karkoli —, naj pozabi na kontroliranje vsebine, kakršno poznamo iz klasičnih medijev. S tem se bo samo osmešil in si za nameček povzročil še poslovno škodo. Vir [...]
9. Februar 2007 ob 13:55
radi bi podali še svoje mnenje o zadevi, glede na to, da se nama zdi tvoj post dokaj smiseln.. predvsem par točk
@(2) Resda potem nastane vik in krik, toda njegova glasnost je premosorazmerna z gluhoto (…)
@Na internetu se je treba sprijazniti z dejstvom, da pač ni filtriran, urejen, urejan, editiran
@Dragi blogerji, vzemite to kot igro
izbris satire tvojega soimenjaka še zdaleč ni bil prvi in edini izbris na Večer blogih, pa vendar je bil edini, ki mu je uspelo množično opozoriti na to. Poprej se je dogajalo, da so posti izginevali tudi iz drugačnih razlogov(ne cenzure) in se seveda nikoli niso vrnili. Ostali sta nam dve obciji a)biti tiho in pozabiti na vse skupaj ter izgubiti upanje v povrnitev b)težiti vsake toliko časa in naučiti se spoprijemati s prozornostjo(prav tako ostati brez zapisov).
mArketzani je imel ˝srečo˝s tem, ko je bil izbrisan POLITIČNI strip, še večjo srečo, ker je bil narejen na horuk in ga s tem zadeva ni morala močno osebno prizadeti. Kako močno stopnjo eksplikacijske moči je imela njegova teorija je dokazal s tem, ko je Zvone naposled le spregovoril o zadevi in je ni bil sposoben ovreči. Najboljše je, kako si Večer najprej privošči incident cenzuriranja, potem pa Zvone v postu širokogrudno piše o svobodi govora in nato še v komentarjih naju obtoži, da hočeva postavljati meje kvazi dobrega okusa(čemur mi2 že od vsega začetka nasprotujeva, ampak nekateri pač ne dojamejo napisanega pointa in potem avtoprojicirajo lastne grehe na druge)
BLOGOSLOVLJENI VSI!!!!!!!
9. Februar 2007 ob 16:15
Dodajam še to, kar je Marko Crnkovič očitno zamolčal. Namreč, Milan Predan je nekdanji urednik Večera, a je moral pred dobrimi petimi leti spokati, vrnil pa se je lani (morda že predlani?) v velikem slogu - kot predsednik uprave. In skoraj istočasno se je vrnil na Delo tudi Danilo Slivnik. Dejansko med obema ne vidim razlik - oba sta politkomisarja v službi vladajoče politične opcije. Zato me izbris na Večerovem blogu ne preseneča. Vsebine, ki so razgaljale cesarjevo nagoto ter uboštvo vseh oblastnih pucflekov, ki oblačijo in vedrijo v upravah domnevno “neodvisnih” časopisov, so bile že od nekdaj neprijetne in tarča cenzure.
9. Februar 2007 ob 16:27
Prosim, navadite se — vsi, ne da bi zdaj svobodnjaka vikal — natančnega izražanja: “zamolčati” ni isto kot “ne omeniti”. Predanove vrnitve na Večer pač nisem omenil, ker se mi pri vsem skupaj ni zdela bistvena.
Veste, vse pa tudi ni teorija zarote.
Bistveno (pri Večeru) se mi zdi kvečjemu to, da imajo težave s PR strategijo. Izbirati “bob leta” samo med izjavami, ki so bile objavljenje v Večeru, se mi zdi nekredibilno, pa še zaplotniško za nameček. Izbrati za “bob leta” izjavo predsednika vlade, pa je z novinarskega oz. uredniškega stališča sploh smešno. Z Janševo “zmagovalno” izjavo sámo po sebi ni nič narobe, problem je samo v tem, da se Večerovcem zdi primerno, da konkurirajo in celo zmagajo tudi politiki!
Bojim se, da so oni zelo trmasti. Če je Janša to reko, potem moramo bit tak pošteni, da mu damo to nagrado, ne? Če je mArkedžani žalo našega direktora pa še njêgovo ženo zraven, potem moramo upoštevat njêgovo integriteto, ker zaradi takih stvari bi fsak popizdo, ne? Seveda bi, ka pa te!
Ljudje se jim smejijo, oni pa so rajši načelni. Ljudje bojo že sprevidli razliko, si mislijo: na koncu se bomo mi smejali, ko nam bo šla naklada gor, kliki pa sploh. Tipičen PR problem!
9. Februar 2007 ob 19:14
Jaz bi pričakovala res kaj simpatično-odštekanega z mero dobrega okusa in estetike ( samocenzure- a ne preveč).Pogrešam zapis ali strip z vsakdanjimi spodrsljaji, ki jih počno tudi naši visoki predstavniki….v hudomušno-poučni satiri.Saj imate še dovolj idej,,, blogov je tudi veliko…..korajža velja.
Le kje se je izgubilo mladostno uporništvo v letu 2007.
Še mi smo si upali kakšno zinit o Titu leta 1968.Sedaj so pa še vici izumrli……Pogrešam “Pavliho”
10. Februar 2007 ob 10:01
Hehe, imam občutek, kot da sta z Dajano stara zakonca
10. Februar 2007 ob 11:29
Alte Liebe rostet nie!
10. Februar 2007 ob 13:35
le to: 1) na večeru so zelo neumni, da se gredo kaj takega (sploh strip ni bil nič kaj posebej zajedljiv+humoren) in 2) se tokrat - kar - strinjam s crnkovičem.
10. Februar 2007 ob 14:38
Oprostite, ampak meni se zdi, da eden in drugi, zlataprinašalka in pudelj, nabijata raitinge na pasji ravs. In sploh ni več zabavno…ampak dolgočano!
11. Februar 2007 ob 09:28
Pri teh stvareh je samo en problemček. Kadar kdo kritizira, zajebava, se norčuje ali kako drugače obravnava nekoga z imenom in priimkom, bi blo koristno če bi bil tudi sam podpisan z imenom in priimkom. Že to bi bilo dovolj. Vsa ta zgodba pa sicer pove veliko več o tistih ki so upodobljeni v stripu, kakor pa o avtorju. Že dolgo nisem vidu da bi kdo sam sebi naredu tako slabo reklamo. Samo vprašem se lahko, kako opravljajo svoje funkcije če že pri taki malenkosti tok zamočjo. O bog odpusti jim saj ne vedo kaj delajo. Ljudje jim gotovo ne bomo.
11. Februar 2007 ob 09:31
Jap, tudi to je res: ne moreš se izpostavljat in istočasno skrivat za psevdonimom. No, pri Pigacu je to malo drugače, ne?
11. Februar 2007 ob 18:00
Za “zlato prinašalko” je Bojan Požar nekoč v svojih člankih v Direktu oklical Aljo Brglez.
Nizko si padel.
11. Februar 2007 ob 18:04
Že mogoče, ampak je falil. Zlata prinašalka paše k rottweilerju.
14. Marec 2007 ob 20:10
[...] Crnkovič pravi: Ne vidim nobenega razloga, da bi pri objavljanju na internetu veljala drugačna etična merila kot pri objavljanju v klasičnih medijih. V obeh primerih je treba biti pošten in priznati, da je svoboda omejena samo s svobodo drugega posameznika. Temu se reče odgovornost. Če se je držijo novinarji, bi se je morali držati tudi blogerji. [...]
16. Marec 2007 ob 11:23
[...] Z Rozino je tesno povezan tudi Marko Crnkovič, katerega idejo o komercializaciji spletnih dnevnikov preko vip-ovcev je odkupil SiOL, in nastal je Blogos. Ta povabljenim znanim osebnostim za spletne zapise plačuje honorar. Namen tega je k sodelovanju pritegniti množico obiskovalcev (piscev in bralcev) in na račun visoke obiskanosti prodajati reklamna sporočila na spletnih straneh. Ali pa vsaj utrjevati svojo blagovno znamko in se predstavljati kot družbeno odgovorno podjetje. Problem Marka Crnkoviča kot urednika Blogosa je, da o spletnikovanju nima neke konkretne vizije. Nasploh o bodočnosti spletnih dnevnikov dvomi, njihov vpliv označi z izrazom drekec-pekec, češ da ne morejo bistveno vplivati na demokratično vzdušje v državi. Malodušna pozicija Crnkoviča ni tako nenavadna, če vemo, da njegovi projekti radi propadejo. Kljub temu ga marsikdo rad prosi za pametovanje o spletnikovanju in še čem: knjižni sejem, RGL, Katarina, … [...]
27. Maj 2007 ob 09:11
[...] za pomemben dogodek, za popularizacijo dnevniškega prostora. Na kongresu bo dotični predaval o etiki in vodil delavnico o slovenščini. Ne sprašujmo se, ali slednje nemara niso simptomi krize v [...]